Nepripravljeni

Zaenkrat cene hrane ne skrbijo. Na svetovni ravni je bil avgust že peti mesec zapored, v katerem so cene hrane padle. Rastlinskemu olju, zaradi sprostitve ukrajinskih zalog tudi pšenici, pa mleku, mesu, sladkorju. Tudi pri nas se bodo cene po mnenju agrarnega ekonomista Aleša Kuharja začele umirjati. "Menim, da so cene dosegle vrh," pravi.

Toda razlogi za skrb kljub temu ostajajo. Niso toliko povezani s tržno dinamiko ponudbe in povpraševanja, ki je trenutno resnični vzrok za visoke cene, ali rastočo energetsko krizo. Bolj skrbijo vse hujši vremenski vplivi. Suša, vročina in posledice, ki nezadržno pomenijo drastično pomanjkanje vode. Če ne bomo naslovili teh dejavnikov, "je ogrožena prehranska suverenost države," opozarja Kuhar.

Namakanje strateškega pomena, a nestrateško razumljeno

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) si sicer že leta prizadeva povečati namakalne kapacitete, a doslej zaradi več dejavnikov ni bilo želenega razcveta na tem področju. Trenutno pri nas namakajo 9.723 hektarjev površin. Zgolj 9.723 hektarjev. Po ocenah stroke bi lahko namakali 200.000 hektarjev obdelovalnih površin! Delno so za to odgovorni kmetje sami, delno tudi občine, delno neodzivna politika. Čeprav na MKGP že od leta 2017 sledijo namakalnemu načrtu, zatrjujejo, da ima gradnja namakalnih sistemov najvišjo podporo. "Možno bo sofinanciranje 100 % upravičenih stroškov za izgradnjo in tehnološke posodobitve namakalnih sistemov, ki so namenjeni več uporabnikom, ter 50-odstotno sofinanciranje izgradnje in tehnoloških posodobitev individualnih namakalnih sistemov ter nakupa namakalne opreme."

V Ajdovščini na primer, kjer so že lani odločno pristopili k reševanju problematike in kmete povabili k priključitvi na bodoči namakalni sistem, ki bi zadostil večini potreb, se je na poziv odzvala le tretjina kmetij. "To je naša težava, na kmetijstvo gledamo kot na neko folkloro, ne pa kot na gospodarsko dejavnost," dodaja Kuhar. Neizrečeno ob tem ostaja, da se kmetje preveč zanašajo na pomoč države, odškodnine.

Med ključne razloge za slabo stanje namakanja eden največjih strokovnjakov, Marko Černe, šteje še nepripravljenost lastnikov zemljišč, ki ne kmetujejo, posestno strukturo, vpliv drugih deležnikov v prostoru: "Pritiski vseh vrst investitorjev so izjemni," pravi. Če je država pri namestitvi sončnih elektrarn razumela in je v fazi poenostavljanja zapletenosti postopkov pri pridobivanju dovoljenj, pa pri namakalnih sistemih "zakonodaja ostaja zapletena, ob tem pa so za mnoge manjše občine investicije v ureditev vodnih virov previsoke, nedosegljive," dodaja Černe.

Ob podobnem vremenu podobne razmere

Če se prihodnje leto tako ekstremna suša in vročina ponovita, bosta naše kmete ujeli podobno nepripravljene. "V letošnjem letu se je prvič zgodilo novo dejstvo," nadaljuje Černe, "da tudi, če bi imeli zgrajene namakalne sisteme, ne bi mogli namakati kmetijskih zemljišč v polni meri, saj je vode primanjkovalo povsod." Zelo suha je bila že zima, tako stanje se je nadaljevalo v pomlad in potem z izrazito sušo z vročinskimi valovi od sredine junija do avgusta doseglo vrhunec.

V tako kratkem času je po njegovem tudi nemogoče izgraditi nove namakalne sisteme, bodisi večje bodisi manjše. Pa ne toliko zaradi gradbenega izziva kot zaradi dovoljenj. "Postopki pridobivanja vodne pravice in vodnega soglasja so predolgi, presoja vplivov na okolje traja lahko tudi eno leto, pridobiti je treba še soglasja in dovoljenja po posebnih predpisih in odločbo o uvedbi namakalnega sistema," našteje.

Vodni zadrževalniki so še ena pomanjkljivost slovenskega kmetijstva. "Imamo kar nekaj obstoječih, kjer pa je s časom namakanje postalo onemogočeno, delno zaradi varstva narave, rib, naravnih parkov, mokrišč ipd." Zato bi bilo v prvi vrsti treba doseči dogovor o rabi vode za namakanje, meni, s katerim bi poleg namakanja omogočili tudi preživetje rib, dvoživk in drugih živalskih vrst v njih, ki v letih izjemne suše, kot je bila letos, odmrejo. "Treba bo posodobiti in nadgraditi obstoječo mrežo zadrževalnikov," dodaja Rozalija Cvejić z Oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Namakanje ključno pri nastanku in propadu civilizacije

Černe opozarja, da je razvoj civilizacij temeljil na namakanju. Prve večje skupnosti – Sumerci, Asirci, Babilonci, Egipčani – so nastale v predelih, kjer je podnebje omogočalo preživetje, prisotnost vode pa namakanje kmetijskih površin, na katerih so lahko pridelali dovolj hrane za prebivalstvo, čemur je sledil razvoj prvih mest, pomanjkanje vode pa je vodilo in še vodi do vojn. Sirija, denimo, je bila še pred dvema desetletjema kmetijsko samooskrbna država, pogoste in izrazite suše so zdesetkale kmetijsko pridelavo, primanjkovalo je hrane za prebivalstvo in "posledica tega je vojna, ki traja zdaj že več kot deset let."

Kitajska, denimo, je v zadnjih desetletjih izjemnega razvoja izčrpala vodotoke iz Himalaje in s tem ogrozila poleg lastne tudi oskrbo z vodo v Indiji in Pakistanu "ter nenazadnje tudi svoj gospodarski razvoj, saj vse gospodarske dejavnosti na neposreden ali vsaj posreden način potrebujejo vodo," dodaja.