Nasilju v zdravstvenih zavodih rekli ne. 'Ogledalo si moramo nastaviti tudi sami'

Leta 2007 je v zobozdravniški ordinaciji na Kotnikovi ulici v Ljubljani 30-letnik do smrti zabodel zobozdravnico. Devet let kasneje se je podoben incident zgodil v Zdravstvenem domu Piran. Moški je z nožem napadel medicinsko sestro in jo večkrat porezal. Medicinska sestra je bila v napadu lažje poškodovana. In znova istega leta – v izolski bolnišnici je 70-letnik streljal na zdravnika. Urolog pa je tokrat zaradi poškodb umrl. Poleg zdravnika je moški v napadu ubil tudi policista, še enega je huje ranil.

To so odmevni primeri, ki se ne bi smeli zgoditi in ki razgrinjajo "rak rano" v komunikaciji, ki je v zdravstvu še kako prisotna. "Ti primeri so izjemno žalostni. A zaradi teh se je potem delalo na sistemskih spremembah, kaj lahko naredimo za tisto osnovno varno delovno mesto," je dejala Darinka Klemenc iz delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi.

"Zagotovo gre za nek trend v družbi, ki ni v prid prijazni komunikaciji. Ki je posledica vzgoje v egoistični svet," meni predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman ob predstavitvi prvega priročnika Nasilje NE!, ki so ga po 22 letih raziskovanja izdali na zbornici. Sogovorniki so jasno povedali, da se lahko nasilje zgodi vsakomur ter da za nasilje ni nikjer prostora. Žrtev se mora zavedati, da zanj ni in ne more biti odgovorna, so poudarili sogovorniki.

Covid pa je to razgreto ozračje še bolj razgalil. Nasilje so občutili vsi, tako zdravstveni delavci kot pacienti. "Bilo je izjemno veliko pritiskov na zaposlene, ko so se morali prilagoditi na popolnoma nov način dela, vzpostavljati covid oddelke, ko ni bilo dovolj zaščitne opreme. Vse to je sprožalo veliko konfliktov znotraj zavodov," je priznala Doroteja Lešnik Mugnaioni, prav tako iz Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi.

'Vsaka zgodba ima dve plati, tudi zdravstveni delavci si moramo nastaviti ogledalo'

Nasilje je mogoče uspešno preprečevati in obravnavati zgolj s sodelovanjem različnih strok, institucij, civilne družbe in tudi medijev, so prepričani. "Ključno je, da so vsebine s področja konstruktivne in nenasilne komunikacije in vrednot del učnih programov na vseh ravneh vzgojno-izobraževalnega sistema. Pomena delovnih okolij, v katerih je spoštovano dostojanstvo, bi se morali bistveno bolj zavedati tudi delodajalci – da ne bodo interni pravilniki namenjeni zgolj zadostitvi zakonskih obveznosti," je poudarila Sonja Kovač, članica delovne skupine.

Medosebno nasilje je vedno tudi družbeni fenomen, tako po svojem nastanku kot po posledicah. Zato smo za njegovo preprečevanje odgovorni vsi, še posebno pa to velja za nosilce položajne in družbene moči. "V interesu družbe in njenih institucij je, da sistematično deluje proti nasilju, razvija preventivo, multiprofesionalno pomaga žrtvam in ob zaznavi nasilja nemudoma ukrepa. Nasilje namreč pušča posledice žrtvam, opazovalcem, organizacijam in skupnosti ter negativno vpliva na njihova življenja in delovanje," je izpostavil Aljoša Lapanja, član delovne skupine.

In ker ima vsaka zgodba dve plati, je nujno, da si tudi zaposleni v zdravstvu in zdravstveni negi nastavijo ogledalo, je razložila Klemenčeva. V začetku novembra je javnost razburil posnetek, na katerem negovalka enega kosovskih domov za starejše fizično zlorablja oskrbovanko, medtem ko se več prisotnih zaposlenih prizoru smeje. Ali tudi pri nas beležimo takšno nasilje, Klemenčeva ne more potrditi, dodaja pa, da je po njenem mnenju ena hujših oblik nasilja tudi molk.

"Ne rangiram, kaj je hujše, vendar pa je ta zelo huda. Je neke vrste ignoranca. Da ignoriramo pacienta, da se nam niti ne ljubi več pozdraviti, ko stopiš v bolniško sobo," je pojasnila. To so namreč osnove komunikacije, kjer so odnosi med ljudmi ne glede na funkcijo najpomembnejši, je dodala. Nasilje ni dejanje, temveč pojav. Dejanje ima namreč začetek in konec, nasilje pa ima začetek, a se za žrtev nikoli zares ne konča. Zato ne pozabimo, pravijo moji sogovorniki, žaljiva beseda rani, prijazna pa zdravi.