Ne na mojem dvorišču

Ne na mojem dvorišču (angl. not in my back yard ali NIMBY) je izraz, ki opisuje nasprotnika ali skupino nasprotnikov tehnološkemu razvoju na njihovem lokalnem območju. Stanovalci nasprotujejo gradnji le zato, ker je (pre)blizu njihovih domov in bi jo sicer podprli, če bi gradili drugje.

Družbeni fenomen že več kot desetletje raziskuje angleški znanstvenik in strokovnjak za energetske tranzicije Patrick Devine-Wright. O tem je predaval tudi v poletni šoli politične ekologije v Ljubljani. Izpostavil je, da se večina energetskih podjetij velikih projektov loteva preveč tehnično in zelo malo pozornosti namenja komunikaciji z lokalnim prebivalstvom, zaradi česar številni projekti, pa čeprav dobronamerni, propadejo, še preden je položen temeljni kamen. Takšna usoda je pri nas denimo doletela tudi projekt gradnje vetrnih elektrarn Senožeška Brda.

Prav to bi lahko bila glavna ovira pri umeščanju velikih sončnih elektrarn v prostor. Pri Elesu so izpostavili 58 možnih lokacij, kamor bi namestili elektrarne v velikosti od 10 megavatov pa vse do največje, 61-megavatne naprave, ki bi stala v Slivnici pri Mariboru. Nabor so sicer močno zožali, opisali predvidene tehnične in okoljske problematike od denimo verjetnosti plazov, poplav in vse do arheoloških najdišč.

17 megavatov ali 30 nogometnih igrišč

Izmera enega standardnega solarnega panela je približno 1,5 kvadratnega metra. Kako obsežne so po kvadraturi sončne elektrarne z močjo 10 megavatov, ki bodo postavljene po Sloveniji? Odgovor najdemo v največji sončni elektrarni v Severni Makedoniji, ki jo je ta teden zagnal GEN-I. S 17 megavatov nazivne moči jo sestavlja 31.772 sončnih panelov na 300.000 kvadratnih metrih površine, kar je enako površini 30 nogometnih igrišč. Gre za razmeroma velik in obsežen objekt, ki zaznamuje krajino, čeprav je postavljen na degradiranem območju.

Tako bo tudi v Sloveniji. Elektrarne bodo postavili v bližini razdelilnih transformatorskih postaj (RTP), kjer bo mogoč priklop brez večjih dodatnih investicij v infrastrukturo. Največ možnosti je na območju Elektra Ljubljana, sledi območje, ki ga pokriva Elektro Celje, najmanj možnosti pa imajo območja, ki jih oskrbuje Elektro Gorenjska.

Nasprotniki postavitve elektrarne niso nujno tudi nasprotniki zelenega prehoda

Medtem ko bi država izkoristila obstoječe RTP, je jasno, da so številne poddimenzionirane. Kot so sporočili pri Elektru Ljubljani, so zaradi povečanega odjema in obremenitev že razširili in dogradili nekatere RTP na njenem območju. "Domača raba povprečnega gospodinjstva na distribucijskem omrežju stalno narašča. Povprečna letna poraba znaša 4400 kWh, kar je za polovico več kot pred 30 leti. Veliko gospodinjstev ima na strehi tudi sončno elektrarno in uporablja električno vozilo."

Sončne elektrarne proizvajajo električno energijo večinoma samo poleti, medtem ko nimajo hranilnikov energije, ki bi to energijo shranili za zimske dneve brez sonca. Toplotno črpalko pa sicer potrebujemo v hladnih mesecih, ko je potreba po energiji večja. "Zato potrebujemo toliko več podpornih točk, ki bodo poskrbele, da so vsi odjemalci kljub sončnim elektrarnam preskrbljeni z električno energijo."

Pomembno je dejstvo, da bodo velike sončne elektrarne stale le, če bodo k projektu pristopili tudi investitorji, a kljub temu je jasno, da bodo nujne tudi nadgradnje obstoječih RTP, poleg tega pa tudi razvoj dodatnih povezav. Pri Elesu obljubljajo, da bodo večino kablirali oziroma speljali po zemeljskih jaških, a tudi te bo potrebno izkopati in speljati po tujih zemljiščih.

In prav na tej točki lahko investitorji naletijo na nasprotovanje. Kot pravi Devine-Wright, bo premalo zgolj ponuditi denar za gradnjo sončnih elektrarn, ampak bo treba veliko prej začeti pogovore z lokalnim prebivalstvom, ki bodo transparentni in brez fige v žepu. Gradnja vetrnih elektrarn pa bo tako ali tako še veliko trši oreh.