Ne gre za vračanje Cerkvi

Minister za pravosodje Lovro Šturm je zanikal očitke, da naj bi zakon o zaključku denacionalizacije verskim skupnostim omogočil še večjo vrnitev premoženja. Ob tem je pojasnil, da zakon niti ne jemlje pravic niti jih ne daje. "V zakonu so zgolj pojasnjevalne in postopkovne določbe, ki naj bi pripomogle k čim prejšnjemu končanju denacionalizacije," je poudaril in dodal, da denacionalizacija "že postaja nekakšna pravna agonija, ki jo treba čim prej končati".

Po ministrovih besedah bodo upravne enote za čim hitrejše dokončanje denacionalizacije "zavihale rokave in se lotile nerešenih zadev". Upravne enote so imele v zadnjem letu veliko dela s popisom nepremičnin, zato se niso toliko ukvarjale z denacionalizacijskimi postopki, je še dodal.

Pojasnil je tudi, da zakon določa, da morajo upravne enote in sodni organi, potem ko so predhodni postopki končani, v treh mesecih dokončati denacionalizacijski postopek.

Zakon je julija v parlamentarni postopek poslala vlada, z njim pa želi končati več kot šestnajstletno zgodbo o vračanju po drugi svetovni vojni prisilno nacionaliziranega premoženja. Največja novost zakona so natančno določeni roki, v katerih bodo morali državni organi odločati o denacionalizacijskih zadevah.

Po sprejetem zakonu bi morali biti denacionalizacijski postopki končani v roku enega leta po njegovem sprejetju, vendar se to do danes še ni zgodilo. Tako po podatkih ministrstva še vedno ostaja nerešenih 4,1 odstotka ali 888 denacionalizacijskih zahtevkov, od katerih jih večina še vedno čaka na rešitev na prvi stopnji.

Po podatkih je bilo do konca septembra v postopkih denacionalizacij od 39.624 vseh zadev pravnomočno zaključenih 37.992 ali 95,9 odstotkov vseh zadev. Upravičenci so zahtevali premoženje v skupni vrednosti 3,029 milijarde evrov, pri čemer so jim državni organi do konca oktobra letos vrnili premoženje v skupni vrednosti 1,958 milijarde evrov. O premoženju v višini 646 milijonov evrov še ni odločeno.

Biščak: Zakon je diskriminatoren

Po besedah generalnega sekretarja stranke Zares Bogdana Biščaka je zakon diskriminatoren, ker določa roke, po katerih bodo državni organi morali odločati o denacionalizacijskih primerih, na drugi strani pa takšnih rokov ni v primerih zakonov, ko gre za delovne, socialne in preživninske spore, kjer bi bilo to po njegovih besedah bistveno bolj potrebno.

Biščak člen, ki določa roke pri denacionalizacijskih postopkih, vidi kot enega slabših členov zakona. Načelno je po Biščakovih besedah določitev takšnih rokov sicer mogoče pozdraviti, vendar le, "če bi vlada na enak način skušala pospeševati tudi druge sodne postopke". "Vprašati se moramo, zakaj vlada določa roke za pospešitev dela sodišč le v korist denacionalizacijskih upravičencev in ne tudi, ko gre za denimo delovne, socialne ali preživninske spore. Zakaj imajo pravice ljudi, katerih eksistenca ni v ničemer ogrožena, prednost pred ljudmi, ki so socialno ogroženi?" se je spraševal Biščak.

Poslanec Vili Trofenik vidi 7. člen zakona kot problematičen, saj določa, da si mora upravljavec zemljišča v primerih, ko so bili javni objekti (ceste, šole, vodna zajetja) brez pravne podlage zgrajeni na zemljiščih v postopku denacionalizacije, najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona zemljišče pridobiti v last ali pa začeti s postopkom razlastitve. Če tega ne stori, zakon določa, da pristojni organ nadaljuje s postopkom denacionalizacije in upravičencu vrne nepremičnino v naravi.