Nekaj cerkvi, nekaj državi

Država in Cerkev sta se končno dogovorili glede usode Blejskega otoka. Ta bo še naprej ostal v državni lasti, medtem ko bo blejska župnija po novem lastnica vseh stavb na njem. 'Salomonska rešitev' pa je na Bledu številne presenetila.

Župan in turistični delavci niso najbolj zadovoljni. "Vsekakor je logično, da cerkev na otoku ostane v opravljanju župnije, za vse ostale objekte, ki so zelo povezani s turističnimi trženjskimi aktivnostmi, pa bi bilo bolje, da bi z njimi upravljal nekdo, ki se s tem dejansko ukvarja," je pojasnila direktorica Turizma Bled Eva Štravs Podlogar. Tudi blejskemu županu Janezu Fajfarju se ne zdi prav, da so v župnijski lasti tudi necerkveni objekti na otoku. Sprašuje se tudi, kako to, da so ob sicer počasnem mletju sodnih mlinov rešitev zapleta našli tako hitro in to tik pred iztekom vladnega mandata.

Naprotno pa so v družbi Sv. Martina, prek katere župnija upravlja otok, zadovoljni. Delo na njem bo odslej lažje, je dejala namestnica poslovodje Danica Sebanc. Negotovosti glede prihodnosti družbe in delavcev ne bo več, pa tudi obnovitvena dela bodo lažje stekla, je prepričana. Nadškofija Ljubljana pa je v sporočilu za javnost zagotovila, da bo "dosledno spoštovala in varovala varstveni režim kulturnega spomenika, ki velja za območje celotnega otoka"', ter da bo Blejski otok ostal javno dostopen za vse domače in tuje obiskovalce.

Tisočletje na otoku

Katoliška Cerkev je na otoku navzoča 942 let. Briksenški škofje so blejsko posest z otokom prejeli v dar od cesarja Henrika II. leta 1004. Otok je leta 1688 prešel v last in posest Škofije Ljubljana in s tem tudi upravno postal sestavni del slovenskega narodnostnega prostora. Večino vlaganj v objekte, vključno v baročno cerkev, so izvedli iz darov vernikov in drugih prihodkov župnije oziroma škofije. Leta 1946 je Federativna ljudska republika Jugoslavija otok nacionalizirala. In zadnjih 50 let je bil po mnenju Sebančeve v bolj klavrnem stanju.