Pomagala je oblikovati devetletko, kako zdaj gleda na vrnitev osemletke?

O načrtih ministra Rončevića glede šolske reforme, ki med drugim predvideva spremembo devetletne osnovne šole nazaj v osemletno, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo Ljubico Marjanovič Umek, ki je bila v 90. letih ena ključnih oseb pri oblikovanju konkretnega koncepta devetletke.

"Ko sem slišala za načrte, da bi spet uvedli osemletko, sem bila presenečena in šokirana," je povedala za 24ur.com. "Predvsem zato, ker mislim, da se stvari na ravni nacionalnih sistemov ne morejo zgoditi z danes na jutri. Ne znam oceniti, ali so hoteli doseči to, da smo ljudje presenečeni, vznemirjeni, ali pa je imela ta novica kakšen drug namen."

Ko so pred več kot 20 leti uvajali devetletko, je izhodišča pripravil Nacionalni kurikularni svet, ki ga je vodil profesor dr. Ivan Svetlik, bila pa so skupna za cel sistem vzgoje in izobraževanja, se spominja. "Takrat smo dobili novo državo, oblikovali so se novi podsistemi, že takrat je vstopala nova tehnologija in digitalizacija. Vendar smo pri osnovni šoli dali poseben poudarek razpravam o znanjih, ki bodo imela trajnejšo vrednost, ne samo odzivom na tisto, kar se je v nekem trenutku dogajalo. Razmišljali smo tudi o relativno velikih socialnih razlikah med otroki, ki se potem reproducirajo v različni doseženi stopnji izobrazbe, boljši ali manjši uspešnosti, življenjski karieri posameznikov. Gledali smo tudi prehod med vrtcem in šolo, saj je bil takrat delež otrok, vključenih v vrtec, zadnje leto pred vstopom v šolo precej nižji, kot je danes. Govorilo se je o 50, največ 60 odstotkih – torej kaj z ostalimi otroki? Zato je bila rešitev kot na dlani – da se takratna priprava na šolo oz. t. i. mala šola spremeni v novi prvi razred in da se vsem otrokom ponudi dostop do znanja že v prvem razredu in torej skupaj devet let. In seveda vemo, da učni načrti, za katere je potem skrbel kurikularni svet, niso bili do takrat že desetletja posodobljeni in prenovljeni," je pojasnila.

Marjanovič Umekova je vodila področno kurikularno komisijo za osnovno šolo, bila je tudi članica področne kurikularne komisije za vrtce, vendar je njena naloga ostala znotraj njene stroke – razvojne psihologije. "Če povem najbolj poenostavljeno, je bila moja naloga paziti na otroka. Pri pripravi Kurikuluma za vrtce ter sistemskih in vsebinskih rešitev za osnovno šole je bilo pomembno ves čas gledati na otroke – na njihove individualne razlike v tem, kako se razvijajo, kako se učijo in kako lahko najdemo rešitve, ki bodo upoštevale njihovo različnost."

Kot razvojna psihologinja si, pravi, nikoli ni zatiskala oči pred dejstvom, da enako stari otroci niso enaki. "Med njimi so velike razlike. Iz tega so izhajale tudi rešitve, ki so skušale čim bolj upoštevati te razlike, pa tudi razvojne značilnosti otrok v posamezni starosti – kaj vpliva na njihov razvoj, kako oblikovati spodbude, da bodo otroci motivirani za učenje in dejavnosti, ter kako pri tem upoštevati njihovo različnost. Od kod pravzaprav izvira to današnje 'smešenje', da se otroci opismenjujejo tri leta v osnovni šoli? Nekateri otroci se morajo opismenjevati dlje, drugi znajo brati že v prvem razredu. In prav to je spoštovanje razlik v dinamiki razvoja otrok. Vsi pa se morajo opismeniti tako, da njihova pismenost temelji na razumevanju in jim omogoča nadaljnje učenje. To je bistvo."

Ob tem poudarja, da je imela devetletka, ki je bila pilotno uvedena leta 1999, prvo triletje popolnoma drugače koncipirano, kot je zdaj. "Takrat se je pazilo na postavljene standarde znanja in cilje v prvem razredu, pazilo se je, kako se jih dodaja, kako se upošteva individualne razlike ... Da bi bil ta prehod – ali gre v šolo 6- ali 7-letnik – relativno mehak, se je v prvi razred dalo vzgojiteljice. To se je kasneje vse pozabilo. Šlo je za opisno ocenjevanje, torej ocenjevanje njihovega individualnega napredka, ne primerjanje med otroki, ki so različni. Skozi leta se je potem ta zadeva, tudi na ravni didaktike, same izvedbe teh učnih načrtov, spreminjala. Priporočili smo tudi igralne kotičke, ukinitev zvonca in podobno."

Največja prednost devetletke je po njenem mnenju to, da imajo otroci na razpolago daljši čas za pridobivanje znanja, kar je tudi primerljivo s standardi v Evropi. "V enotni šoli, ki je bila notranje postavljena, se je poskušalo otrokom z različnim znanjem ustreči na različne načine znotraj pouka. Tudi to je bilo kasneje, ko so devetletko spreminjali, ukinjeno." Ostaja pa odprto vprašanje, kako z vidika razvojne psihologije doseči, da bi posamezne akademske stroke manj vztrajale pri svojem predmetu. "To je bila težava in zato je tudi nastalo veliko predmetov. Če je v šoli veliko predmetov, se mora otrok učiti za veliko predmetov, s tem pa se počuti bolj obremenjenega. To je pravilo, za katerega mirno priznam, da ga takrat nismo mogli najbolj uspešno rešiti. Da bi, podobno kot nekatere države v Evropi, imeli na ravni osnovnošolskega izobraževanja združene predmete, kot sta družboslovje, naravoslovje, dlje časa ali pa kar celo osnovno šolo."

Glede na relativno hitre družbene in tehnološke spremembe v družbi bi bilo po njenem mnenju treba bolj pogosto posodabljati učne načrte. "Je pa zelo pomembno, da se pri tem ne pozabi na otroka."

Minister Rončević kot enega od razlogov za spremembo izpostavlja slabše rezultate učencev. "Mislim, da tako zelo enostavno to ni," meni naša sogovornica. "Da če skrajšaš izobraževanje, bodo rezultati boljši ali pa, če rečeš, da bo znanje bolj kakovostno, bodo rezultati boljši. Jaz osebno mislim in to sem v drugačnih kontekstih že večkrat v teh desetletjih povedala, da smo malo zamujali pri tem, da bi bolj spodbujali razvoj otrok tudi v zgodnejših obdobjih, torej že v vrtcu, predvsem na področju govora. Govor je namreč tisti kapital, ki omogoča opismenjevanje otrok."

V zadnjih petih letih se stvari sicer premikajo. "Tisti, ki se s tem ukvarjamo, smo veliko poskušali narediti, ampak marsikje v tujini so to naredili že prej in so se bolj sistematično lotili zgodnjega razvojnega obdobja, ki je pravzaprav najhitrejše. Če primerjamo razvoj otroka po letih v različnih obdobjih, je ravno predšolsko obdobje najhitrejše na ravni pridobivanja količinskih in kakovostnih sprememb."

Vesela je tudi, da je delež otrok, vključenih v vrtec, od leta 1999 oziroma 2000 močno narasel. "Ti rezultati nam potrjujejo, da je vrtec varovalni dejavnik za razvoj zlasti govora otrok in da se torej razlike med različnimi družbenoekonomskimi pogoji, v katerih živijo otroci, manjšajo. Razlike v govoru so manjše in to je nekaj, kar tudi lahko pomembno prispeva k temu, da bi se rezultati lahko spreminjali."

Razmisleka vredno je tudi, da rezultati padajo tudi na ravni povprečja OECD. "Primer bralne pismenosti, kakršna je zdaj, pomeni, da morajo delovati neki širši družbeni dejavniki, ki jih ne moremo kar tako spremeniti. Tukaj velja poglobljen razmislek o tem, kaj je z branjem otrok in s časom, ki ga odrasli namenjajo otrokom v družinskem okolju, v širšem okolju, vrtcu, šoli. Kako je s spodbujanjem govora za razliko od spodbujanja časa, preživetega za zaslonom ..." našteva.

Zadnji podatki o branju so primerljivo nespodbudni in govorijo o tem, koliko odraslih bere. "Ti otroci ne živijo v vakuumu, živijo v družbi. Zato pravim, da gre za širše družbene probleme, ki jih bo treba reševati, dokler so vsaj do neke mere še rešljivi. Preden ne pademo tako nizko, da otroci praktično ne bodo rabili učbenikov ali knjig."

Na vprašanje, kaj bi svetovala ministru in vsem deležnikom, ki bodo tokrat vpeti v spremembe šolske reforme, strokovnjakinja nima odgovora. "Ker se s tem prehodom ne strinjam, bi morala res razmišljati in iskati argumente, zakaj bi šli šolarji spet v osemletko. Res ne znam svetovati. Vem pa, da mora vsaka sprememba, sploh tako velika reforma, doseči konsenz znotraj stroke. Minister ne more in ne sme reči, da akademske stroke ne rabi. Ne more in ne sme reči, da ne rabi ravnateljic in ravnateljev, ki očitno tudi niso bili s tem seznanjeni. Ne more reči, da ne rabi dogovora in soglasja učiteljev in učiteljic, ki poučujejo. In nenazadnje staršev. Vsi ti so bili vključeni v reformo, ki je potekala od leta 1995 s prvo belo knjigo in potem do leta 1999. Zato je tudi tako dolgo trajalo – ker je bilo treba iskati konsenz, ponoviti 5, 10 krogov, preden si prišel do neke rešitve. Zato mislim, da ta reforma brez širšega družbenega soglasja ne more biti uspešno uvedena," zaključi.