Nekdanja sodnica, ki je kritizirala predsednika vlade, iz pravosodja v politiko

Urška Klakočar Zupančič je otroštvo preživljala v Sevnici, to je njen rojstni kraj, na katerega je še danes zelo navezana, se rada vrača tja, tam ima starše, sorodnike in prijatelje. Na domači kraj ima lepe spomine. Znanje je nabirala na Gimnaziji Brežice in ga nadgrajevala v tujini. "Bila sem med prvimi Soroševimi štipendisti in sem v tretjem letniku gimnazije dobila priložnost, da grem na šolanje v Anglijo, na prestižno zasebno šolo Millfield. Eno leto sem tam živela sama in to v času, ko še ni bilo interneta in Ryanaira."

"V četrti letnik sem se vrnila v Brežice, maturirala z vsemi možnimi točkami, odšla na študij prava v Ljubljano in kot absolventka Pravne fakultete še na stažiranje na sedež OZN v New York. Študij sem nadgradila z magisterijem iz pravne zgodovine, leto kasneje rodila dvojčka. V sodnem sistemu sem delala 15 let, tudi kot višja pravosodna svetovalka v uradu predsednika Vrhovnega sodišča, takrat je bil to Franc Testen, ki ga izjemno cenim in spoštujem."

Zakaj iz pravosodja v politiko?

"Kot veste, je zaradi mojih kritičnih besed na Facebooku sledil pravi pogrom. Znašla sem se v disciplinskem postopku, odvzeli so mi tudi mesto vodje oddelka za etažno lastnino na ljubljanskem Okrajnem sodišču. Čeprav kasneje nisem bila spoznana za krivo, sem sama zapustila sodniške vrste, ker sem bila razočarana, da je sodna oblast podlegla političnim pritiskom in nisem želela biti več del tega sistema. Namreč, za vedno bi ostala ožigosana kot sodnica, ki je kritizirala oblast," pravi podpredsednica nove stranke na političnem parketu.

"V sebi sem začutila dolžnost, da odreagiram na vse to, kar se v naši državi dogaja. Da nekaj prispevam k temu, da se v tej naši domovini zgodijo nujno potrebne spremembe. Tema, ki je zaradi dejanj oblasti legla na našo deželo, je že tako gosta, da jo je potrebno začeti rezati. Zelo se me dotaknejo krivice, ki se dogajajo ljudem. In dotakne se me to, kako se oblast obnaša do ljudi, kakšne ukrepe sprejema, kako jih udejanja z represijo, kako komunicira z državljani, lagodno vlada z odloki. Ta oblast je sovražna do svojih lastnih ljudi, kot da jih ne mara in to se odraža pri vsakdanji komunikaciji, ves ta cinizem in sarkazem, ki veje iz vladajočih politikov. Da o sovražni twitter retoriki, ki jo uporabljajo, sploh ne govorim. V 44 letih kaj takšnega še nisem doživela."

'Oblast mora delati v dobro ljudi, pri nas pa gledamo vse prej kot to'

Diplomirana pravnica, ki je magistrirala iz pravne zgodovine, zelo dobro pozna splošno zgodovino in zgodovino prava, pravi. "V času študija sem preučevala vpliv nacistične ideologije na družbo in njene podsisteme ter pravo. In če danes malo bolj poglobljeno analiziramo dogajanje v državi, lahko vidimo, da pri ljudeh vlada strah pred oblastjo. Vladajoča politika želi imeti ljudi pod nadzorom. To pa doseže tako, da jih dobro prestraši. Epidemija pa je odličen izgovor, da uspešno nadzorujejo prestrašene ljudi. Nad 'neubogljive' državljane pa pošiljajo še policijo, solzivec in vodni top. Ta oblast evidentno in grobo krši številne človekove pravice in temeljne svoboščine. Z izgovorom, da to dela za naše zdravje. Vse to, kar pri nas gledamo zadnji dve leti, me spominja na neke druge dogodke iz 30. let prejšnjega stoletja. In resnično me je strah, da če tega ne bomo ustavili, se lahko slabo konča za vse nas. Ne smemo dopustiti, da se že v kratkem zbudimo v neki drugi državi. Takrat bo prepozno."

"V demokratičnih državah ima oblast ljudstvo, ne predsednik vlade, niti parlament. Te organe oziroma različne veje oblasti imamo zato, da država lahko funkcionira. Oblast pa mora delati v dobro ljudi, za vse državljane, izključno v njihovo korist. Pri nas pa gledamo vse prej kot to. Pred našimi očmi se demokracija spreminja v avtokracijo, vodenje države je vedno bolj podobno diktatorskim državam. Zato je skrajni čas, da državljani spet vzamemo stvari v svoje roke in to preprečimo. Ko človek ne sme več povedati, kar misli, je ustrahovan in ne more izkazati nezadovoljstva z aktualno oblastjo, država potem ni več demokratična."

Država mora poskrbeti za tiste, ki se težko prebijajo skozi življenje

Naša sogovornica pravi, da se je pridružila ekipi Roberta Goloba zato, ker ga izjemno ceni kot strokovnjaka in kot človeka. In ker delita iste vrednote. "Lahko rečem, da je zelo dober človek, inteligenten, zelo sposoben, poleg tega pa ima v sebi človečnost, kar je v teh časih izjemno pomembno. Zre v prihodnost in se ne obremenjuje preveč s preteklostjo. Sovraštvo lahko premagaš samo z ljubeznijo, so njegove besede. Še kako resnične. In oba se strinjava, da bo ena od prioritet naše stranke tudi udejanjanje socialne države. Nujno je zmanjševanje vedno večjih razlik med bogatimi in revnimi. Ne želimo si živeti v družbi, kjer več sto tisoč ljudi živi pod pragom revščine, ne smemo dopustiti, da ljudje pozimi v bundah sedijo v mrzlih stanovanjih, ker nimajo denarja za ogrevanje. Ne smemo dopustiti, da upokojenci z mizernimi pokojninami nimajo niti za hrano, če želijo plačati vse položnice."

"Nujno je, da najdemo rešitev za vse ljudi, ki životarijo, namesto, da bi dostojno živeli. Vzpostaviti je potrebno takšno socialno politiko, ki bo poskrbela za vse ranljive skupine državljanov, ki se težko prebijajo skozi življenje. Ne pa, da nižamo davke na luksuzne avtomobile in bogatašem omogočamo nižje davke z dohodninsko lestvico. Manj so obdavčeni tisti, ki imajo več. To je skregano z vso logiko in zdravim razumom. Kdor ima več, mora več deliti z ostalimi. Prav zavržno se mi zdi, da se nekateri bogataši izogibajo plačevanju davkov v Sloveniji in svoje premoženje prenašajo s tem namenom v tujino."

"Socialna država mora poskrbeti za bolne, ki potrebujejo zdravljenje v tujini, mora poskrbeti za nakup nujno potrebne medicinske opreme, mora spodbujati delovno aktivno prebivalstvo in pomagati, kjer je to potrebno. Če živimo v neki skupnosti, moramo imeti socialni čut in bremena pravilno porazdeliti med ljudi. Tudi na energetsko krizo, ki recimo trenutno greni življenje državljanom in jih je pahnila v gromozanske stroške za ogrevanje, bi se morala država odzvati takoj, ko je nastal ta problem. Ljudje niso krivi za večkratne podražitve na trgu."

'Kako smo lahko prišli do točke, ko se bojimo lastne Policije, ki bi nas morala varovati?'

To se sprašuje naša sogovornica, na to jo opozarjajo tudi številni državljani. "Prišli smo do točke, ko nas je strah varnostnega organa, ki bi primarno moral skrbeti za našo varnost, ne pa, da nas preganja, ker izražamo protivladna stališča. V pregretih političnih razmerah je situacija tako bizarna, da se državljani bojimo Policije in njenih zaposlenih. Oblast si sistematično podreja represivne organe, Policija je v očeh ljudi postala strankarska Policija. Nedopustno se mi zdi, da smo prišli tako daleč, da se ruši vse nadzorne sisteme in institucije v državi. Ko se zamenja vse ljudi na ključnih položajih brez vsakih argumentov, ko stroka ne šteje nič več, pomembna je samo politična pripadnost. Ali se zavedamo, kam smo prišli?"

"Nedopustno je, da oblast preganja in zmerja novinarje, ukinja medijsko svobodo, zamenja ljudi, ki krojijo medijsko politiko v javnih medijih, da lahko nadzira medijske vsebine. Imamo vladajočo politiko, ki ne spoštuje sodnih odločb, na twitterju obračunava s sodniki, tožilci in motečimi kadri v Policiji. Diskreditira zaposlene v pravosodju in drugih institucijah, znanost prireja političnim interesom in vohuni za 'porednimi' državljani. Javna twitter komunikacija aktualne oblasti je vedno bolj bizarna in nedostojna, saj lahko vsak dan beremo grde besede in žaljivke, s katerimi javno, torej vsem na očeh, obračunavajo z vsemi, ki mislijo drugače."

Afera Masleša: 'Razočana nad sodno vejo oblasti'

Urška Klakočar Zupančič je sodnica postala leta 2008, sodila je v civilnih zadevah, zadnja štiri leta je bila vodja Oddelka za etažno lastnino na ljubljanskem Okrajnem sodišču. Oddelek je bil specializiran za reševanje problematike zemljiškoknjižno in tudi katastrsko neurejenih nepremičnin še iz časov družbene lastnine. Kot že rečeno, je zaradi političnih pritiskov pristala v disciplinskem postopku. Čeprav ni bila spoznana za nobeno kršitev, je lani sama zapustila sodniške vrste. "Bila sem razočarana tudi nad Sodnim svetom, ker me je takratni predsednik v nasprotju s siceršnjo politiko Sodnega sveta javno izpostavil in me na ta način ožigosal, še predno je bil zoper mene sprožen kakršenkoli postopek. Temu je sledila še intervencija nekdanje pravosodne ministrice Lilijane Kozlovič, ki je poslala pismo trem predsednikom sodišč in jim sugerirala, kako naj ukrepajo zoper mene."

"Tako kot v mojem primeru, sem bila v preteklih dneh zelo razočarana nad ravnanjem sodne veje oblasti, glede zgodbe s to nesrečno diplomo priznanega vrhovnega sodnika in nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše. Prvi branik sodstva je po mojem mnenju predsednik Vrhovnega sodišča, ki bi moral zaščititi sodnika in zavzeti trdno stališče o tej zadevi, ne pa dopustiti, da so politični portali dva meseca mrcvarili izjemnega vrhovnega sodnika in blatili njegovo dobro ime. In še naprej to počnejo. Ključno vlogo bi moral odigrati tudi Sodni svet in sodnika zaščititi. Samo v primeru, če bi ta organ podvomil v njegovo izobrazbo, bi lahko preverjal vso dokumentacijo v svojih evidencah in eventuelno pozval sodnika, naj predloži manjkajoče listine. Ne pa, da Sodni svet poziva vrhovnega sodnika naj javnosti pokaže dokumente o izobrazbi. To je naravnost absurdno. Večkrat v karieri moramo namreč predložiti vsa dokazila o izobrazbi, ko se prijavljamo na različna delovna mesta v pravosodju."

'Konj je najboljši naravni antidepresiv'

Nekdanja sodnica se s konji ukvarja že 20 let. "Konj je zame najboljši naravni antidepresiv, veličastna žival s čudovito energijo, ki blagodejno vpliva na človeka. Zato ni čudno, da konje uporabljajo tudi v terapevtske namene. Zase lahko rečem, da sem terenski jahač, uživam s konjem v naravi. Sem ponosna lastnica kobile Gine, stara je 15 let in težka kar 700 kilogramov."

Uživa tudi v pisanju knjig. Lansko leto je izdala zgodovinski leposlovni roman z naslovom Gretin greh, ki govori o ženski, ki je preveč vedela in preveč ljubila ter bila zato obtožena čarovništva. Zgodba sega v čas 17. stoletja, ko je v Evropi divjala  vojna med protestanti in katoliki. Zgodovina je našo sogovornico vedno zelo zanimala. 

"Še misel za konec – resnično si želim, da se naša država vrne v stanje, kot smo ga imeli pred leti, ko smo živeli v povsem drugačnem svetu, v drugačnih razmerah in odnosih. Ko nas ni bilo strah oblasti, ko smo se počutili varne in svobodne. Želim si to državo nazaj. Oziroma, želim si, da bi bila ta država še boljša kot takrat. Da bi bila resnično pravna, socialna, demokratična, ekološka in usmerjena v trajnostni razvoj. Da bi lahko rekla: življenje v Sloveniji je res čudovito."