Neustrašna voznica, ki je povozila predsodke

V Celje se je iz BiH pripeljala za svojim možem, ki je prav tako voznik. Tako sta si uresničila dolgoletno željo, da bi delala skupaj. 30-letnica s širokim nasmehom pripoveduje, da sta pred tem pet let živela na Švedskem, potem pa ju je srce znova poklicalo v domovino. Tam se je odločila, da je čas za uresničitev želje in opravila je vozniški izpit za avtobus. Mož jo je vprašal, če bi želela, da delata v istem podjetju. "Nisem razmišljala, takoj sem rekla 'da'," se spominja. Tako sta se odločila, da ju pot tokrat popelje v Slovenijo.

V njenem podjetju je trenutno zaposlenih 30 voznic, v Celju pa je trenutno edina ženska voznica, a to je prav nič ne moti. "Zelo mi je všeč in še enkrat bi se isto odločila. Prav vsi so prijazni do mene, kolegi so me izjemno lepo sprejeli," pripoveduje. Kot opaža, je v zadnjem času res prišlo do velikih sprememb in da se vedno več žensk zaveda, da je sposobnih za opravljanje takšnega poklica, ki je bil nekoč praviloma v moški domeni. 

"Ničesar se ne bojim ali ustrašim," odgovori na vprašanje, ali je v tem poklicu kdaj težko. Še vedno jo kakšen potnik, ko jo za volanom vidi prvič, morda malce presenečeno pogleda, a nič pretresljivega, opisuje. Po končani vožnji številni pridejo do mene in se mi zahvaljujejo za prijetno vožnjo, pove, medtem ko se ji na obrazu razleze iskren nasmešek. Kot pravi, ji je najljubši del tega poklica prav delo z ljudmi, ki jo izpopolnjuje. "Rada imam stik z ljudmi, pa to da nisem na istem mestu, da se premikam, da je vsak dan drugačen," opisuje.

Vsak delovni dan zadnjega pol leta, odkar dela v Celju, prevozi okoli 300 kilometrov, s tem pa je povozila tudi predsodke. Meni, da ji zato, ker je ženska, ni nič težje: "Mislim, da v tem poklicu ni prav nobene razlike, ali si moški ali ženska. Sposobna sem za veliko stvari in vožnja je ena izmed njih." Ne spomni se, da bi imela, ker je ženska, kakšne težave. Mislila sem, da se bo večkrat zgodilo, da bodo ljudje do mene morda nespoštljivi: "Ampak rada bi izpostavila, da sem res začutila, da me tukaj ljudje spoštujejo."

Še najbolj jo je težilo to, ker je trajalo kar nekaj časa, preden je lahko sedla za volan velikega avtobusa. Najprej je nekaj mesecev vozila manjši mestni avtobus, sanjala pa je, da bi lahko čimprej začela z medkrajevnimi vožnjami. Prevzela je pobudo in vsak dan dve uri vozila tudi večji avtobus, da je nabrala dovolj izkušenj, dokazala, da zmore in da ima zdaj svojo 'redno' linijo do Ljubljane.

"Mislim, da rušim predsodke. Vsem ženskam bi sporočila, da če si želijo nekaj početi, naj s tem pogumno začnejo. Če je želja dovolj močna, se da vse naučiti. Ne bojte se, me ženske zmoremo vse," odločno pove. V vožnji je uživala že od malega, se spominja, ker prihaja iz vasi, pa je že pri osmih letih vozila traktor. "Preprosto čutila sem to željo. Zdaj sem nase izjemno ponosna, ker sem ji prisluhnila in mi je uspelo to uresničiti."

Pri tem so ji seveda pomagali tudi sodelavci, izpostavlja: "Kolektiv me je res lepo sprejel in mi izkazal spoštovanje. Prišla sem kot začetnica, ki ni poznala niti ene ulice. Oni pa so bili profesionalni in mi pomagali pri vsem. Vedno so mi na razpolago, tako sodelavci kot nadrejeni."

Seveda je poklic voznice tudi gneča, nervoza, dotrajane ceste, in seveda se zgodi, da kdo svoje nezadovoljstvo kdaj tudi (pre)glasno izrazi: "A pomembno mi je, da pripeljem pravočasno, da lepo in varno pripeljem potnike na cilj." Če pa je kdo vseeno preveč nevljuden, poskuša situacijo rešiti na miren način, ne pusti pa, da se potniki do nje obnašajo neprimerno: "Sem sem prišla s poštenimi nameni in pošteno služim svoj denar. Imam spoštljiv odnos do vseh, zato pričakujem, da ga imajo tudi drugi do mene. Če nekomu ni všeč moja vožnja, lahko mirno izstopi in počaka na drugi avtobus."

V Sloveniji ima nekoliko boljše pogoje za delo kot v BiH, pravi. Z možem zdaj delata v isti izmeni, tako da imata isti delavnik in posledično lahko preživita več časa drug z drugim. Slovenija ji je zaenkrat zelo ljuba, saj ima tako tudi družino precej bližje, kot jo je imela na Švedskem. Tu je tudi topleje, všeč so ji ljudje in narava, ki je na vsakem koraku, našteva. "Je čista in urejena država, kar mi je všeč," pravi. V njej pa tli le še goreča želja vsake matere, ki gre s trebuhom za kruhom. Želi si le, da bi se ji v Sloveniji kmalu lahko pridružili tudi njuni trije otroci.