Na prvi sliki, ki je nastala s kombinacijo Galilejevih fotografij, posnetih 10. oktobra in 3. julija lani, je del površja lune Io. Znanstveniki zdaj na podlagi te slike sklepajo o geološkem ustroju Ia. Rdečkasti madeži predstavljajo lavo, ki se je iz bruhajočih vulkanov razlila po površju. Levo od središča fotografije je svetel bel polkrog, za katerega mislijo, da je žvepleni anhidrid, ki je nastal na površini lave. Strokovnjaki so višino gor na Iu ocenili po velikosti senc. Gorska gmota na vzhodu ima višino približno štiri tisoč metrov, višavje malo južneje pa se dviga osem tisoč metrov visoko.
Na črnobeli sliki, sestavljeni iz fotografiji, ki jih je Galileo 25. novembra lani med 25. obkrožitvijo Jupitra posnel z razdalje 94.000 kilometrov, je vidna tista stran Evrope, ki je ves čas obrnjena k Jupitru. Razločijo se podrobnosti, velike dva kilometra. Po mnenju strokovnjakov so številne črte, vidne na površju te lune, lahko nastale v času plim in osek oceana, ki je pod nekajkilometrsko plastjo ledu. Močne plime so led lahko zlomile in pri tem so na površini nastale razpoke, ki se raztezajo več kot 1500 kilometrov daleč. Potemneli deli na področju ekvatorja naj bi bili pokriti s kaotično nagrmadenim ledom, svetle bele pege na zahodnem robu Evrope pa naj bi bile posledica nedavno nastalih udarnih kraterjev.
