Neustavno: nepremičnine vrnili, najemniki ostali

Po odločitvi ustavnega sodišča sta prvi odstavek 24. člena Zakona o denacionalizaciji ter 107. člen in prvi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona, ki se nanašata na neprofitna najemna razmerja za nedoločen čas, ki so jih s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice sklenili zavezanci za vrnitev stanovanja v denacionalizaciji in v katera so kot najemodajalci pozneje vstopili upravičenci do denacionalizacije oziroma njihovi univerzalni pravni nasledniki, v neskladju z ustavo.

Presojo ustavnosti je zahtevalo Okrajno sodišče v Mariboru. To je v zahtevi, ki jo povzema ustavna odločba, pojasnilo, da odloča v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve stanovanjske nepremičnine.

V postopku na mariborskem okrajnem sodišču naj bi tožniki, ki so solastniki denacionalizirane nepremičnine, ki je bila vrnjena njihovemu pravnemu predniku, in najemodajalci tožili najemnika, prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je še pred vrnitvijo nepremičnine v denacionalizaciji z občino sklenil neprofitno najemno pogodbo za nedoločen čas. V pogodbo so nato po sili zakona vstopili tožniki oz. njihov pravni prednik.

Izpodbijane zakonske določbe naj bi bile podlaga za odločitev v navedeni zadevi. Na njihovi podlagi naj bi moralo mariborsko okrajno sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, saj naj bi iz njih izhajalo, da sprememba lastništva ne vpliva na že obstoječa najemna razmerja. Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju s 33. členom ustave.

Nepravično ravnotežje med splošnimi družbenimi cilji in pravicami najemnikov

Omenjeni členi dveh navedenih zakonov po presoji ustavnega sodišča po vrnitvi stanovanj v last denacionalizacijskim upravičencem dolgoročno in bistveno omejujejo možnost razpolaganja z lastno stvarjo in pravico do pridobivanja dobička iz zasebne lastnine. "Najverjetneje niso posebej redki primeri, ko denacionalizacijski upravičenec v času svojega življenja nikoli ni mogel zaračunavati za stanovanje normalne tržne najemnine, obenem pa ni država nikoli vzpostavila mehanizma, ki bi breme njene socialne politike prenesel z zasebnika nanjo," je zapisano v ustavni odločbi.

Presojane določbe po oceni ustavnega sodišča ne ustvarjajo pravičnega ravnotežja med splošnimi družbenimi cilji in pravicami najemnikov, ki so podlaga teh določb, ter zahtevami zaščite zasebne lastnine lastnikov stanovanj. Na lastnike stanovanj prelagajo nesorazmerno in pretirano breme doseganja ciljev javne stanovanjske politike.

Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da so presojane določbe dveh zakonov v neskladju s 33. členom ustave, a jih ni mogoče (delno) razveljaviti, saj bi to pomenilo, da prenos najemnega razmerja na denacionalizacijske upravičence oziroma njihove pravne naslednike takoj neha veljati.

To bi po oceni ustavnega sodišča sedanje neprofitne najemnike postavilo v težak položaj in bi bilo nesprejemljivo z vidika varovanja javnega interesa in z vidika človekovih pravic, zlasti pravice do doma.

DZ mora protiustavnost odpraviti v roku enega leta

Ustavno sodišče je zato zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v uradnem listu. DZ bo tako moral sprejeti enega od alternativnih konceptov celovitega reševanja problematike, je v odločbi še navedlo ustavno sodišče.

Da ne bi v vmesnem času prišlo do pravne negotovosti, je ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporabljajo predpisi, za katere je sicer ugotovilo, da so v neskladju s človekovo pravico do zasebne lastnine.

Po oceni ustavnega sodišča je namreč nadaljevanje izvrševanja te protiustavne ureditve blažja poškodba ustavnega reda, kot pa bi bila tista, do katere bi prišlo s takojšnjo izpostavitvijo najemnikov tržnim silnicam brez vsakega prehodnega obdobja. Zaradi kompleksnosti področja in zaradi tega, ker ga ni mogoče niti začasno ustavno skladno urediti brez opaznega poseganja v javnofinančne odhodke za stanovanjsko politiko, pa ustavno sodišče ni sprejelo drugačnega načina izvršitve.

Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi za, proti pa je glasovala sodnica Neža Kogovšek Šalamon, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.