V javnosti je završalo, nogometaš se je znašel na naslovnicah vseh medijev. Posledično je generalna državna tožilka Katarina Bergant odredila strokovni nadzor nad odločitvijo tožilke, ki je predlagala denarno kazen, ki pa še ni končan. Težko je sicer brez vseh podatkov tako na daleč ocenjevati, ali je bila denarna kazen primerna ali ne, zato smo se po nekaj odgovorov glede kaznovanja primerov nasilja v družini obrnili na Vrhovno državno tožilko Mirjam Kline, ki ima na tem področju dolgoletne izkušnje.
Povedala je, da sama v svoji tožilski karieri nikoli ni predlagala denarne kazni, ko je šlo za nasilništvo, nasilje v družini ali druga kazniva dejanja z elementi nasilja, a dodala: "Denarna kazen ni nezakonita, saj jo je zakonodajalec dal kot eno izmed možnosti kaznovanja, ki se sicer izreka redko po mojem vedenju. Ali je bilo to v konkretnem primeru primerno ali neprimerno, pa bo pokazal strokovni nadzor." Klinetova je opozorila, da imamo v Sloveniji načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni, da upoštevamo okoliščine, v katerih je nek storilec zakrivil kaznivo dejanje. Ko gre za nasilje v družini, so stvari kompleksne, prav tako odločitev glede sankcije.
In tako kot pri vseh kaznivih dejanjih, je tudi tu pomembno, kakšen odnos ima storilec do svojih dejanj, priznanje krivde je torej velika olajševalna okoliščina. "Pa predhodna nekaznovanost, če sam popravi škodo, ki jo je povzročil ali se udeleži kakšne posvetovalnice, če se denimo začne zdraviti od alkohola, ko je ta prisoten in velikokrat v teh primerih nasilja tudi je," opisuje Vrhovna državna tožilka. Priznanje krivde ne olajša le položaja storilca, ampak tudi žrtvi nasilja prihrani sodelovanje v predkazenskem in kasneje morebitnem kazenskem postopku," je opozorila Klinetova. Tako se ji ni treba izpostavljati, obujati stvari, prepričevati drugih, kaj je doživljala, kako, kar je tudi boleče ali pa vsaj neprijetno za žrtve nasilja.
Prof. dr. Mojca Mihelj Plesničar z Inštituta za kriminologijo je potrdila, da so denarne kazni pri nas zlasti, ko gre za nasilna kazniva dejanja, še posebej redka in nenavadna. Povedala je, da se v teh primerih upravičeno sprašujemo o njihovem smislu, namenu ter kaj s tem sporočamo ljudem: "Denarno kazen v primerih nasilja lahko namreč razumemo transakcijsko, torej, en udarec tisoč evrov ali nekaj podobnega in je to zelo napačno sporočilo, ki ga lahko damo družbi," je navedla. In opozorila, da je bil velik del strokovne javnosti proti uvedbi možnosti sporazuma o priznanju krivde, bilo je leta 2012. " V našem sistemu pogosto ta priznanja krivde prinesejo bistveno več odpustka, kot bi ga smela, kar je sistemsko vprašanje, na katerega bo treba odgovoriti," nam je zaupala kriminologinja.
Proti so bili zaradi več razlogov. "Imamo pritisk na storilca, potencialno nedolžnega storilca, ki lahko prizna samo zato, ker si želi končati postopek, po drugi strani pa imamo tudi pritisk na pravosodno mrežo, na organe pregona, na tožilstvo, ki ima prav tako možnost hitro končati nek postopek, in to lahko tudi za ceno neke primerne sankcije," pove Plesničarjeva. Sta se pa obe sogovornici strinjali, da družba napačno razume, da so za težave z nasiljem v naši državi odgovorni le represivni organi, policija, tožilstvo, sodniki, vprašanje nasilja je treba nasloviti veliko prej, preden pride tako daleč, da morajo poseči represivni organi. "Z nenasilno komunikacijo bi se morali ukvarjati od vrtca naprej, starši bi morali biti za zgled otrokom, politiki pa vsem državljanom," je povedala Vrhovna državna tožilka. Pa so, smo res?
