Dijaki v šolah in dijaških domovih vse pogosteje žrtve nasilja

"Nekoč me ni bilo strah, zdaj me je. Nasilja je vse več, ne samo fizičnega, tudi verbalnega. Vedno huje je. Človek mora biti previden, kaj bo komu rekel, ker nikoli ne ve, s katero stvarjo se bo nekomu zameril." To so besede dijakov, ki so v šolah in celo dijaških domovih vse pogosteje žrtve nasilja, tatvin, vsiljevanja prepovedanih drog.

Incidenti pred šolami se stopnjujejo, izsiljevanja za denar, tudi tatvine v dijaških domovih in siljenje v preizkušanje drog, mladi pa naj bi se zaradi posledic bali prijavljati take dogodke, je v javnem pismu zapisala Dijaška organizacija Slovenije. Statisktika beleži le 48 primerov tatvin in nasilništva v letih 2014 do 2017.

O tem, kaj se dogaja in kako ukrepati, smo se pogovarjali s predstavnikom dijaške organizacije Kristijanom Briškijem in Elviro Šušmelj z ministrstva za izobraževanje.

Briški je povedal, da so pismo v javnost posredovali zato, ker so čutili dolžnost, da nekaj storijo, saj se nanje obrača vse več predstavnikov srednjih šol.

Glede vsiljevanja drog je povedal, da se le-to pojavlja pred šolami in dijaškimi domovi, pa tudi v dijaških domovih. "Razpečevalci drog, ki so tudi sami dijaki, si s tem povečajo dobiček in iščejo odjemalce med svojimi vrstniki."

Na vprašanje, kaj pričakujejo od odgovornih, je odgovoril: jasno ukrepanje in rešitve, ki bodo sprejemljive tako za šole kot strokovno osebje in seveda za dijake same. "Pogrešamo, da bi dijaki sami čutili odgovornost in možnost, da lahko takšne primere prijavijo na šolo, policijo, inšpektorat, varuhu dijakovih pravic. Pogrešamo to, da bi šole kot institucije čutile odgovornost do dijakov kot njihovih varovancev, da ostre in hude primere prijavijo na policijo. Vse prevečkrat se namreč bojijo, da bi prijava na policijo prišla v javnost, da bi se s tem okrnilo njihovo dobro ime in bi bilo prihodnje leto manj vpisa."

Šušmeljeva pa je ocenila, da smo na dobri poti – to, da se o tem pogovarjamo, je oblika preventivnega delovanja. "Pismo dijaške organizacije je lep primer dobrega ravnanja, njihov prispevek k reševanju in preventivem delovanju na tem področju. Tudi zaradi tega, ker gre za komunikacijo med sovrstniki. Ko se srečamo s primeri, ko so dijaki v strahu ali zadržani do tega, da bi o tem spregovorili, je lažje, če o tem govorijo s sovrstniki. Zato smo dijaški organizaciji hvaležni, da je o tem spregovorila."

Poudarila je, da gre za posamezne primere in da je celoten šolski oz. vzgojni sistem še vedno varno okolje. "Treba je upoštevati, da je letno v sistem vključenih skoraj 75.000 dijakov, od teh jih je kar 6.000 vključenih v dijaške domove, in da tukaj govorimo o posameznih primerih. Je pa res, da je vsak primer odveč in da je vsak primer dogodek, ob katerem se moramo vsi, ki smo kakorkoli vključeni, vprašati, ali smo res naredili vse, da bi ga preprečili, in se zavedati, da je nasilje nekaj, česar ne smemo nikoli dopuščati, niti v najbolj blagi obliki."

Ministrstvo po njenih besedah deluje sistematično. "Bedi tako nad šolami kot dijaškimi domovi, predvsem pa jim nudi podporo in oporo – na zakonski podlagi, da imajo učitelji in vzgojitelji orodje za vzgojno delovanje, del katerega je tudi izključitev dijakov, da imajo zadostna sredstva in razpolagajo z ustreznim kadrom, da imajo ustrezne materialne pogoje, poleg tega ministrstvo financira in organizira razne oblike izobraževanja, posebej namenjene deviantnemu, nasilnemu ravnanju."

Briški je kot eno od možnosti za izboljšanje omenil boljše izkoriščanje dobro razvitega sistema šolskih svetovalnih služb. "Šolske svetovalne delavke in delavce bi se lahko vključevalo veliko bolj kot sedaj, se pravi, da delamo tudi na preventivi, preden pride do nasilja." Kakšen sestanek o ukrepih z ministrstvom bi bil po njegovih besedah več kot dobrodošel, saj so na dijaški organizaciji "vedno odprti za vsa sodelovanja".