Nepričakovana zmagovalca globalizacije sta revni in sredni sloj

Takšno razmišljanje, ki je bilo včasih predvsem v domeni politične levice – danes pa nemara postaja celo glasnejše na desnici – ni novo. Skrbi, da globalizacija ne koristi večini, marveč le bogati peščici, medtem ko je večina celo oškodovana, se pojavljajo že desetletja. A v resnici so precej daleč od resnice.

Od leta 1980 do 2023 se je materialni položaj najrevnejših (t. i. spodnji decil oziroma spodnjih 10 odstotkov prebivalstva po dohodku) izboljšal za skoraj 150 odstotkov, kažejo podatki o razpoložljivem dohodku različnih družbenih skupin, zbrani v World Inequality Database (WID).

Podobno močno so zrastli dohodki tistih na sredini (5. in 6. decil), medtem ko se je položaj na vrhu (zgornji decil oziroma zgornjih 10 odstotkov) izboljšal s počasnejšim tempom (za okrog 60 odstotkov).

Podatki so popravljeni za inflacijo in neenakost kupne moči med državami, zato odražajo realne in primerljive materialne standarde. Podatki iz drugih virov, kot je Svetovna banka (SB), kažejo podobno.

Trump, Cass in drugi globalizacijski skeptiki bi se mogoče odzvali na ta dejstva s kritičnim strinjanjem. Verjetno bi dejali, da so na svetovni ravni v zadnjih desetletjih res izrazito napredovale nebogate družbene skupine. Toda to naj bi se zgodilo zgolj zato, ker so razvijajoče se države s pomočjo prostotrgovinskih dogovorov razgradile in oropale razviti del sveta, kot sta ZDA in Evropa. Poenostavljeno: v razvitem svetu se revni in srednji razred nista premaknila nikamor, razen mogoče navzdol.

To ne drži. Evropski spodnji decil je v zadnjih štirih desetletjih podvojil svoj življenjski standard. Tisti na sredini dohodkovne lestvice so zrastli za približno 60 odstotkov. Ameriški spodnji decil je v istem času stagniral (ali zrastel za 20 odstotkov, če izhajamo iz podatkov SB); tisti na sredini ameriške dohodkovne lestvice so zrastli za približno 50–60 odstotkov, tako kot v Evropi. Enako velja za Američane v 2. ali 3. decilu (na spodnjem delu lestvice) in tiste v zgornjem srednjem razredu (7. in 8. decil). Po nedavnih podatkih Kongresnega proračunskega urada (KPU) se je razpoložljivi dohodek spodnjih 20 odstotkov Američanov med letoma 1979 in 2019 celo podvojil.

Od leta 2000 naprej ni skoraj nobene večje svetovne skupine, ki bi bila poraženec globalizacije, kažejo tudi nedavne analize Christopha Laknerja in kolegov pri SB. V poročilu Income growth of the poor matters for reducing global income inequality (v prevodu: Rast dohodkov revnih je pomembna za zmanjševanje svetovne dohodkovne neenakosti) pokažejo, da t. i. slonova krivulja že nekaj časa ni videti tako, kot je bila včasih. Gre za grafični prikaz sprememb v dohodkih različnih svetovnih skupin, ki spominja na slonovo silhueto in ga najpogosteje uporabljajo za obdobje med letoma 1988 in 2008.

Osredotočite se lahko na skoraj katerikoli svetovni dohodkovni percentil: 10. (svetovni revni), 50. ali 70. (svetovni srednji razred), ali 80. oziroma 90. (razviti revni in srednji razred). Realna letna rast dohodka v novem tisočletju (med 2000 in 2010 ter 2010 in 2019) je pozitivna in visoka za skoraj vse. Cassova zgodba o večini poražencev je torej nasprotna od resnice, ki priča o večini zmagovalcev.

Ti podatki nam seveda ne omogočajo vzročnega sklepanja. Kažejo, da je v času globalizacije realni življenjski standard velike večine prebivalstva v razvijajočem se in razvitem delu sveta opazno napredoval. Toda ne namigujejo, da se je to zgodilo prav zaradi tega družbenega procesa – vzrok bi lahko bil karkoli. Morebiti bi bila rast enako močna ali celo močnejša brez globalizacije!

Vir: podatki iz WID in globalizacijskega indeksa KOF

Grafikon 1 prikazuje, da se je dohodek revnega prebivalstva v posameznih državah od leta 1980 v splošnem bolj povečal tam, kjer je globalizacija močneje napredovala. Na primer, na Kitajskem se je v tem času stopnja globaliziranosti močno dvignila (za skoraj 40 točk na lestvici od 0 do 100).

Obenem se je realni dohodek revnih Kitajcev prav tako drastično povečal – pretvorba dohodkovnega logaritma v odstotke kaže, da se je skoraj podeseteril. Nekaj podobnega velja za Vietnam, Mongolijo, Kambodžo in Tajsko.

Grafikon zanimivo namiguje, da v razvitem svetu med globalizacijo in povečanjem dohodka revnih ni enake pozitivne in statistično značilne povezanosti. Četudi so z rdečo označene države od leta 1980 naprej močno povečale svojo globaliziranost (Madžarska, Poljska, Romunija), dohodek njihovega prebivalstva ni nič bolj zrastel kot v državah, kjer se ta v tem obdobju ni močno povečala (Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Norveška).

Žal tovrstne korelacijske analize ne omogočajo vzročnega sklepanja.

Da bi se zanesljivejše prebili do morebitnih vzročnih povezav, moramo storiti vsaj dvoje. Prvič, izkoristiti moramo podatke za vsako leto od 1980 naprej, ne samo začetno in končno obdobje, kot je prikazano v prvem grafikonu.

Drugič, v analizo moramo vključiti kontrolne spremenljivke, da izoliramo učinek globalizacije – ne demokratičnosti, rasti prebivalstva, zmanjšanja korupcije, konfliktov in podobno.

Ko to storimo, se Trumpova in Cassova kritična zgodba o globalizaciji v celoti razblini.

Vir: podatki za regresijske modele so iz WID, SB in inštituta Varieties of Democracy

Grafikon 2 prikazuje rezultate različnih statističnih modelov. Karkoli storimo s podatki – zamenjamo vir (SB namesto WID), poleg osnovnih vnesemo dodatne kontrole, kot je gospodarska rast, ali omejimo analize zgolj na razviti oziroma razvijajoči se del sveta – v vsakem primeru je globalizacija močno pozitivno povezana z življenjskim standardom tistih na dnu, sredini in vrhu.

Učinki se gibljejo okrog koeficienta 0,2, kar pomeni, da je povečanje globalizacije za 10 (na lestvici od 0 do 100) povezano z 22-odstotnim povečanjem realnega dohodka katerekoli od omenjenih družbenih skupin pet let kasneje.

Strogo vzeto niti tovrstna kontrolirana, panelna analiza ne zagotavlja vzročnosti. Če nismo uspeli zajeti vseh relevantnih razlik med državami ali če obstaja dvosmerna vzročnost (ne le od globalizacije k dohodkom, marveč tudi od dohodkov h globalizaciji), nismo uspešno izolirali učinka globaliziranosti na življenjski standard.

Zgolj resnični eksperiment z naključnim dodeljevanjem tretmaja različnim državam bi nam omogočil takšno sklepanje. To seveda zaradi nepraktičnosti in neetičnosti ni izvedljivo, saj ne moremo vsiliti nekaterim državam, da se globalizirajo, drugim pa, da se ne.

Vir: podatki iz WID

Grafikon 3 prikazuje rezultate kvazieksperimenta, do katerega se dokopljemo z računalniško simulacijo oziroma iskanjem naravnih eksperimentalnih pogojev v observacijskih podatkih. Takšna metoda sintetične razlike v razliki je največ, kar lahko storimo ob omenjenih omejitvah.

Grafikon prikazuje verjetni vzročni učinek hitrih in obsežnih globalizacijskih reform (reformno okno traja največ pet let) na realne dohodke prebivalstva na dnu in vrhu dohodkovne lestvice. V tej analizi primerjamo države, ki so šle skozi tretma nenadne in občutne globaliziranosti družbe s tistimi, ki temu niso bile izpostavljene, a so po drugih značilnostih zelo podobne prvim državam. Slednja skupina – sintetična kontrolna skupina – je zgrajena s pomočjo algoritmičnega obteževanja resničnih, netretiranih držav po kriteriju podobnosti izkupička (tj. dohodka) pred tretmajem.

Med obema skupinama pred tretmajem ni statistično značilne razlike glede dohodkovnega položaja revnih in bogatih. To pomeni, da sta obe po vseh relevantnih lastnostih, ki določajo dohodek, najverjetneje primerljivi ena z drugo. Po tretmaju se v prvih nekaj letih začne kazati razlika in se čez čas še poveča.

Tako revni kot bogati občutno povečajo svoj dohodek, ko nenadno nastopi globalizacija, v primerjavi z revnimi in bogatimi v primerljivih državah, kjer tega ni. Enako velja za tiste na sredini družbe (5. in 6. decil), ki na grafikonu sicer niso prikazani. Posebej pozorni bodite na to, da se dohodek revnih poveča celo z večjo relativno magnitudo kot dohodek bogatih.

Trump in Cass se motita o globalizaciji. Gotovo ima tudi slabe, nezaželene učinke, a večina prebivalstva – na svetu ali v razvitih državah – zaradi tega procesa ni materialno na slabšem. Globalizacija je močno materialno koristila različnim, nebogatim ljudem v različnih delih sveta. Še žal nam bo, ko je bo konec.