Neoliberalna globalizacija in populistični zaton liberalne demokracije?

Svet naj bi v času visoke globalizacije od osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja naprej postal izrazito neoliberalen. "Podivjana globalizacija", pravijo, je sicer mogoče res prinesla ekonomsko rast in razvoj v vrsto prej hudo revnih ali ekonomsko slabo razvitih delov sveta (Kitajska, Indija, Vietnam, večji deli Latinske Amerike, celo nekaj afriških držav), kjer so se v zadnjih nekaj desetletjih iz absolutne revščine dvignile stotine milijonov ljudi, zdaj pa se oblikuje celo vse širši srednji razred. Toda obenem je ta ista globalizacija močno načela (če ne popolnoma uničila) dele ZDA in Evrope. Zahodni srednji razredi so dohodkovno stagnirali desetletja oziroma so po 30 letih globalizacije na slabšem, kot so bili pred koncem hladne vojne. Država blaginje je padla ali pa je vsaj močno skrhana. Neenakosti povsod naraščajo.  

Ljudje so, tako pravijo, zaradi teh negativnih ekonomskih posledic dezorientirani in prestrašeni. Dovolj imajo kapitalizma, demokracije in liberalizma – obračajo se k demagoškim neliberalnim populistom, ki bodo spremenili in končno uničili nekdaj robustne hrame demokracije. Ker je za nameček ameriška demokratična velesila v zatonu, medtem ko se kitajski avtoritarizem vzpenja in naznanja zaton "enopolarnega trenutka", ki je nastopil s koncem hladne vojne, je jasno, da bo 21. stoletje populistično in avtoritarno. Fukuyamove sanje o liberalnodemokratičnem koncu zgodovine so mrtve.

Ta nova konvencionalna pripoved o globalizaciji, demokraciji in populizmu je razlagalno mikavna. In strinjam se, da je deloma upravičena. Recimo, enopolarni trenutek se res izteka, neenakosti ponekod res naraščajo, demokracij je leta 2021 na svetu manj kot leta 2006, populisti so ponekod nevarno močni in globalizacija ima poleg pozitivnih tudi negativne učinke – med drugim je ponekod verjetno prispevala k vzponu populistov. Toda nova konvencionalna pripoved o globalizaciji je mestoma tudi tendenciozna in pomanjkljiva, mestoma pa naravnost napačna.

Vzemimo najprej domnevno stagnacijo dohodkov srednjega razreda na zahodu. V pomembni nedavni študiji je Thomas Piketty s svojimi kolegi predstavil najnovejše in trenutno najzanesljivejše podatke o realni rasti dohodkov pri posameznikih med letoma 1980 in 2016. Spremembo dohodkov v času globalizacije merijo za posamezne percentile svetovnega prebivalstva, kar pomeni, da svet razdelijo na najrevnejši odstotek, drugi najrevnejši odstotek ... vse do najbogatejšega odstotka na vrhu. Iz meritev je izvzet vpliv davkov, zato so razlike še bolj poudarjene, kot so v resnici (če upoštevamo dohodek po davkih, so najrevnejši videli večjo rast). Od začetka visoke globalizacije leta 1980 pa do leta 2016, ko se je svet začel pobirati od recesije leta 2007/08, so bili dohodki vseh svetovnih percentilov opazno višji, ne stagnantni ali nižji.

Kot poročajo Piketty in kolegi, se je seveda najbolj izboljšal položaj najbogatejših na svetu (zgornji odstotek je doživel 101-odsotno rast, zgornji 0,001 odstotek celo 235-odstotno rast). Veliko spremembo so videli tudi najrevnejši na svetu (spodnjih 50 odstotkov sveta je videlo 94-odstotno rast). Najmanj so se povečali dohodki 60., 70. in 80. svetovnega percentila (rast je bila 43-odstotna). Če smo še bolj granularni, spodnjih 50 odstotkov prebivalcev znotraj Evrope je doživelo 26-odstotno rast (v ZDA in Kanadi zgolj 5-odstotno rast), srednjih 40 odstotkov ljudi v Evropi pa 34-odsotno rast (v ZDA in Kanadi 44-odstotno rast). Dohodkovna rast je bila gotovo izrazito neenaka in do leta 2012 celo nekoliko negativna, ne le stagnirajoča, za podskupino ameriških moških delavcev brez srednješolske izobrazbe (to pa ne velja za ženske brez srednje šole). Toda površno trditi, kot vztraja konvencionalna pripoved, da so bili zmagovalci globalizacije le najbogatejši in najrevnejši na svetu, medtem ko so celotni nižji in srednji sloji na zahodu bodisi povsem stagnirali bodisi opazno tonili, je preprosto narobe.  

Verjetno najprevidnejši moramo biti pri tistem delu nove konvencionalne pripovedi, ki zadeva kitajsko konkurenco in zaton služb v proizvodnji. Sodeč po sveži študiji, je v celotnem obdobju med letoma 1990 in 2007, dolgo pred Trumpovo izvolitvijo, v ZDA zaradi selitve obratov in povečanih uvozov iz Kitajske res izginilo 1,5 milijona služb v proizvodnji. Starejše študije temu pritrjujejo. Globalizacija vsekakor nima samo pozitivnih učinkov na vse ljudi na svetu naenkrat. Ko je zaradi globalizacije v tem obdobju na trg dela vstopilo 150 milijonov Kitajcev, se med 1,5 milijona prizadetimi Američani nekateri niso znova zaposlili, drugi so le čez čas in s težavo našli novo službo, spet tretji so se znova zaposlili hitro, a v slabše plačanem sektorju kot prej. Prvi del prejšnje povedi je dobra novica, drugi ne. Toda preden trumpovsko obsodimo globalizacijo in odprtje trgovanja s Kitajsko, bodimo pozorni še na naslednja dejstva.  

Prvič in manj pomembno, neto gledano je v omenjenem obdobju v ZDA nastalo več novih (storitvenih) služb, kot jih je bilo izgubljenih. Neto gledano globalizacija ne uničuje služb. To je za državo kot celoto dobro, a je seveda slaba tolažba za podskupino proizvodnih delavcev, ki se težko zaposlijo drugje. Ta zadnji del nova konvencionalna pripoved primerno zadane. Toda zunaj ZDA je ponekod stanje drugačno, kar se pogosto spregleda. V Nemčiji, denimo, globalizacija ni zdesetkala služb v proizvodnji, marveč jih je celo pomagala ohraniti.

Drugič, bolj kot globalizacija so imeli negativne zaposlitvene učinke tehnološki preboji. Več ameriških služb v proizvodnji je bilo izgubljenih zaradi avtomatizacije proizvodnje in naraščajoče produktivnosti dela kot zaradi tuje uvozne konkurence iz Kitajske ali Vietnama. Globalizacija seveda ni nepomembna (tipične nižje ocene so, da je odgovorna za okoli 10 % izgub služb v proizvodnji, najvišje ocene segajo do 30–40 %), toda gotov ni edini, niti ne najpomembnejši dejavnik.

Tretjič in najpomembneje za oceno nove konvencionalne pripovedi, po letu 2007 so negativni zaposlitveni učinki kitajskega trgovskega šoka v ZDA izginili. Trumpov populistični elektoralni vzpon leta 2016 ni mogel biti jasno in močno povezan z izgubljanjem služb zaradi kitajske konkurence, saj se izgube v 10 letih pred njegovo zmago sploh niso zgodile. Delež zaposlenih v proizvodnji je po koncu recesije v ZDA konstanten (absolutno število zaposlitev se je celo povečalo v zadnjih 10 letih).

Kaj pa država blaginje? Naraščajoče stopnje neenakosti? Denar, ki ga OECD države namenjajo sociali, se je od leta 1980 tako v absolutnih kot tudi relativnih terminih v povprečju (in v skoraj vseh posameznih državah) povečal, ne zmanjšal. Neenakosti (denimo delež celotnega dohodka, ki ga prejme zgornji odstotek v državi) so se ponekod res močno povečale – tipični primer so seveda ZDA, a tudi Britanija, Kanada, Irska in Avstralija. Toda ne povsod. V Franciji, na Japonskem, v Španiji, na Danskem in Nizozemskem je ista mera neenakosti v letih po recesiji iz 2008 podobno nizka kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V Latinski Ameriki se je v po letu 2000 Ginijev koeficient ponekod deloma drugod pa izrazito zmanjšal, ne povečal. V OECD državah je v novem tisočletju Ginijev koeficient izrazito konstanten in nizek – skoraj vse OECD države so bile leta 2018 pod mejo 0,35 (na lestvici med 0 in 1). Je to enoznačno pobezljani neoliberalni svet iz nove konvencionalne pripovedi? Niti ne.

Populisti so danes res močnejši, kot so bili v prvih letih novega tisočletja (a nikakor ne močnejši, kot so bili v prvi polovici 20. stoletja), kar je razumno zaskrbljujoče. Demokratična recesija, kot pojav po letu 2006 zaustavljenega, nato pa celo negativnega prirasta novih demokratičnih režimov v svetu, imenuje Larry Diamond, je prav tako resničen pojav. Globalizacija je verjetno k temu žal deloma prispevala. Ta učinek je poleg vrste pozitivnih plati eden od negativnih vidikov globalizacijskega procesa.  

Toda nova konvencionalna pripoved ne uspe povezati povsem ustrezno enega z drugim, hkrati pa podcenjuje pozitivne vidike globalizacije. Spregleda tudi nekatere druge pomembne vzroke za krhanje demokratičnosti v svetu, ki nimajo veliko skupnega z globalizacijo ali populisti. Poleg volilne nevednosti in vzpona polariziranih socialnih omrežij je eden takšnih spregledanih vzrokov dejstvo, da je bilo kar nekaj novopečenih demokracij v tretjem valu (po letu 1974) revnih in ekonomsko nerazvitih, kar je najpomembnejši strukturni vzrok nestabilnosti in padca demokracije. Z izjemo dveh ali treh demokratičnih režimov, ki smo jih izgubili v zadnjih 30 letih (Madžarska je najslavnejši primer), so bile vse propadle demokracije pod ekonomsko mejo, za katero vemo, da je nujna za konsolidacijo demokracije. Populisti in globalizacija gor ali dol.