Ne, zapor ni hotel s polnim penzionom

Odpravim se v največji zapor, kjer kazen prestajajo obsojenci z daljšimi kaznimi, ki so nameščeni v različnih blokih in različnih režimih, odvisno od tega, kako jih ocenijo tam zaposleni. Le tisti, ki so nevarni, ki bi ob prvi možnosti pobegnili ali se spravili na kakšnega soobsojenca, pravice do dela nimajo. Ostali pa lahko za delo zaprosijo. In kako potem to v zaporu uredijo? Vodja odprtega oddelka Slovenska vas, ki je na zaprtem oddelku zapora na Dobu kot pedagog začel delati že leta 2006, Marjan Jaklič, pojasni: "Če nekdo izrazi željo po zaposlitvi, se ga prijavi na pregled k specialistu medicine dela. Specialist potem poda svojo oceno, za kakšna dela je sposoben, in na podlagi možnosti, ki jih imamo, mu poiščemo primerno zaposlitev." 

Nekoč je bilo delo v zaporu celo obvezno, in kdor ni želel delati, je lahko za več kot mesec dni končal v samici. "Imeli smo tudi takšne primere, ki so v samico zaradi nedela prišli tudi večkrat," mi je pred časom povedal upokojeni pravosodni policist Edo Novak, ki je veliko časa delal ravno v prvem bloku, kamor so usmerjali vse, ki hišnega reda v zaporu niso najbolje razumeli. A danes je delo nekaj, od česar obsojenci in obsojenke ne bežijo. Ravno nasprotno. 

Delo jih namreč pripelje prej tudi do ugodnosti, do zaupanja, do koriščenja prostih ur, kasneje do prostih dni zunaj žičnatih ograd. Dva prosta dneva na mesec pripadata vsakemu, ki dela po osem ur na dan in izpolnjuje vse delovne obveznosti. Če je posebno marljiv in se na delu zelo izkaže, mu lahko nadrejeni dodajo še šest prostih dni. Torej, skupno največ 30 na leto, kar ni zanemarljivo. Takšne proste dneve zdaj že nekaj časa koristi tudi prvi Slovenec, ki je bil obsojen na 30-letno zaporno kazen zaradi umora in poskusa umora, Bojan Žalik. 

"Najprej sem več let delal v kuhinji, zdaj pa delam v podjetju JMV Fire," je povedal. Podjetje, ki ima svoje prostore kar znotraj zaporov in kjer je zaposlenih kar 130 dobskih obsojencev. Večkrat jih opazimo ob obiskih zapora, kako v dolgi vrsti in pospremljeni s pravosodnimi policisti korakajo eden za drugim proti kuhinji, ko je čas za malico, in pa nazaj na delovišče. A tudi v kuhinji večino del opravijo zaprti. Delo v kuhinjo sodi v okvir hišnih del, kjer ravno tako delajo po osem ur dnevno, možne so tudi nadure in delo ob prostih dnevih. 

Imajo pa vsi, ki delajo v zaporu, ob sebi ves čas inštruktorje, ki bedijo nad delovnim procesom, a brez zaprtih zapor preprosto ne bi deloval, vsaj ne tako dobro. Brez njih na Dobu ne bi mogli pripraviti treh obrokov dnevno za okoli 600 oseb. Prav tako tudi v ostalih zaporih pri nas. Prav tako pa bi bivanje v zaporih državo, torej nas, davkoplačevalce, stalo veliko več, če bi vsa dela, ki jih zdaj opravijo zaprti, morali opraviti drugi ljudje. 

Seveda se najdejo tudi takšni, ki delati ne želijo. V tem primeru pač ni nobenih ugodnosti s tega področja. So pa tudi zaprti, ki bodisi zaradi starosti ali kakšnih drugih vzrokov delati ne smejo. Trenutno je takšnih na Dobu okoli 30 in slednji imajo možnost sodelovati v delovni terapiji, vsak po svojih zmožnostih. Tukaj se rojevajo prav prikupni izdelki, kakršne so tudi mini sedežne garniture, ki jih izdeluje tudi Ladislav Žagar, prav tako obsojen na 30 let zaradi umora župnika. Videli boste, kako so prikupni, in vprašanje, ki se poraja, je, zakaj teh izdelkov ne prodajajo več, kot so jih lahko nekoč. Marsikdo bi verjetno želel kakšen spominček iz zapora. O tem kdaj drugič. 

V kolikor jim zdravje dopušča, pa morajo prav vsi, tudi tisti, ki delati ne želijo, do dve uri na dan delati za urejenost okolice in svojih sob ali opraviti kakšno drugo opravilo, ki jim ga naloži pravosodni policist.

Vsi vemo, zaprti pa najbolje, da je po prestani kazni zanje ena najtežjih stvari poiskati si delo, zaposlitev. Ker skoraj vsa delovna mesta zahtevajo potrdilo o nekaznovanosti, česar pa moški in ženske, ki so kršili zakon, ne morejo več dobiti. Zato zapori sodelujejo z nekaterimi zunanjimi delodajalci, ki že zdaj nudijo delo zaprtim. Tako se nekateri zaprti vsak dan odpravijo iz zapora, oddelajo svojih osem ur in se vrnejo nazaj. 

"Mi jim damo vso potrebno delovno opremo, dejansko so oblečeni kot naši delavci in imajo iste dolžnosti in pravice kot ostali delavci. Zaenkrat so izkušnje z njimi pozitivne, delajo dobro. In naš interes je sodelovati z obsojenci tudi v prihodnje," nam je povedal direktor Komunale Trebnje, ki je od aprila sodelovala že s tremi obsojenci, Franci Starbek. Eden od njih je sodelovanje prekinil, ker je oddelal svojo kazen in se vrnil domov, v drug kraj.

Kako pa je s plačilom? Četudi gre za resno delo, tako kot zunaj zapora, pa vendar vemo, da so v zaporu, zato jim ne pripada plača, ampak le denarna nagrada, v višini nekje od 100 do 200 evrov, nekaj več pa dobijo tisti, ki delajo za zunanjega delodajalca.