Slovenija

Slovenec, ki globoko v džungli odkriva davno izgubljena majevska mesta

Ljubljana, 14. 07. 2018 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Urša Zupan
Komentarji
6

Globoko v mehiški džungli, kamor človeška noga nikoli ne stopi, se z mačeto v roki in klobukom na glavi mimo strupenih kač in tarantel prebija mož, ki mu ljudje pravijo slovenski Indiana Jones. Pred leti je skupino arheologov pripeljal do treh davno izgubljenih majevskih mest, zdaj pa smo z njim po sledeh Majev stopili tudi mi.

Več videovsebin
  • Kolovoz, spremenjen v težko prehodno blato (vir: Ivan Šprajc)
    00:24
    Kolovoz, spremenjen v težko prehodno blato (vir: Ivan Šprajc)
  • Terenska vozila so morali vleči iz blata (Vir: Ivan Šprajc)
    02:33
    Terenska vozila so morali vleči iz blata (Vir: Ivan Šprajc)

Naše delo ni lahko, da se ga lotiš, moraš biti malo nor, v šali pove priznani arheolog in raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU Ivan Šprajc, a razburljivega terena ne bi nikoli zamenjal za varen kabinet. Globoko v džungli, kjer z mačeto v roki in klobukom na glavi zbira podatke in odkriva skrivnosti majevske civilizacije, ga ne ustavita vročina in vlaga, niti pajki in kače, komarji in ose. Kajti večji kot je napor, slajša je nagrada, pravi. Slovenskega Indiano Jonesa, kot mu pravijo, smo ujeli tik po vrnitvi iz Mehike.

Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki in doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México.
Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani, magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki in doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México. FOTO: Damjan Žibert

Pravkar ste se vrnili z odprave, dva meseca ste bili v Mehiki. Kaj ste tam raziskovali in kaj vse ste našli?

To je bila že naša enajsta terenska sezona v centralnem delu polotoka Jukatan, natančneje v vzhodnem delu mehiške zvezne države Campeche. Gre za ogromno območje, ki je bilo z arheološkega vidika skoraj povsem neraziskano. Leta 1996 smo na njem začeli terenske preglede in v prvih sezonah je naše delo temeljilo predvsem na lokalnih informatorjih – ljudeh, ki so poznali najdišča – in letalskih fotografijah; to je bila edina tehnika daljinskega zaznavanja, ki se je obnesla na območju, večinoma prekritem s tropskim gozdom. Osredotočeni smo bili na večja arheološka najdišča, tista, ki jih je bilo mogoče videti na letalskih fotografijah pod gosto gozdno preprogo. V letih 2013 in 2014 smo nato odkrili tri večja najdišča – Chactún, Tamchén in Lagunito, v zadnjih dveh sezonah pa smo s pomočjo lidarske tehnologije natančno pregledali ozemlje okrog teh najdišč. Prečesali smo okoli 200 kvadratnih kilometrov, zanimalo nas je, kako so ta mesta živela, koliko ljudi je bilo, kakšno gospodarstvo in politično ureditev so imeli ... Na osnovi podatkov, ki smo jih zbrali in jih bomo zdaj preučili, se bomo lahko tem vprašanjem oz. odgovorom približali.

Stela 1 v Chactúnu je edinstvena, ker ima hieroglife oblikovane v štuku, zato so opravili nujna restavratorska dela. Na steli je datum, ki ustreza 3. maju leta 751 n. št.
Stela 1 v Chactúnu je edinstvena, ker ima hieroglife oblikovane v štuku, zato so opravili nujna restavratorska dela. Na steli je datum, ki ustreza 3. maju leta 751 n. št. FOTO: osebni arhiv

Kaj torej sledi zdaj, se vaše delo pravzaprav šele začenja? In kaj vam je ljubše – teren ali domača 'birokracija', ki lahko vodi do izjemnih spoznanj?

Zagotovo imamo zdaj neto dela za več mesecev. Imamo zelo obsežno nalogo – obdelati moramo podatke za celotno območje 200 kvadratnih kilometrov, imamo lidarske posnetke, vzorce s terena, ne samo keramične, tudi vzorce zemlje. Poskušali bomo ugotoviti, kakšna je bila vegetacija, kaj so ljudje obdelovali, kaj so jedli. Delo je seveda odvisno od več ljudi, tako da nam bo vzelo kar precej časa.

Teren je po svoje seveda bolj razburljiv, večji del kabinetnega dela pa je malo bolj dolgočasen. A tudi potem, ko doma nekaj gledamo, analiziramo, kaj preberemo ali ko mi kolega pošlje napis, ki mu ga je uspelo razbrati … takšne kabinetne stvari so pa tudi razburljive.

Omenili ste lidarsko snemanje. Nam lahko pojasnite, za kaj točno gre? Pri National Geographicu so zapisali, da je lidarska tehnologija revolucionirala arheologijo tako, kot je teleskop Hubble revolucioniral astronomijo. Se strinjate?

V drugem delu intervjuja, ki ga bomo objavili jutri, vam razkrijemo, kaj nam je Ivan Šprajc povedal o Majih.

Lidar je ena najsodobnejših in lahko rečemo tudi najučinkovitejša tehnika daljinskega zaznavanja. Aparat, običajno montiran na zračno plovilo – letalo, helikopter ali celo dron, oddaja na milijone pulzov, ki se odbijajo – mnogi od vegetacije, nekateri pa prodrejo do tal – naprava pa meri te odboje oz. čas od oddaje pulza do vrnitve v aparat. S tem izmeri razdaljo in za milijone točk dobi natančne koordinate. Večina teh točk je seveda na vegetaciji, ampak s posebnimi računalniškimi programi jo lahko odstranimo, tako da dobimo goli relief. Na njem potem lahko marsikaj vidimo, tudi modifikacije terena iz arheoloških obdobij.

Glede primerjave s Hubblom se strinjam. Ogromno je namreč ostankov, ki jih samo s terenskimi pregledi ne moremo videti ali pa jih vidimo šele potem, ko vemo, kje iskati. To pride do izraza zlasti tam, kjer človeško oko, tudi če hodi po terenu, zaradi goste vegetacije marsičesa ne opazi ali pa misli, da gre za neke naravne konfiguracije. Šele ko gledamo lidar, vidimo celotno sliko – pokaže se, da gre za grebene, terase, celo na območjih, kjer jih ne pričakujemo. Seveda je še vedno treba iti na teren, ker na lidarju tudi marsičesa ne vidimo, na primer stoječih zidov, okrašenih fasad, spomenikov, ne moremo prebrati hieroglifov ali pobrati površinskega materiala. Imamo neko sinhrono podobo, kup stvari, ne vemo pa, iz katerega časa.

Skupina stavb, kakor so vidne na lidarskem reliefu. Lidar je ena najsodobnejših in tudi najbolj učinkovita tehnika daljinskega zaznavanja.
Skupina stavb, kakor so vidne na lidarskem reliefu. Lidar je ena najsodobnejših in tudi najbolj učinkovita tehnika daljinskega zaznavanja. FOTO: osebni arhiv

Ste strokovnjak za majevsko civilizacijo, hodite po njihovih sledeh in jih z vsako odpravo bolj spoznavate. Kako to poteka, vas spremljajo lokalni vodniki?

Prva leta smo potrebovali lokalne vodnike, ko smo hodili po krajih, kjer so danes vasi, odkar pa delamo v biosferi, kjer je poseljevanje prepovedano že od leta 1989, pa lokalnih vodnikov nimamo, saj teh koncev ne pozna nihče. Med 10 in 15 nas je običajno, nekaj arheologov in več lokalnih delavcev, ki nam pomagajo pri utiranju poti, čiščenju terena, testnih izkopavanjih, saj obvladajo okolje, mačete, poznajo les in drevje.

Mačeta je torej nepogrešljiva pri utiranju poti skozi džunglo, zaradi klobuka, ki ga nosite, pa vas pogosto označujejo za slovenskega Indiana Jonesa. Kaj vse morate še imeti s seboj?

Seveda, mačeta je neobhodna, vedno znova se čudimo, kako so nekoč vse posekali brez kovinskega orodja. Klobuk ali kapo je dobro imeti na glavi, sicer se zadevaš v veje in trnje. Zadnjih nekaj sezon si pomagamo s terenskimi štirikolesniki, ki nam jih posodi uprava biosfere, tako da lahko skozi gozd izsekamo ožje steze, jih očistimo in si s tem prihranimo nekaj časa, da ne pešačimo vsak dan od tabora do najdišča. Sicer pa za terenska vozila izkoriščamo nekdanje kolovoze, ki so jih uporabljali drvarji in nabiralci drevesne smole za izdelavo žvečilnega gumija (chicleros), ti pa so seveda zaraščeni in jih moramo znova odpreti.

Glede primerjave z Indiano Jonesom pa vedno pravim: nismo mi kot Indiana Jones, on je tak kot mi. Ker je fiktivna oseba, narejena po modelu arheologov iz prve polovice 20. stoletja, mi smo pa resnični. Marsikaj, kar on počne, je res, čeprav še danes ne vem, od kje so bič pobrali. Nikoli nisem ugotovil kakšne posebne uporabnosti.

"Kabinetno" delo v taboru
"Kabinetno" delo v taboru FOTO: osebni arhiv

Od filmskih nevarnosti k realnim. Vročina in vlaga zagotovo nista prijetni, kaj pa insekti in druge živali, ki vam pretijo v džungli? Se predhodno cepite?

Vročine in vlage se navadiš, drugače ne gre. Precej je kač, zato moramo imeti s seboj protistrupe. Pajki niso tako grozni, so seveda tarantele, ampak te niso nič posebnega. Hujši so drugi insekti, na primer neka vrsta stenic, ki prenaša Chagasovo bolezen. Ni ravno podobna boreliozi, gre pa za podoben razplet. Klopov je veliko, ampak k sreči so zdravi, pa komarji, ose, divje čebele so tudi lahko zoprne. Cepimo se ne. Rumene mrzlice ni, proti dengi se ne da cepiti, proti malariji se tudi več ne cepimo, ker je v Mehiki skorajda ni.

Povejte mi, kakšen je postopek, ko naletite na neko odkritje?

Najprej je treba pogledati, kaj to je in do kod približno sega. Pri majhnih najdiščih smo vedno naredili skico položaja oz. razporeditve stavb, pri večjih pa geodetski posnetek oz. natančen načrt. Z lidarjem zdaj to ni več potrebno. Nato poberemo površinsko keramiko, ki je kronološko najbolj občutljiva, da lahko pozneje ugotovimo, iz katerega obdobja je naselje, spomenike in hieroglifske napise fotografiramo in dokumentiramo, vedno je zraven tudi strokovnjak za pisavo, pozneje pa vse to obdelamo in objavimo.

Pa odnesete kdaj kakšen predmet z najdišča s seboj, tako … za spomin?

Ne. Prvič nimam zbirateljskih nagnjenj, drugič pa tudi ne smem, saj je izvoz kakršnih koli arheoloških predmetov v Mehiki zvezni delikt, tako da se s tem ne bi igral. Mi tako ali tako skoraj nikoli ne najdemo kakih vrednih predmetov, ker naše delo ne vključuje večjih izkopavanj. Kamnitih spomenikov ne odnašamo, pri keramičnih pa so  v glavnem črepinje, ki niso privlačne za razstave ali muzeje, tako da to po obdelavi ostane v kakšnem njihovem depoju.

Mislite, da se kje pod džunglo lahko še skriva kakšen Tikal, ki čaka, da ga odkrijete?

Tikal najbrž ne, Chichén Itzá tudi ne, ker so to prevelika mesta, ki bi že vzbudila pozornost ljudi. Tam, kjer mi hodimo, je danes povsem neposeljena biosfera, kar pa ne pomeni, da ljudje niso hodili tja. Ves polotok Jukatan so izkoriščali zaradi lesa ali smole za žvečilne gumije (chicle) in skoraj vsa drevesa vrste zapote imajo že zareze. Zato se čudimo, da najdemo mesto, kot je Chactún. Kaj takega se gotovo lahko še najde, zagotovo pa ne Tikal. Tikal namreč izstopa po tem, da ima veliko dobro ohranjenih spomenikov, kamen je dobre kvalitete, tudi arhitektura je sorazmerno dobro ohranjena. Taka mesta oz. najdišča bi že davno pritegnila pozornost plenilcev in bi se seveda glas raznesel. Ne pričakujemo, da bi našli še kak Tikal, gotovo pa džungla skriva še velika mesta, kajti severno od območja, kjer mi zdaj delamo, je še skoraj 3000 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje, o katerem ne vemo ničesar, in tam je gotovo še kaj večjega. Na letalskih fotografijah, ki jih imam, se nekatera večja najdišča celo vidijo. Drugih skrivnosti pa je še ogromno, takih, ki so morda manj spektakularne, a vseeno zanimive.

Po koncu letošnje terenske sezone se je bilo treba prebiti po kolovozu, ki je bil zaradi deževja marsikje spremenjen v težko prehodno blato.
Po koncu letošnje terenske sezone se je bilo treba prebiti po kolovozu, ki je bil zaradi deževja marsikje spremenjen v težko prehodno blato. FOTO: osebni arhiv

Je teh 3000 kvadratnih kilometrov neraziskanega območja, ki ste jih omenili, torej naslednji korak? Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Načrtov za naprej trenutno nimam, bomo videli, kako se bo odvijalo in kdaj bo kakšna priložnost zaprositi za nove finance. Območje naših dosedanjih raziskav smo pregledali samo površinsko, marsikje bi se izplačalo lotiti bolj intenzivnih izkopavanj in restavriranj večjih najdišč. Upam, da se bodo tega lotili moji kolegi. Sicer pa bi šli naprej, ja, proti severu, kjer je vse še neraziskano. Ne vem pa, ali bom to še jaz počel, to bomo še videli. Pri mojih letih … mogoče sem pa že dovolj naredil.

Katera stvar, bi rekli, je pri vašem delu najtežja in katera najlepša?

Najbolj razburljivo je seveda takrat, ko odkrijemo kaj večjega, kaj nepričakovanega, ko kaj razumemo … kar velja v vsaki znanosti. Najtežje pa … meni bi bilo najtežje, če bi moral biti samo v pisarni. Čeprav poznam mnoge arheologe, ki so največ v pisarni, terenu pa se izogibajo. Pisarniško delo postane duhamorno, terensko delo pa je sicer izčrpavajoče, težko in po dveh mesecih imaš vsega dovolj, toda – večji kot je napor, slajša je nagrada. Če bi bilo enostavno, bi že marsikdo pred nami to naredil. Očitno ne smeš biti čisto "gladek", da se tega lotiš …

KOMENTARJI (6)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ochi
15. 07. 2018 08.34
+3
Komot bi igral v filmu, je stereotip od glave do pet.
emilzapata
14. 07. 2018 16.56
+20
ob tem dobi človek še bolj zavedanje, kako je vse minljivo, in kako so naše vsakdanje težave, s katerimi se spopadamo, nepomembne in za nas, tudi trenutne pomembneže in imenitneže, že čez sto letne ne bo vedel nihče več.
glava2
14. 07. 2018 14.23
+24
bravo!!!++++++++++++++++
TellingTheTruth
14. 07. 2018 08.27
+54
Indijanez 😂😂😂😂😂😂 Drgac pa vsaka cast :D
Ramzess
14. 07. 2018 08.20
+72
Fascinantno, obstajajo ljudje, ki odkrivajo zgodovino, ki pa seveda ne pride v učbenike.
ochi
15. 07. 2018 08.34
+2
šola je samo indeks znanja, čtivo moraš poiskati sam.

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.