'Ne zmorem več, prodajajo našo hišo ... Iskali in iskali smo pravico in zdaj so nas vsi izdali'

Mamico in njenega sina, ki živita sama, sem obiskala, da sem razumela stanje, v katerem sta se znašla. Mama ni zaposlena, saj oboleva za genetsko boleznijo, ki ji preprečuje dvig kakršnekoli teže. Zanjo še volan predstavlja breme, ki ga ne zmore.  Z invalidsko pokojnino, nizko preživnino in otroškim dodatkom – kar skupaj ne znese niti 700 evrov, se prebijata skozi življenje. Deček je konec lanskega leta doživel težko nezgodo s kolesom in v njegovo rehabilitacijo je vložila praktično vsak cent. Z očetom otroka sta se v preteklem letu dokončno sporekla. Ker pa mamica in sin živita pod streho očetovih staršev, so ti sprožili postopke za izselitev. 

Še predobro vemo, da ima vsaka zgodba več plati, zato se o stanju družine običajno posvetujemo še s strokovnimi službami, pogosto pa dobimo tudi informacije od sosedov, sorodnikov, prijateljev ali znancev. Ker je imela zgodba toliko vprašajev, sem se obrnila tudi na lastnike domovanja, ki so predstavili svojo plat resnice. Pogovorili pa smo se tudi s pristojnim Centrom za socialno delo, ki je mamico usmeril na nas, v skupni želji, da najdemo najboljšo rešitev. Tam so ji namreč že ponudili več razpoložljivih rešitev, vendar ni sprejela nobene. Tudi vsa naša prizadevanja so se žal izjalovila, saj mamica preprosto ni želela ali pa ni zmogla sprejeti naših predlogov. Tako sem morala nekako sprejeti, da včasih sodelovanje in rešitev preprosto nista mogoča. A v takih primerih se osredotočimo na otroke in pomagamo vsaj njim skozi projekt Botrstvo. Hkrati pa nam je žal, saj imamo v Verigi dobrih ljudi toliko dejavnosti prav zato, da pomagamo staršem pri postavljanju na noge.

Pot na Proletarsko je potekala s številnimi telefonskimi pogovori, saj je ta negotovi počitniški čas namenjen otrokom v zares številnih dejavnostih letovanj, taborov, potovanj, počitniškega varstva, delavnicah ...  In če smo v preteklih letih poskušali vsaj med poletnimi počitnicami malce umirjati pomoč družinam v stiski, v tem letu to ni mogoče. Stisk ljudi naše nove realnosti je ogromno. Zato se iz oči v oči seznanjamo s stiskami, ki jim odkrito pravimo pokoronske. Zakaj? Zato ker pred nami sedijo v sramu ljudje, ki prvič trkajo na vrata za pomoč. Ki ne želijo drugega kot delo in zaslužek, da bodo po znanem vzorcu dotedanjega življenja zmogli nadaljevati delo in s prihodkom poskrbeti za svoje družine. Odplačevati dolgove, s katerimi so urejali nakupe ali investicijska vzdrževanja svojih stanovanj ali stanovanjskih hiš. Pred nami so samostojni podjetniki, ki zaradi neplačanih prispevkov do določenega datuma ostajajo, kljub bolezni, brez tako zelo pomembne podpore zdravstva. In seveda ljudje, ki skrivajo svoje tegobe, stiske in skrbi, da soseska ali sorodstvo ne bi izvedelo, kaj se jim je zgodilo.

Če življenje za tiste, ki se vsakodnevno obračajo na nas, piše težke zgodbe, jih z ekipo strokovnih sodelavcev spreminjamo tudi v dobre. Prav ta teden se nam je javila mamica, ki smo ji po smrti moža veliko pomagali. In z njenim prizadevanjem tudi uspeli. Pa je v času epidemije nesreča spet našla pot v njihov dotrajani dom. Mamica je namreč po koncu epidemije ostala brez dela, ki je zagotavljalo plačilo dolgov in položnic, pa tudi skromno preživetje nje in dveh otrok. A se je sama takoj angažirala in ponudila svoje znanje in zavzetost ter tudi našla novo zaposlitev. Res da z družino ostaja v že nevarno dotrajani hiški, ki je sama ne bo mogla urediti in da bosta otroka še nekaj časa potrebovala pomoč Botrstva, toda sama bo poskrbela, da bodo stanovanjski in drugi stroški v prihodnje poplačani v roku in bo otrokoma zagotavljala dobro vzgojo in skrb, saj je to – ob odhodu v tujino in tik pred njegovo smrtjo, zagotovila tudi možu.

A po drugi strani naletimo na tako zavržna dejanja, ki jim je skupen le pohlep. "Ne zmorem več, prodajajo našo hišo, otrok ne morem poslati niti na športni tabor. Iskali in iskali smo pravico in zdaj so nas vsi izdali. Ni pravice." Družina bo čez nekaj dni ostala brez doma, v katerem je včasih delovala tudi restavracija, a je tuja banka manjše posojilo tik pred odplačilom prodala in obresti so se brez kakršnegakoli zadržka nerazumno dvignile. Mož in žena sta v iskanju vseh načinov, da bi dolg kljub vsemu odplačala, neozdravljivo zbolela. Razjeda ju vrsta nepravičnosti, ki so uničile ne le njune sanje, temveč zelo resnična prizadevanja. Ekipa Verige že išče vse vzvode pomoči, saj bodo potrebovali tako denar kot tudi svetovanje, da zgladijo že tako skrhane medsebojne odnose. A v takih primerih je nujna predvsem pravna pomoč, saj se sami ne znajdejo v klobčiču nenehnih sprememb zakonodaje, procesov, postopkov in predvsem čakanja na en razplet, ki bo razpletel drug zaplet.

Koliko različnih stisk in revščine naplavi k nam vsak dan. Se kar bojim, kaj bo prinesla jesen. Pozno je že, s sodelavko se spogledava. Bomo zmogli? Moramo …