Nasilje nad ženskami – pandemija, ki vztraja že tisočletja

To niso številke, to so življenja žensk

Zgodovina opozarjanja na nasilje nad ženskami je nedvomno krajša od zgodovine, ki je ustvarila neenaka razmerja moči med spoloma in podala legitimnost patriarhatu, šovinizmu in vsesplošnemu, čisto sprejemljivemu seksizmu. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nasilje kot resen družbeni problem izpostavile ženske organizacije v Združenih državah Amerike, par desetletij kasneje pa so jim sledile podobne organizacije pri nas.

Ko se je preučevanja nasilja pričela lotevati tudi znanost, smo bili na začetku priča prevladi tedanjega zdravorazumskega razumevanja nasilja. Prve teorije so se namreč osredotočale predvsem na posebne lastnosti žrtev, pod kritikami javnosti in predvsem feminističnih gibanj pa se je fokus preučevanja usmeril na storilca, s čimer smo bili priča še enemu nevarnemu fenomenu obravnave nasilja nad ženskami – individualizaciji takih dejanj.

Nasilje nad ženskami namreč ni konflikt med dvema, od katerega bi se spodobilo pogledati vstran in se vanj ne vmešavati, ampak je nevaren in nedopusten izkaz zlorabe (nad)moči enega spola nad drugim. Ker razlogov za nasilje ne smemo iskati v družinski ali intimno-partnerski biografiji, po kateri bi v resnici kopali zato, da bi odkrili mogoče situacije, ki bi napeljevale na opravičevanje zlorab (alkoholizem, nezvestoba, ljubosumnost, težavna otroštva in odraščanja ali pa stres, napetost in težki karakterji), ampak v odnosih, ki iz zgodovine naplavljeni še vedno vztrajajo kot nekaj naravnega, potrebnega, celo želenega: ženske je dovoljeno disciplinirati in se nad njimi izživljati.

Točno tu, na drugi strani ideje, da nismo veliko več od tega, v kar nas socializacija in spolni stereotipi prepričajo, da smo, pa se – če pogledamo globlje – nahajata še naša družbena moč in odgovornost, da z ničemer ne sodelujemo pri ohranjanju strahu, žalosti, skrbi in bolečine, ki pridejo poleg najbolj razširjene kršitve človekovih pravic na svetu – nasilja nad ženskami.

Vse to nas privede do trenutne resničnosti: v njej je vsaka druga ženska v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta starosti doživela vsaj eno izmed oblik nasilja; v njej je imelo izkušnjo z nasiljem v družini 75 % Slovencev; v njej je polovica žensk v naši državi žrtev psihičnega nasilja; v njej je vsaka sedma ženska posiljena, vsak peti otrok pa je žrtev spolnega nasilja, vsak sedmi celo dveh oblik spolnega nasilja, zlorabljeni so doma – tam, kjer bi se morali počutiti varno!

Kako uspešni pa smo ob reševanju te pandemije? Ustvarjamo družbo z ničelno toleranco do nasilja, družbo, v kateri bo za vsako žrtev nasilja bolj varno, da iz nasilja izstopi, kot da tam ostane, ali morebiti dvomimo o sami resničnosti tega problema? Se nam kdaj ne dozdeva, da je vse v najlepšem redu in da Istanbulske konvencije niti ne potrebujemo? Ali še vedno ženskam ne verjamemo, dvomimo, če se nam zaupajo in jim, namesto da bi prevzeli svoj del odgovornosti za normaliziranje nasilja in poustvarjanja drugosti žensk, raje svetujemo, naj se vedejo drugače, naj spremenijo svoje pristope in navade, kot da so za to, kar se jim sploh ne bi smelo dogajati, krive same?

Pandemija in nasilje nad ženskami

Vsaka družbeno-ekonomska in zdravstvena kriza predstavlja nevarnost (še) povečanega izbruha nasilja nad ženskami in nasilja v družinah. Zaprtje med štirimi zidovi skupaj z nasilnežem, po drugi strani pa onemogočeni običajni socialni stiki z ljudmi, ki jim ženske zaupajo ali pa se ob njih vsaj počutijo varne, kažejo na povsem porušeno običajno podporno mrežo, ki žrtve pahne v še hujše stiske.

Če vemo, da v običajnih družbenih razmerah velja, da je višja stopnja prijavljenega nasilja povezana z razvitejšo ničelno toleranco do nasilja v neki družbi in s tem posredno tudi z boljšim položajem enakosti med spoloma in da torej nizke prijave nasilja niti najmanj ne pomenijo, da slednjega ni (še posebno če vemo, da v povprečju o nasilju spregovori manj kot polovica žrtev, od tega se jih na institucionalno pomoč in podporo – denimo na Policijo, obrne zgolj 10 %), kvečjemu pričajo o ravno nasprotnem.

Spletni gigant Google je poročal, da je za 75 % poraslo iskanje spletnih zadetkov na temo različnih oblik nasilja, v Sloveniji je Policija poročala o približno 20-odstotnem porastu prijavljenega nasilja (ponekod po svetu je nasilje po ocenah porastlo za petkrat), nevladne organizacije, ki gotovo od vseh prestrežejo največ nasilja, pa so poročale o upadu klicev na pomoč v prvih tednih obeh karanten in nato strmem porastu iskanja pomoči.

Zato je v tem času, ko je tako moderno govoriti, da živimo v novi normalnosti, še pomembneje od bežanja pred virusom ali celo pred informacijami o virusu, ugotoviti, da ta situacija ni niti malo nova za tisoče žensk, ki smo se v njej znašle pod težo našega neenakega položaja, s katerega smo v pandemijo vstopile, s starimi težavami, ki so se v teh tednih samo še poglobile.

K temu so se dodale še nove vrste nasilja, ki jih pandemija in njeni spolno slepi reševalni ukrepi še niso začeli naslavljati: povečanje spletnega nasilja (ob povečani uporabi interneta) in razrast ekonomskega nasilja (ob poslabšanem finančnem položaju žensk), ki pomembno vpliva na (ne)zmožnost svobodnega življenja in avtonomnih odločitev o naši prihodnosti.

Čeprav se znameniti ustvarjalci Oxfordskega slovarja niso mogli zediniti okoli ene same besede, ki naj bi zaznamovala leto 2020, ker da jih je slednje pustilo tako rekoč brez besed, bi beseda leta morda morala postati (ne)enakost, natančneje – (ne)enakost spolov. Morda, čez naslednjih 60 let, ko bomo znova prešteli žrtve obeh pandemij.