Slovenija

Ne, Jason Hickel, kapitalizem ni ustvaril ekstremne revščine

Ljubljana, 25. 03. 2023 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Tibor Rutar
Komentarji
24

V World Development, eni najprestižnejših znanstvenih revij za raziskovanje ekonomskega razvoja, je že mesece daleč najbolj bran in medijsko opevan članek, ki ga je lani objavil slavni antropolog in antikapitalist Jason Hickel s kolegom Dylanom Sullivanom. Članek je na Twitterju delilo tisoče ljudi, pogosto z razvnetimi pripisi, da imamo zdaj končno trden statistični in zgodovinski dokaz, da kapitalizem ustvarja ekstremno revščino, namesto da bi jo reševal, kot trdijo neoliberalni apologeti po vzoru Stevena Pinkerja in Billa Gatesa.

Hickel in Sullivan zagovarjata dve drzni tezi. Prvič, pred vzponom kapitalizma ekstremne revščine načeloma ni bilo v nobeni svetovni regiji ali pa je bila zelo omejena in prisotna predvsem v kratkotrajnih kataklizmičnih obdobjih. Drugič, družbeni prehod iz predkapitalističnih, fevdalnih družb v kapitalistične je pospremljen s pojavom in izrazito poglobitvijo ekstremne revščine, kar tudi pomeni, da je kapitalizem vzročno odgovoren zanjo. Pri zagovoru obeh tez uporabita zelo preprosto metodo, ki jima v resnici ne omogoča vzročnega sklepanja, a ta očitek lahko pustimo ob strani, saj je korelacija, ki jo zatrjujeta, zanimiva sama po sebi. Njuna metoda je, da primerjata podatke o ekstremni revščini v časovnem obdobju pred vznikom kapitalizma in po njem. Osrednja mera revščine, ki jo izbereta, je dnevni dohodek na osebo v družini štirih ljudi, če eden od štirih dela kot neizurjeni urbani delavec 250 dni (12 mesecev) na leto. Če dohodek presega 1,9 dolarja na dan, ekstremne revščine ni.

Njuna ugotovitev, da pred kapitalizmom ekstremne revščine ni bilo, po njem pa se pojavi, je ključno odvisna od definicije in periodizacije tega ekonomskega sistema. Za poznosrednjeveško Evropo njuni podatki denimo kažejo, da je okoli 15. stoletja dnevni dohodek znašal približno 4 dolarje na dan (kar je sicer absolutna revščina, a ne ekstremna), nato pa med letoma 1550 in 1770 sploh v nekaterih delih Evrope dohodek znaša le nekaj nad 1,9 dolarja na dan. Če slednje obdobje periodiziramo kot kapitalistično, kot se odločita Hickel in Sullivan, je podoba dokaj jasna: pred kapitalizmom ekstremne revščine ni, po kapitalizmu so ljudje pahnjeni na njen rob.

Tibor Rutar
Tibor Rutar FOTO:

Toda ali je to prava periodizacija? Hickel in Sullivan ne utemeljita svoje izbire, marveč v zgolj enem odstavku zatrdita, da pri periodizaciji sledita teoriji svetovnega sistema in Immanuelu Wallersteinu, po katerih je kapitalizem sistem, ki temelji na stalni akumulaciji kapitala oziroma neskončni ekonomski rasti. Tak sistem, pravita, se je najprej začel v 16. stoletju v celotni Evropi, nato pa se je v obdobju med 18. in 19. stoletjem razširil po vsem svetu.

Periodizacija prehoda v kapitalizem je zapletena tema, ki zaposluje historične sociologe in ekonomske zgodovinarje že dolgo časa, a tega bralec ne izve ob branju Hicklovega in Sullivanovega članka. Bralec prav tako ne izve, da se je v preteklih desetletjih začel postopoma oblikovati grobi konsenz v omenjenih vedah; konsenz, ki sporoča, da so začetki kapitalizma veliko bolj lokalizirani, kot pa pravita avtorja. Tako ekonomski zgodovinarji kot historični sociologi (vključno z mnogimi marksisti) se strinjajo, da se je kapitalizem začel med 16. in 18. stoletjem, in to zgolj v Angliji (z morebitno izjemo Nizozemske, kjer pa se je prehod nato ustavil v 17. stoletju). Vsi drugi deli Evrope, denimo Francija, Nemčija, Španija, Portugalska, Italija in Švedska, so ostali trdno predkapitalistični še vse do prvih desetletij 19. stoletja.

Kako to vemo? Zaradi podatkov o rasti ekonomije in produktivnosti dela ter stopnjah urbanizacije in deležih kmečkega prebivalstva. Kot pravilno ugotavljata Hickel in Sullivan, je definicijsko jedro kapitalizma stalna akumulacija kapitala oziroma neskončna ekonomska rast. Podatki pa kažejo (graf spodaj), da je BDP na prebivalca po več stoletjih predkapitalistične stagnacije začel neskončno kapitalistično rasti v začetku 17. stoletja v Angliji – in nikjer drugje. Med leti 1400/1500 in 1800 je v Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji ter na Portugalskem in Švedskem BDP na prebivalca stagnanten in ne kaže nobenih kapitalističnih znakov stalne akumulacije ali neskončne rasti. Enak vzorec vidimo v podatkih o rasti produktivnosti dela. Kot kažejo tako 20 let stare raziskave Roberta Allena, ki ga sicer pozitivno omenjata tudi Hickel in Sullivan v svojem članku, kot tudi povsem sveže, predlanske raziskave Paula Bouscasseja in kolegov na tem področju, je produktivnost dela v Angliji po več stoletjih stagnacije naenkrat začela nezadržno rasti od konca 16. stoletja naprej. Drugod, denimo v Nemčiji, Franciji, Španiji, Avstriji in Italiji, je vidna bodisi popolna stagnacija bodisi rahel upad. Podobno primerjalno sliko vidimo, če se ozremo k urbanizaciji in deležu kmečkega prebivalstva.

Graf rasti
Graf rasti FOTO: Homopolitikus

To je en problem, ki močno bremeni Hicklovo in Sullivanovo analizo. Problem je, da Evropa z izjemo Anglije (in morebiti Nizozemske) vse do leta 1800 ni bila kapitalistična, kar pomeni, da vseevropska primerjava pred in po 16. stoletju, na katerega se osredotočata Hickel in Sullivan, ne pove ničesar o ekstremni revščini pred in po kapitalizmu. Toda kaj pa, če se ozremo zgolj k očitno kapitalistični Angliji pred 16. stoletjem in po njem? 

Hickel in Sullivan sama prikladno povzemata (Allenove) podatke specifično za primer Anglije. Takole pravita: celo na vrhu fevdalizma, leta 1290, ekstremna revščina v Angliji ni bila višja kot 20–30 odstotkov. Do revolucije leta 1688 se je znižala na približno 5–10 odstotkov, do 19. stoletja pa je bila praktično odpravljena. Pri tem sicer zamolčita, da Allenovi podatki (objavljeni v njegovem članku Poverty and the Labor Market) hkrati kažejo, da je bilo v fevdalnem času leta 1290 poleg okoli omenjenih 25 odstotkov ekstremno revnega prebivalstva še okoli 40 odstotkov prebivalstva, ki so živeli zgolj nekoliko nad robom ekstremne revščine. Skratka, njun lastni opis angleških razmer jasno kaže, da je bil pred nastankom kapitalizma vsaj vsak četrti Anglež ekstremno reven, po približno stoletju kapitalističnega razvoja le še vsak dvanajsti, nato pa po več stoletjih kapitalističnega razvoja (do 19. stoletja) nikogar več, ki bi bil ekstremno reven.

Pri tem velja dodati še dvoje. Prvič, mera ekstremne revščine, ki jo uporabljata Hickel in Sullivan, je izračunana za družino z dvema otrokoma. Toda v evropskih družbah so (poročene) ženske pred 18. stoletjem – v predkapitalističnem obdobju – tipično rodile okoli 5–6 otrok. Seveda je zaradi obupnih življenjskih razmer do 15. leta starosti umrlo 40 odstotkov otrok in novorojenčkov, zato ne bi hotel namigovati, da je bilo v resnici treba skrbeti za 5–6 otrok skozi njihovo celotno življenje. Vseeno pa 40-odstotna smrtnost vendarle pomeni, da je bilo treba poskrbeti za 2–3 otroke, ne le dva. O tem pričajo tudi stopnje rasti prebivalstva v evropskih državah denimo v obdobju od 1500 do 1800, ki kažejo zmerno, a kontinuirano rast, kar pomeni, da družine niso imele zgolj dveh otrok.

Besedilo je bilo pripravljeno v sklopu projekta Homopolitikus, političnega think tank Inštituta za politični menedžment. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva 24ur.com.

Drugič, v prvem delu te kolumne sem omenil, da so po Hicklu in Sullivanu Evropejci v srednjeveškem fevdalizmu živeli opazno nad robom ekstremne revščine (4 dolarje na dan). Tako kažejo njuni (Allenovi) podatki za pozno 14. in 15. stoletje. Toda Hickel in Sullivan pri tem ne izpostavita, da je bilo to obdobje le začasno izboljšanje tipičnih razmer; tipičnih razmer, ki – kot kažejo isti podatki za prvo polovico 14. stoletja in vsa kasnejša stoletja po letu 1550 – so zaznamovane z življenjem na robu ekstremne revščine. Sredi 14. stoletja je namreč Evropo prizadela epidemija kuge, zaradi katere je umrlo 30–50 odstotkov evropskega prebivalstva. Ta nenadni kolaps prebivalstva (kot jasno kažejo podatki, ki jih uporabljata Hickel in Sullivan) je povzročil nenadno povečanje življenjskih standardov zaradi nenadne redkosti delavcev in kmetov, ki je pomenila silovito (a začasno) izboljšanje njihovega pogajalskega položaja v odnosu do fevdalnih gospodov in trgovcev. S tem ne izpodbijam številk, ki jih navajata Hickel in Sullivan. Zgolj dodajam pomemben kontekst nenadne vseprisotnosti pošastne bolezni in nepojmljivo visoke smrtnosti, ki je zarezala v evropski vsakdan in začasno povečala življenjske standarde, dokler ni ponovna rast prebivalstva v predkapitalistični malthusovski ekonomiji čez stoletje in pol standardov zopet zbila nazaj na rob preživetja.

V prvih letih 19. stoletja, ko še nobena družba razen Anglije ni bila kapitalistična, si po najnovejših podatkih, ki jih je na podlagi pristopa stroška osnovnih potreb Michail Moatsos pripravil za OECD-jevo publikacijo How Was Life?, nekaj več kot 70 odstotkov svetovnega prebivalstva ni moglo privoščiti skromnega prostora za življenje, hrane, ki bi preprečila podhranjenost, in osnovnega gretja. Kot je dobro vedel Karl Marx, ki je v kapitalizmu videl zgodovinsko progresivnost, je bilo zaradi vseprisotnega gosposkega izkoriščanja in tehnološke nerazvitosti življenje tipičnega človeka v predkapitalističnih družbah življenje v ekstremni revščini ali na njenem robu.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (24)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

McChiavelli
25. 03. 2023 15.08
+2
E moj Tibor, iz perspektivnega marksista si se pretvoril v cenega apologeta kapitalizma.
pirnadan
25. 03. 2023 10.17
+3
Kitajski kapitalistični-komunistični hibrid nas bo ekonomsko prehitel tako, da se nam še sanja ne.
jazpatipažidanamarela
25. 03. 2023 10.32
+2
Ja, Kitajec misli, da dela za sebe, ko ima podjetje, potem pa se en kitajski komunistični voditelj spomni, da je naredil je z nečim deloval proti državi in mu vse zaplenijo.
jazpatipažidanamarela
25. 03. 2023 10.33
+2
JOCR1255
25. 03. 2023 12.22
+1
Tako mora biti. Če goljufas državo plačaš in prav je tako. Hudič nastane ko požrešna politika goljuga z "glupimi davki" samo zase in svoj krog. Država bi morala skrbeti za državljane in obratno. A kaj ko imajo dnevni politiki pogled le do svojega žepa. Za vsako stanje v drzavi so krivi izključno neodgovorni politiki ki razdvajajo državljane saj imajo le od tega možnost obstoja.
jazpatipažidanamarela
25. 03. 2023 09.59
-1
Zanimivo vprašanje je kdaj je dejansko prišlo do prehoda iz fevdalizma v kapitalizem. Kar nekaj slovenskih pisateljev opisuje bedno življenje Slovencev izpred 2. svetovne vojne. Iz teh zgodb je razvidno, da so tisti, ki niso bili imetniki kmetij, hodili na dnino k njim ali so se udinjali pri teh kmetih za hlapce in dekle in so živeli pri kmetu. Prav tako so si morali tudi otroci na razne načine zaslužiti hrano, to je s pašo živali, varstvom otrok in drugimi fizičnimi deli. Sigurno je prihajalo tudi do fizičnih in spolnih zlorab takih ljudi. Tisti, ki so bili iz kmetij, so s poročali med sabo in ženska je morala k hiši prinesti veliko doto.
jazpatipažidanamarela
25. 03. 2023 10.01
+3
Kapitalizem je lahko v redu sistem v primeru, če ima vsak posameznik možnost v njem. Kakor hitro se določen sloj ljudi odriva na stran, to pomeni slabost za razvoj države. Tu mora nastopiti država z regulacijo.
ap100
25. 03. 2023 10.10
+4
nobena družba nima čistega sistema sistem je mešanica dovoljenih družbenih odnosov, tvoje navedbe opisujejo fevdalno ureditev - kraljevina jugoslavija je bila z izjemo mestnega prebivalstva ki je že živelo v kapitalizmu fevdalna država - tudi fevdalci so posedovali rudnike ne samo kapitalisti
Rezervni Kristus
25. 03. 2023 09.39
+1
Ni težava kapitalizem, pač pa brezmejni človekov pohlep...Ki povzroči, da kapitalizem težava šele postane...
rCharles
25. 03. 2023 09.49
+4
ttorej ima kapitalizem isti problem kot komunizem in sicer implementacijo? :D
FaTa Albanka
25. 03. 2023 09.30
+1
Vzrok revne EU je klepčeplazna politika pred ZDA , forsiranje korona terorja ter brezmejna podpora kijevski naci hunti , ki revscino ter propad samo se poglabljata ter pospesujeta
Abrams
25. 03. 2023 09.12
+6
Stari, tip je pisal v ogrevani in topli hiši, hodu je v trgovino po že pripravljeno hrano, ki je bila dostavljena v rekordno kratkem času. Pisal je na PC, ki ga je kupil z dvema tednoma dela in brskal po internetu za podatki, ki jih je hotel prikroit svoji tezi. Ja res je revež, samo v GLAVOOOO.
tavbix
25. 03. 2023 09.09
+3
Mogoče je ni ustvaril, odpravil pa tudi ne.
brabusednet
25. 03. 2023 09.01
+8
To je kriv socjalizem,ki proizvaja miljone lenuhov.Ti pa bi vsi viseli na državni pomoči in se pritoževali nad kapitalom,kateri jih hrani.
Stol
25. 03. 2023 08.52
+1
Tudi, če je ni ustvaril, pomaga proti revščini ziher ne.
Infiltrator
25. 03. 2023 08.35
+5
Seveda je kriv kapitalizem
junij66
25. 03. 2023 08.32
+9
Nekaj mesecev nazaj je ena od novinark v 24.ur zvečer povedala sledeče: imeli smo 3 totalitarizme nacizem,fašizem in kapitalizem😳🤔. Nekaj je narobe tu.
Jožajoža
25. 03. 2023 08.12
+3
Škoda,da naši otroci ne bodo nikoli okusili kvaliteto življenja,kot smo jo imeli v naši dragi sloveniji.živeli smo kot v RAJU.
Jožajoža
25. 03. 2023 08.13
+1
ap100
25. 03. 2023 08.37
-2
ki je bila polfevdalna družba z enim vladarjem ter fevdalnim slojem komunistov,ki še danes mislijo da lahko edini vladajo in je pognala 5 % prebivalstva v tujino ter razseljevanje iz še bolj fevdalnih republik v edino relativno kapitalistično republiko, ki zato danes trpi in stagnira tako družbeno in gospodarsko zaradi jugoslovenizacije družbe
brabusednet
25. 03. 2023 09.04
+4
Ja po dobrine pa hodili v gnili kapitalizem kupovat,norc.
zurc
25. 03. 2023 09.59
+3
ja ,v raju ,sosed delal v nemčiji in se vračal dvakrat na leto domov z mistsubishi lancer ,smo mislili da je avto iz vesolja ,ko smo se mi vozili z zastavo 750,ja to jebilo ko smo mi jugoslovani živeli v raju pa nam otrokom je talal po par mark,kar tako na lepe oči ,ja so zdomci živeli v gnilem kapitalizmu ,revni kot cerkvene miši