Neoliberalizem naš vsakdanji

Po drugi strani pa se ljudje ne zavedamo, da je svoboda lahko nekaj zastrašujočega, ker je vse mogoče (J. P. Sartre). To, da uspeš (beri: zaslužiš denar in si privoščiš veliko dobrin), ne pomeni, da ne boš naredil kakšne neumnosti. Ampak razmislek ne gre v tej smeri.

Ljudje smo prepričani, da smo se distancirali od totalitarnih ideologij 20. stoletja, ki temeljijo na filozofskih temeljih in univerzalnih vrednotah, ki naj bi ljudem dale celostne odgovore na kompleksna družbena vprašanja. Prepričani smo, da je prihodnost družbeni sistem, utemeljen na kombinaciji liberalne demokracije in kapitalizma, ki deluje po načelu meritokracije, po kateri najbolj sposobni dobijo največ, revni pa so upravičeno kaznovani za svojo lenobo in neučinkovitost ter premajhno podjetnost. Filozofija je brezpredmetna in jo je treba opustiti. Štejejo dejanja. Treba je prevzeti odgovornost zase, za svojo usodo, usodo države. Načela, na katerih temelji neoliberalizem, so edina prihodnost, ki nima alternative. Treba je samo vztrajati na teh načelih, če je treba tudi s silo, ker nasprotniki sistema predstavljajo sovražnike svobode.

Jedro neoliberalizma je v zasidrano v želji, da drugi ljudje, narodi, skupine ali razredi, ne bi obstajali, ker na poti posameznika predstavljajo omejitve. Končni cilj neoliberalizma bi bil stanje, v katerem nimamo nikakršnih obveznosti do drugih in, da če že morajo obstajati, mi živimo, kot da drugi ne obstajajo. Z drugimi besedami, kočni cilj neoliberalizma ponazarja popolno prekinitev družbenih vezi in prekinitev odnosov med ljudmi. Rezultat delovanja neoliberalne ideologije je masa "odvečnih" ljudi, predvsem v gospodarstvu, kjer za njih ni služb. Ti ljudje so odvečni element v družbi in kulturi – bodisi zato, ker so revni ali zato, ker so drugačne rase in kulture (npr. migranti). Praktično vse desne in nekatere liberalne stranke v Evropi so sprejele to ideološko pozicijo.

V trenutku, ko je obsojen s strani družbe, si posameznik (npr. politik) kmalu začne želeti, da družba ne bi obstajala. V kolikor drugi ne spoštujejo njegove resnice, si želi, da ta ne bi obstajala. V kolikor mu nekdo očita kakšno nemoralno dejanje, si želi, da morala ne bi obstajala. V kolikor ga država (institucije) obsodi, si želi, da država ne bi obstajala. Zveni znano?

Na polju politike dominira ideja privatizacije. Slednjo so sprejeli množični mediji, ki so postali osrednji glasniki tranzicije. Medijem (predvsem televiziji) je uspelo ljudi prepričati, da samo popolni neumneži lahko mislijo, da je država boljši lastnik od zasebnika. Glede na to, da delovanje medijev vedno temelji na propagandni logiki in ne na dejanski izkušnji ljudi, je to do danes ostalo nespremenjeno. Za brezposelnost ni kriv neoliberalni kapitalizem, ker mi niti ne živimo v liberalnem kapitalizmu, ampak v socializmu, zaradi katerega smo neuspešni.

Zasebni lastniki (podjetniki) so v medijih predstavljeni kot mitska bitja, ki jim je treba dati odprte roke, ker gre za najbolj sposobne med nami. Nihče se ne vpraš,a ali gre morda za posameznike, ki preprodajajo toaletni papir, avtomate za igre na srečo, izpušne sisteme, ali preprosto izkoriščajo naravna dobra (morje, reke, jezera ali jame) s ciljem razvoja turistične panoge. To ni pomembno. Edino, kar je pomembno, je to, da jim omogočimo nizke davke in jih ne obremenjujemo z bedarijami, kot sta na primer minimalna plača in pravice delavcev. Ker če je podjetnikom ustreženo, bo to dobro za vse državljane.

Protagonisti neoliberalne ideologije trg definirajo kot sveto kravo, ki bo uredila vsa razmerja in relacije med ljudmi. Prepričani so, da je človeški naravi inherentna želja po uspehu le v primeru, če dela zase, ne za nekoga drugega ali za državo. Skladno s tem je zasebna lastnina nekaj superiornega, družbena (državna) lastnina pa nekaj, kar je treba čim prej privatizirati – tudi javna podjetja. Politika in mediji govorijo o nujno potrebnih strukturnih reformah na številnih področjih, od zdravstva do javne uprave. Te reforme se predstavljajo kot nujne, pa se nekako nikakor ne zgodijo. Tako med politiki kot v medijih se je vzpostavila predpostavka, da izvedba strukturnih reform predstavlja edino pot do razvite in uspešne družbe v prihodnosti.

Ampak tak scenarij ima eno resno pomanjkljivost. Neoliberalizem ni ideologija trga, ampak ideologija privatizacije. Ideal neoliberalizma (končno stanje) bi bila 100-odstotna privatizacija, ki bi izničila potrebo po državi in s tem tudi po mehanizmih kolektivnega odločanja. To bi predstavljalo tudi konec demokracije. Takšno stanje protagonisti neoliberalne ideologije vidijo kot ideal svobode (od Johna Lockea, Reagana in Tacherjeve, pa vse do današnjih dni). Vse je privatizirano, ljudje pa na temelju svoje svobodne volje izmenjujejo zasebno lastnino, skozi delo in denar. S tem je, vsaj na videz, razrešena enigma družbe in zgodovine.

Šovinizem, homofobija, nacionalizem, spodbujanje rasne in verske nestrpnosti in migracije nesrečnikov kot stranski produkt globalizacije, so le latentne posledice politike, ki deluje v imenu vladajoče ideologije neoliberalizma. Namesto da bi se ukvarjali z resnimi ideološkimi delitvami in problemi, se od političnih akterjev pričakuje, da sestavijo "stabilno" vlado, ker je le-ta pot do uspeha. Tej tezi so nasedli vsi, tako politične stranke kot mediji in javnost. Ne glede na to, kdaj bomo v Sloveniji šli na parlamentarne volitve (predčasne ali redne), bo naslednja volilna kampanja polna floskul o preseganju razlik in iskanju dobrih rešitev za konkretne probleme. Vrtimo se v začaranem krogu neumnosti, znotraj katerega politika, namesto resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, (p)ostaja indiferentna in nesposobna, da ponudi odgovore na resna politična vprašanja.

Neoliberalna ideologija se nam konceptualno ponuja kot sistem, ki je apologetsko učinkovit in razvojno naravnan. Po drugi strani je ta ista neoliberalna ideologija odprla ogromen novi trg in prostor za ustvarjanje in pobiranje profita za gospodarske subjekte iz najmočnejših držav sveta. Dotok tujih investicij in prevzem deleža na domačem trgu (NLB, Mercator, Gorenje itd.) s strani tujih bank in mednarodnih korporacij počasi, ampak zanesljivo uničuje domače izvozne potenciale in prispeva k temu, da uvozno blago postaja vedno cenejše. Rezultat je kontinuiran padec domače proizvodnje, ki je posledično povezan s stalnim zadolževanjem na svetovnem trgu kapitala, ki si ga lasti licemerska finančna elita, katere cilj je povečevanje socialnih razlik in ropanje prebivalstva. Na koncu nam od slovenske suverenosti ne bo ostal niti lipov list, kaj šele država. To je, dragi državljani, neoliberalizem naš vsakdanji.