'Ne moreš reči, da je bilo nekaj pretežko, če nisi niti poskusil'

Ines bo letos aprila dopolnila 44 let. Z alpinizmom in plezanjem pa se je začela ukvarjati precej pozno, v svojih 20 letih, svoj prvi vrh je tako dosegla šele leta 1996. Tokrat sem jo za pogovor ujela po telefonu, ravno ko se je v Nemčijo, kjer živi, vračala iz Norveške. V petek pa je ob 18. uri o svojih alpinističnih dosežkih predavala tudi na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani.

Na kakšen način ste pravzaprav sploh prišli v stik s plezanjem in alpinizmom in kdaj?
S plezanjem sem se začela ukvarjati pred približno 20 leti. Večinoma sem se takrat ukvarjala s pohodništvom v Alpah. Mislim, da sem takrat srečala prave ljudi ob pravem času, s katerimi sem začela nato tudi plezati. Takrat si nisem mogla privoščiti, da bi potovala daleč, zato sem morala izkoristiti tisto, kar so mi ponujale okoliške gore. Vse bližnje vrhove sem prehodila in zame je bil naslednji logičen korak, da jih preplezam po tisti malo bolj strmi strani.

Kdo vas je najbolj navudšil za plezanje? Vaša družina?
Ah, ne, sploh ne. Prihajam namreč iz severovzhodne Nemčije, kjer nimamo visokih hribov. Z gorami sem v stik prišla zelo pozno in ne kot otrok. Sem pa vedno imela neke vzornike, ki sem jih oboževala in po katerih sem se zgledovala.

V svojih začetkih sem se recimo zgledovala po skupini nemških plezalcev, ki so v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja šli v Patagonijo in so plezali velike stene, visoke 1000 ali več metrov. To me je na meni pustilo velik vtis. O njih bom govorila tudi na predavanju v petek.

Na kateri točki ste se nato odločili, da boste tudi ledno plezali?
Hja, ko sem se odpravljala na svojo prvo večjo odpravo v Ande v Južni Ameriki. Takrat se mi je zdela dobra ideja, da bi pred začetkom odprave poskusila tudi z lednim plezanjem kot del treninga preden oddidem tja. (smeh). Takrat sem prvič v življenju v roki držala opremo za ledno plezanje. Takrat sem tudi ugotovila, da mi je takšno plezanje zelo všeč. Leta 2000 so se začela tudi tekmovanja v tej disciplini v svetovnem pokalu. Teh sem se udeležila povsem brez pričakovanj. Sem se samo želela udeležiti tekmovanja in spoznati ljudi, ki se ukvarjajo s takšnim plezanjem. Takrat sem tudi prvič spoznal ledne plezalce iz Kanade in drugod po svetu. Ugotovila sem tudi, da zelo dobro prenašam pritisk tekmovanj in da sem zelo tekmovalna oseba, prav tako pa tudi, da v ledu plezam bolje od večine tekmovalcev. Zadala sem si, da bom trdo trenirala in da bom stala na stopničkah. Takrat ni bilo veliko časa, da bi hodila na odprave. Prav tako sem takrat dobila sina Manuela in je bil čas bolj kot ne samo za tekmovanja v lednem plezanju.

Ste zelo dobra ledna plezalka, imate pa tudi zelo dolg seznam prvenstvenih vzponov v gorah? Na seznamu imate tudi vzpone v smeri The Nose v El Capitanu, pa Eiger. Kateri vzpon je bil za vas najtežji in katerega ste ohranili v najlepšem spominu? Na katerega ste najbolj ponosni?

 Uf, težko vprašanje. Zelo težko bi se odločila za enega. V zelo lepem spominu mi je ostala Kyzyl Asker, gora na Kitajskem, ki sem jo poskušala osvojiti dvakrat in mi je nato uspelo šele v tretje skupaj z Lukom (op. Lindičem).

Svojega plezalskega partnerja ste našli prav v Luki Lindiču? Kako, da ste se z njim tako dobro ujeli pri osvajanju vrhov?

Ne vem vam točno povedati, kaj je tisto, kar naju je tako povezalo, ampak oba imava isti odnos do vzpona na goro. Oba sva odraščala v podobnem okolju, jaz sem odraščala v vzhodnem delu Nemčije. Nobenemu od naju ni bilo lahko na začetku. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj se na odpravah tako dobro razumeva. Prav tako zelo zaupava eden drugemu.

Izjemno pomembno je, da imaš na gori nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupaš.
Seveda, popolnoma. Nikoli prej nisem plezala s kom, ki bi bil tako močen alpinist kot je Luka. Prvič, ko sva plezala skupaj, sem bila kar malo živčna, da bom morda preveč zaostajala za njim. Oba imava določene sposobnosti, in ko jih skombiniraš, dobiš izjemno skupinsko delo. Deliva si enaka mnenja, kar je nato izjemna osnova za to, kar midva počneva.

Kako vam uspe vse to usklajevati? Ste namreč tudi mama in kljub temu, da ste zelo zgodaj postali starš, plezanje na vrhunskem nivoju niste nikoli opustili. Kako usklajujete vrhunski alpinizem in zasebno življenje?
Nikoli ni bilo lahko vse to usklajevati. S plezanjem sem se resno začela ukvarjati ravno v času, ko sem zanosila. Zato sem pomislila, zakaj bi se s tem nehala ukvarjati, ko pa sem ravno začela ukvarjati? Takrat sem že imela takšen življenjski stil. Zato sem odločila, da poskusim nadaljevati. V veliko oporo mi je bila družina. Sinov oče in moja mama. Ko je bil sin Manuel majhen, seveda nisem odhajala na daljše odprave.

Veliko ljudi po tem, ko postanejo starši, preneha z resnim alpinizmom in plezanjem. Vi pa ste po porodu postali še bolj motivirani.
Ja, seveda, ker sem šele dobro začela, preden sem rodila. Zdelo se mi je, da je pač prezgodaj, da bi kar nehala. Seveda takrat še nisem načrtovala družine, ampak to je pač nekaj, kar se je zgodilo. Ko se je moj sin rodil sem nehala hoditi v službo in sem začela tekmovati v lednem plezanju. Nekaj malega sem tudi zaslužila z nagradami, nato pa sem počasi začela pridobivati tudi sponzorje. Na vse tekme sem seveda jemala tudi sina, dokler je bil majhen. Ko pa je zrastel, pa je lahko ostal doma z babico. Seveda se je treba tudi malo znajti, pa tudi pred podpore moje družine se mi ne bi izšlo.

Imate ob plezanju in odpravah še službo? Kot recimo naši slovenski alpinisti, ki imajo ob vseh odpravah, praktično vsi tudi redne službe.
Zame sta plezanje in alpinizem redna služba. Ne gre zgolj za plezanje in odprave, imam namreč izjemno veliko zadolžitev do mojh sponzorjev, veliko tudi predavam. Pa tudi plezanje in načrtovanje odprav mi vzame veliko časa. Gre za službo s polnim delovnikom in še več. Je pa seveda izjemno kul službo. (smeh) Je, seveda služba, o kateri si nekoč nisem niti upala sanjati.

Imate sedaj že kakšne nove načrte za vzpone?
Ah, seveda, z Luko že počasi pakirava. Zgodaj aprila se namreč odpravljava v Himalajo, v Tibet. Z Luko nameravava iti na osemtisočaka Šiša Pangma.

Je to vaš prvi osemtisočak?
Res je, nikoli prej se nisem povzpela na osemtisočaka. Doslej sem se držala sedemtisočakov. Nisem še plezala na tej višini, sem pa izjemno radovedna oseba, zato si želim to. Želim si biti čim bolj vsestranska. Ne morem se zadovoljiti le z lednim plezanjem, recimo, ali pohodništvom.

Ines bo predavala v sklopu festivala gorniškega filma, katerega ustanovitelj in direktor je znani slovenski alpinist, Silvo Karo, ki je prav letos predstavil svojo avtobiografijo Alpinist. Prvi Festival je bil na sporedu pred dvanajstimi leti, njegov glavni namen pa je bil spodbuditi domačo produkcijo.

V tem času je bilo predvajanih skoraj 500 domačih in tujih filmov, Festival pa je obiskalo okrog 50 tisoč ljudi. Predavali so svetovno znani plezalci in alpinisti, kot so Martina Čufar Potard, Nives Meroi in Roman Benet, Dean Potter, Adam Ondra, Lynn Hill, Maurizio Zanolla - Manolo, Pavle Kozjek, Dave MacLeod in še mnogi drugi.