Nekdanji prvi mož Policije Lindav prestavljen na Policijsko postajo Škofja Loka

Iz Tacna se po naših neuradnih informacijah selijo še Igor Lamberger, ki je pod prejšnjo oblastjo nekaj časa vodil Nacionalni preiskovalni urad, kasneje pa je bil vodja službe generalnega direktorja Policije. Zdaj odhaja v Nacionalni forenzični laboratorij. Nekdanji prvi mož Policijske uprave Ljubljana Janez Rupnik, kasneje namestnik generalnega direktorja Policije Antona Olaja, se vrača na ljubljansko policijsko upravo. Danijel Lorbek, nekdanji direktor Uprave uniformirane policije pa odhaja na Policijsko upravo Maribor.

Medtem ko Danijel Žibret, nekdanji namestnik generalnega direktorja Olaja, neuradno ostaja v Tacnu. Vsi pa so še vedno zaposleni v vodstvu Policije, na delovnih mestih višjih policijskih svetnikov v vodstvu Generalne policijske uprave. Vse zgoraj naštete ljudi, ki so bili na položaje imenovani v času prejšnje vlade, je že kmalu po nastopu funkcije zamenjal prav Boštjan Lindav. In uresničil zavezo, da se s funkcij umakne ljudi, ki naj bi delali po navodilih politike, ne stroke.

Zdaj pa novo vodstvo Policije na gorenjsko policijsko postajo umika tudi Lindava. Menda na Litostrojski nimajo nobene proste pisarne ... Lindav je kariero začel kot policist na Policijski postaji Kranj leta 1990, diplomiral na Fakulteti za policijske in varnostne vede, kasneje pa še magistriral na Fakulteti za državne in evropske študije.

Kasneje je bil kriminalist na Oddelku za organizirano kriminaliteto na Policijski upravi Kranj, nato še vodja tega oddelka. Leta 2009 je prevzel vodenje Sektorja kriminalistične policije, ki ga je vodil skoraj šest let. Nato je odšel v Ljubljano na Generalno policijsko upravo, kjer je postal pomočnik direktorja Uprave kriminalistične policije. Po dobrih treh letih je napredoval na funkcijo direktorja Uprave kriminalistične policije, kjer je ostal do aprila 2020.

Lindavu se je po 33 letih policijske kariere v zadnjih treh letih zdaj zgodila že druga degradacija. Najprej pod prejšnjo vlado, ko so ga razrešili z mesta direktorja Uprave kriminalistične policije, ker ni bil po godu desni vladi. Pristal je v tacenskih pisarnah, v t. i. kazenskem odredu, kjer so se znašli še številni drugi uslužbenci na vodstvenih položajih v Policiji in na Nacionalnem preiskovalnem uradu, ki so bili moteči za takratno oblast.

Junija lani je postal vršilec dolžnosti generalnega direktorja Policije. Izbrala ga je takratna notranja ministrica Tatjana Bobnar. "Policija mora delovati nepristransko, strokovno in zakonito. Vpliv politike pa v njej nima prostora. Tako državljani kot zaposleni smo na svoji koži v zadnjih dveh letih občutili, kako izgleda, če Policiji vlada politika. In tega si ne želimo nikoli več," je Lindav dejal ob imenovanju. Vladajoča politika pa je zagotavljala, da je konec obdobja osebnih diskreditacij vrhunskih strokovnjakov s področja preiskovanja kaznivih dejanj, ki so bili šikanirani zgolj zato, ker so ostali zvesti stroki. In obljubljala, da se stroka vrača v Policijo.

Čez pol leta je ministrica odstopila, ker naj bi bila deležna političnih pritiskov in zahtev po kadrovskih zamenjavah s strani predsednika vlade, s katerimi se ni strinjala. Zadevo obravnavata Policijska uprava Ljubljana in Komisija za preprečevanje korupcije. Preiskavi še nista zaključeni.

Boštjan Lindav ni bil izbran za generalnega direktorja. Zdaj ga pošiljajo v pisarno v Škofjo Loko. V nekdanjo pisarno na Koroško pa se je vrnil še en sodelavec, ki si ga je lansko leto izbrala Bobnarjeva. Slavko Koroš, nekdanji prvi mož Direktorata za policijo in druge varnostne naloge na notranjem ministrstvu, kjer so decembra lani zaključili najbolj obsežen nadzor v zgodovini tega urada, in sicer zaradi spornega ravnanja policistov na protestih. Tudi on ni dobil priložnosti na tej funkciji, zato se je vrnil v vodstvo Uprave kriminalistične policije. Prav danes se je po razrešitvi s funkcije na MNZ prvič vrnil na delo v nekdanjo pisarno v Slovenj Gradcu.

Notranji minister Boštjan Poklukar danes ni želel komentirati premestitve Lindava na policijsko postajo Škofja Loka. Kot je poudaril, je policija samostojen in avtonomen organ, kadrovske odločitve znotraj policije pa so v pristojnosti vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije, zato je to treba vprašati njega, je poudaril.

"Ko sem Lindava seznanil, da iščem novega generalnega direktorja policije, sem se mu zahvalil za njegovo delo. Povedal se mu, da verjamem, da bo še naprej ostal profesionalec znotraj policije, in verjamem, da tudi bo," je ob robu seje DZ danes poudaril Poklukar.

V državnem zboru tudi o okoliščinah spora med Bobnarjevo in Golobom

Na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki bo ponovno obravnavala dogajanje v Policiji pod prejšnjo in sedanjo oblastjo, bo govora tudi o domnevnih političnih pritiskih, ki naj bi jih bila deležna Bobnarjeva in Lindav, napoveduje opozicija. Ker ima pričanje v državnem zboru enak status kot pričanje na sodišču, bo potrebno razkriti vse, kar se je v resnici dogajalo na relaciji predsednik vlade, notranja ministrica in prvi mož Policije. Opozicijo bodo zanimala tudi imena zaposlenih, ki naj bi jih bilo potrebno zamenjati, če se je to res dogajalo.

Glede vpletanja politike v kadrovanje na Policiji sta zakonodajo na tem področju za našo spletno stran pred kratkim razložila tudi profesorja na obeh Pravnih fakultetah, dr. Rajko Pirnat in dr. Miha Šepec.

Kje se torej končajo pristojnosti politike oz. predsednika vlade in drugih funkcionarjev, ko gre za poseganje v Policijo, kadrovanje, zamenjave ljudi na željo politike, pogojevanje, kdo lahko postane generalni direktor ipd.?

"Predsednik vlade nima zakonsko določenega pooblastila, da bi zahteval, koga je po njegovi oceni potrebno zamenjati v Policiji. To pomeni, da so morebitne take zahteve politična dejanja, ki predstavljajo po mojem mnenju politični vpliv na kadrovanje v Policiji. Prav tako zakonsko nikakor ni dopustno pogojevati imenovanja generalnega direktorja Policije s pogojem, da bo izpolnil določene kadrovske zahteve. Sam menim, da se mora predsednik vlade čim manj vmešavati v delo Policije s tem, da bi neformalno vplival na ministra ali generalnega direktorja," je povedal prof. dr. Rajko Pirnat, predstojnik Katedre za upravno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Ker je kadrovanje v Policiji izključno samo v pristojnosti generalnega direktorja, Pirnat opozarja tudi na omejene pristojnosti notranjega ministra. "Kadrovska vloga ministra neposredno se konča pri imenovanju generalnega direktorja. Ministrstvo sicer lahko daje Policiji tudi temeljne kadrovske usmeritve, vendar so te dopustne le znotraj zakonskih okvirov in ne smejo biti politične." Profesor Pirnat je tudi sicer kritičen do kadrovskih zamenjav, ki jih narekuje politika.

"Kadrovanje po političnih merilih je sploh nedopustno v državni upravi, še toliko bolj pa v Policiji, ki mora pri izvajanju vseh nalog skrbeti za zakonitost in nepristranskost svojega dela. Upam, da kadrovanje na podlagi političnih kriterijev nikakor ne bo usmeritev tudi te vlade," pravi.

"Če se v preiskavi izkaže, da so določena dejanja v zvezi s temi pritiski predstavljala kršitev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ali da so bila celo storjena kazniva dejanja, morajo po mojem mnenju nujno biti razlog za prenehanje funkcije tistih političnih funkcionarjev, ki so ta dejanja storili," je še povedal profesor Rajko Pirnat.

"Kadrovske zamenjave v Policiji trenutne politike si lahko razlagamo kot čiščenje političnih kadrov prejšnje politike. Le upamo pa lahko, da to obenem ne pomeni postavljanje svojih političnih somišljenikov, ker sicer to ne bo prineslo nikakršnega napredka ne za Policijo ne za družbo kot celoto, le volk bo zamenjal kožo," pa meni profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Miha Šepec. Na vprašanje, kakšne posledice lahko prinesejo preiskave, če se potrdijo sumi političnih pritiskov na kadrovanje v Policiji, pa odgovarja, da bi to pomenilo neetično politično vmešavanje v samostojnost Policije.

"Zahteve po kadrovanju prav določenih ljudi, predvsem če so slednji zaposleni po političnih povezavah in ne zaradi svoje strokovnosti, pa so klasičen primer politične korupcije, kjer politika zlorablja državo in njena sredstva za kadrovanje svojih pripadnikov. Tako ravnanje politike sicer ni kaznivo samo po sebi, saj dejansko politični pritisk nikogar zares ne prisiljuje v določeno ravnanje, vendar pa bo tisti konkretni posameznik, ki bo političnemu pritisku klonil in zavestno kršil zakonodajo, lahko tudi kazensko odgovoren. Lahko gre za kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, oškodovanja javnih sredstev ali nevestnega dela v službi," še dodaja profesor Miha Šepec.