'Ne bomo poslušali, da Slovenija ne potrebuje vojske ali Nata'

Slovenija bo januarja obeležila 20 let svoje vojaške prisotnosti na Kosovu. Tja smo v vsem tem času napotili več vojakov, kot imamo trenutno stalne sestave – 8300 pripadnikov. V Kforju so se naše naloge vseskozi spreminjale, kot se je spreminjala operacija. Tam smo imeli v večih bojnih skupinah Sokol pred dobrimi desetimi leti tudi po več kot 500 vojakov, poveljevali pa tudi madžarskim četam. Slovenska vojska je na Kosovu posredovala v neštetih incidentih in desetletja pomaga ohranjati mir na Balkanu. A le redko se je v tem času zgodilo, da najvišji državniški obisk na misiji za vojake ni pomenil le organizacijsko breme in stres za kontingent, temveč so ga vojaki sprejeli kot iskreno pohvalo za svoje služenje domovini in kot dvig morale. Šarec je obisk najavil že več mesecev prej, a je bil kasneje zaradi zaostrovanja razmer prestavljen na predpraznični čas.

A vseeno tokrat ni šlo le za izlet politikov in deljenje paketov s potico in kavo domačega okusa ter kratko protokolarno druženje. Obisk premierja ali ministra navadno pomeni nekajurni skok iz predsedniške pisarne in čim hitrejšo vrnitev, skoraj nikoli pa ne pomeni tudi spanja na terenu, v vojašnici. To je vojakom poslalo posebno sporočilo, a tokrat ni šlo le za premierja Marjana Šarca. Tako močne delegacije zlepa ne srečamo na tovrstnih obiskih. S predsednikom vlade in veleposlanikom na Kosovu, Bojanom Bertoncljem so prišli tudi vodja kabineta predsednika vlade Janja Zorman Macura, državni sekretar Damir Črnčec, sicer bivši direktor tako OVS kot Sove in najboljši poznavalec razmer v vojski, državna sekretarka na ministrstvu za obrambo Nataša Dolenc, načelnica generalštaba generalmajorka Alenka Ermenc in direktor vojaške Obveščevalno-varnostne službe Dejan Matijevič. Tako močne delegacije na Kosovu ne pomnimo, zato imajo besede in poteze Marjana Šarca tam toliko večjo težo. Premier Šarec je sicer imel običajni obisk pri poveljnikih misij v Bosni, na Kosovu, poveljniku mednarodne brigade in vojakih na straži v samostanu Dečani.

Državniška pieteta

Bil je tudi prvi, ki se je poklonil spominu na prvo in do sedaj edino umrlo slovensko vojakinjo na misiji. S prižgano svečo ob spomeniku padlim v dolgoletni bazi naših na Kosovu, bazi Villagio Italia, je tako simbolično in dejansko pokazal, da je tudi slovenski politični vrh sposoben domoljubnih in državotvornih potez. Vojaki se spominu umrli sicer poklonijo vsako leto, a tokrat je na predlog glavnega podčastnika kontingenta praporščaka Dušana Utroše in poveljnika kontingenta podpolkovnika Petra Čudna, premier postal verjetno prvi najvišji predstavnik, ki se ni pretvarjal, da smrt na misiji ne obstaja.

Slovenija je namreč na nevarna območja v 22 letih sodelovanja na mednarodnih misijah in operacijah poslala že okoli 14 tisoč vojakov. Razen enega ranjenega vojaka in ene ranjene civilne strokovnjakinje nismo v dobrih dveh desetletjih doživeli še niti enega smrtnega primera zaradi bojev, kar nas uvršča na sam vrh držav zveze NATO. Ta podatek priča o tem, kako zrela in izurjena je naša vojska v tujini in da pride z vojnih in nevarnih območij varno domov, kljub temu, da Slovenija pošilja izjemno visok odstotek celotne sestave v misije in operacije. Trenutno jih je 6% na napotitvah, največ jih je bilo kar 11%.

Nevtralnost stane, odločitev je bila sprejeta 

Zato vojakom tudi toliko več pomenijo besede Marjana Šarca, ko vzame veter iz jader kritikom Slovenske vojske: "Ne bomo poslušali osamljenih mislecev, ki mislijo, da Slovenija ne potrebuje svoje vojske in da ne potrebuje članstva v zvezi Nato," je bil oster Šarec in s tem napovedal, da se o družbenih temeljih ni pripravljen pogovarjati.

"Takšni si ne predstavljajo, da tudi nevtralnost veliko stane. Vprašajte Avstrijce ali Švicarje, vsi mislijo, da je tam oaza miru in da tam ni vojske, pa ni res. Tam ima vsak vojaški obveznik celo doma orožje in tudi nevtralnost Avstrije veliko stane. Res je tudi, da taki, ki so najbolj proti vojski ali proti policiji, ko pride do krize, prvi pritečejo in zahtevajo varnost, predvsem zase," je bil oster Šarec.

Zato je bil tudi svojevrsten test zaupanja tudi nevsakdanji dogodek, vprašanje vojakov med srečanjem s Šarcem. Morda je šlo za na videz neprijetno, v resnici pa dobro rešen test iskrenih namenov premierja in zaupanja vojakov. Vojake je poveljnik kontingenta pozval, naj gostom postavijo vprašanja, in pogumno so vprašali, zakaj dobivajo ob plači napačen in nižji dodatek. Desetniki v vojski le redko dobijo priložnost vprašati najvišji politični vrh in še redkeje so za to nagrajeni z vsesplošnim odobravanjem, tudi nadrejenih. Načelnica generalštaba je odgovorila s pohvalo, da je bilo vprašanje tudi pravilno poslano po liniji poveljevanja in da je zadeva še v reševanju. Državni vrh pa je bil neuradno tudi nezadovoljen nad počasnim reševanjem tega sicer znanega primera. Tako vprašanje na mestu, ki je dobilo prav tako korekten odgovor, je pokazatelj zrelosti tako vojske kot političnega vrha. Plačilo za opravljeno delo na misiji je eden močnih motivacijskih vzvodov, vojaški sistem pa si še vedno liže rane po desetletju kriznega krčenja sredstev.

"Ne namenjamo sredstev samo zaradi Nata, ampak zaradi nas samih, zaradi naše varnosti. Vojske se ne zgradi čez noč, vojska se gradi na dolgi rok," je še poudaril Šarec. A ker je vojska doma še vedno v nadaljevanju krize vodenja in pričakujemo nove negativne ocene, ni le denar tisti, ki bi sistem vrnil na pravo pot. Toda Marjan Šarec ni želel komentirati ali ocenjevati vodenja ministra Karla Erjavca, ki še naprej zaupa načelnici Alenki Ermenc.