Nastavki za spopad sicer izhajajo iz koalicijske pogodbe, iz katere med napovedmi višjih in novih davkov veje duh socializma. Nekakšna shizofrena mešanica samoupravljanja delovnega ljudstva in totalitarne, paternalistične oblasti, ki bi rada upravljala vse vidike življenja prebivalcev.

Centralno planiranje je samouničujoča ideja. V svobodnem gospodarstvu vsak podjetnik sam odloča, katere potrebe trga bo poskušal zadovoljevati in na kakšen način. Eni so pri tem uspešni, drugi ne. Tiste, ki propadejo, na trgu zamenjajo bolj učinkoviti. Celoten sistem se razvija.

Peščica odločevalcev na vrhu, ne glede na intelektualno in akademsko zaledje, enostavno ne more imeti toliko znanja, izkušenj, idej. Ker pa njihove odločitve vplivajo na celoten sistem, imajo slabe odločitve toliko večje posledice. Ker so na to vezane osebne kariere, odločevalci niso pripravljeni priznati napak, zato se napačne odločitve in slabe politike še kar nasilno izvajajo.

To se je pokazalo na Kitajskem, v Sovjetski zvezi, v Jugoslaviji … Epilog še enega poskusa pa se ravnokar odvija v Venezueli.

To moč pa bi si oblast vzela prav s tem, da bi prebivalcem pobrala čim več presežkov, ki bi jih nato lahko, po svoji modrosti, arbitrarno razdeljevala.

Država še nikoli ni imela na voljo toliko denarja. Vse štiri javne blagajne so lani imele 18,658 milijarde evrov prihodkov, kar je 1,1 milijarde evrov več kot leto prej. Ob tem je 13 milijonov evrov presežka na ravni računovodske napake. Letos se jim obeta še milijarda evrov več, a tudi to ni dovolj za nove oblastnike, ki bi radi še več.

Prvi korak so že omenjene višje in nove dajatve. Slovenci smo, že zaradi svoje zgodovine, naklonjeni solidarnosti, a precej prepričan sem, da se ta konča, ko ti država vzame več kot polovico. Hkrati je to kontraproduktivno. Zakaj bi se trudil delati več ali bolje, ustvariti večjo dodano vrednost ali doseči zvišanje plače, če mi bo večino tega dodatka pobrala država in ga dala nekomu, ki dodatnega truda ni vložil. Šefovo trepljanje po rami in pohvala pač nekje izgubita motivacijsko vrednost.

Poleg že običajnih pozivov in opozoril predstavnikov gospodarstva je tokrat eden najuspešnejših in najbolj uglednih podjetnikov v državi naredil korak dlje. S prenosom premoženja v tujino je pokazal, kako lahko se je izogniti tem ukrepom.

V šoku ob spoznanju omejenosti lastne moči in dejstvu, da bi si kdo drznil izmakniti se njihovi samovolji, je del politike, tik pod vrhom vladajoče piramide, prešel v ofenzivo. Sledile so obtožbe o utaji davkov, grožnje z nacionalizacijo in podtikanja o državnih subvencijah. S čimer se je razkril pravi obraz politike, za katero se zdi, da zmago na volitvah v demokratični republiki dojema kot ustoličenje aristokrata.

Slovenska politika je gospodarstvo vedno dojemala kot nagrado, že skoraj kot bojni plen, ki služi poplačilu uslug in zaslužnih posameznikov, ki so stranki pomagali do zmage na volitvah. Najbolj očiten pokazatelj tega so arbitrarna imenovanja politično zaslužnih "naših" na ključne položaje v državnih podjetjih. Ti pa nato v drugem krogu spet vračajo usluge prek raznih odvetniških in piarovskih pogodb, prirejanja javnih razpisov in podobno.

Bojni plen

Konec leta 2017 je imel SDH v upravljanju deleže v 88 podjetjih, od tega jih je 23 v stečaju ali likvidaciji. Knjigovodska vrednost deležev znaša 10,77 milijarde evrov.

Čista dobičkonosnost lastniškega kapitala (ROE) celotnega portfelja SDH v 2017 je znašala 6,1 odstotka. Neposredne naložbe SDH so dosegle 9-odstotni donos, ki pa ga znižujejo naložbe države, katerih donos je lani znašal 6 odstotkov.

V 47 podjetjih ima država vsaj četrtino delnic, v 37 pa je država večinski lastnik.

Letno poročilo Skupine SDH za leto 2017

Nagrajevanje zaslužnih

Da je politično imenovanje "zaslužnih" kadrov namesto strokovnjakov v nadzorne svete državnih podjetij škodljivo za podjetja, je pred leti pokazala študija profesorjev Ekonomske fakultete: "Povečanje deleža politično 'okuženih' nadzornikov v podjetju za eno odstotno točko, ceteris paribus, zniža produktivnost za desetino odstotka."

Glede na to, da imajo nadzorni sveti državnih delniških družb med štiri in devet članov, že politično imenovanje enega samega nadzornika zniža produktivnost podjetja od 1,1 do 2,5 odstotka.

Praviloma pa se politika ne ustavi pri enem, ampak poskuša nadzorne svete zapolniti s svojimi kadri, ki nato imenujejo "zaslužno" upravo. Uničujoče posledice političnega kadrovanja v državnih podjetjih pa ponazorita zgolj dve besedi: Istrabenz, Sava.

Vir: "Vpliv kadrovanja v nadzorne svete na produktivnost slovenskih podjetij," Domadenik, Prašnikar, Svejnar, Ekonomska fakulteta

Doslej so bili vplivi pa tudi apetiti politike omejeni na državni del gospodarstva. Zdaj pa smo prvič doživeli, da se neka parlamentarna stranka odkrito spopade z zasebnim delom gospodarstva in enemu najbolj uspešnih in uglednih podjetnikov v državi zagrozi z nacionalizacijo.

Da je šlo zgolj za provokacijo, je žalostno opravičilo. Svoboda govora sicer njemu in vsem nam zagotavlja, da lahko brez strahu povemo, kar želimo. Kaj želimo povedati, pa seveda ostaja odvisno od nas samih.

Lahko bi sicer šlo za slabo pobalinsko provokacijo, a prišla je od poslanca parlamenta in je tudi sicer v skladu s siceršnjo fascinacijo Levice z Venezuelo (spomnimo se govora poslanke Violete Tomič) in njihovim nasprotovanjem vsakršni privatizaciji državnih podjetij.

Zagovarjanje državnega lastništva ali celo nacionalizacije je enostavno drago. Že obstoječa državna podjetja so nam med letoma 2007 in 2015 odnesla kar tretjino bruto domačega proizvoda. Torej tretjino vsega, kar vsi skupaj ustvarimo v enem letu, kar pomeni, da smo štiri mesece vsi mi delali za državna podjetja, namesto da bi ona delala za nas.

Cena državnega lastništva (2008–2014)

reševanje bank: 5,6 milijarde evrov (14 % BDP)

subvencije državnim podjetjem: 1,6 milijarde evrov (4 % BDP)

dokapitalizacije, prevzeti dolgovi in vnovčene garancije: 1 milijarda evrov (2,5 % BDP)

izgubljeni dobički: 4,8 milijarde evrov (12 % BDP)

Slovenija ima državna podjetja tudi v sektorjih, ki so praviloma zasebni, od bank do komunikacij, nova vlada pa napoveduje, da se bo država resno šla hotelirja.

Koalicijska pogodba

Hotelska podjetja v državni lasti bomo prestrukturirali in realizirali nove "greenfield" (6.500 sob) ter "brownfield" (8.500 sob) naložbe v nastanitvene kapacitete (naložbena kreditna linija prek SID banke, nepovratna sredstva, opredelitev 15–20 ključnih projektov za razvoj turizma).

Pred zgolj nekaj meseci so nas politiki prepričevali o pomembnosti politike in pozivali k udeležbi na volitvah. Do danes se niti vlada še ni sestavila, pa nas politiki sami prepričujejo, da so izjave poslancev Državnega zbora zgolj provokacija, temeljnega programskega dokumenta vladnih strank, koalicijske pogodbe, pa da ne gre jemati resno. Bližajo pa se lokalne volitve, ko nas bodo ti isti politiki spet, z vso resnostjo pozivali naj jim zaupamo in damo glas na volitvah. 

To je sicer novost tudi za slovensko politiko. A če politikov in njihovih ekscesov res ne bomo jemali resno, nas utegnejo zresniti njihove posledice.