Ni čudno, da nataliteta pada

Te spremembe so posebej izrazite v zadnjih nekaj letih. In vse bolj je izrazit tudi razkorak med spoloma. Fante na splošno vleče bolj v desno, ženske pa v levo.

Po mednarodni raziskavi fundacije FES je po letu 2018 značilen velik porast podpore desnici, 24 odstotkov zmerni desnici, 11 odstotkov pa skrajni desnici. Ob tem, da so analize pokazale, da so mlade ženske ostale tam, kjer so bile že vseskozi, na levici, fantje pa so se izrazito premaknili proti desnici.

Analitiki, raziskovalci, vsi skušajo pojasniti ta premik in razumeti, zakaj se to dogaja.

Govorijo o frustracijah, negotovosti, kar naj bi bilo med drugim tudi posledica emancipacije žensk in izgube moških privilegijev.

Med fanti je manj tolerance do homoseksualnosti, nacionalizem je bolj pomemben, etnične manjšine imajo po njihovem preveč pravic, moti jih rahljanje tradicionalnih vrednot. Več zaupanja kažejo v institucije, kot so cerkev, politične stranke, policijo.

Manj je solidarnosti, menijo, da so socialni transferji previsoki, preveč je birokracije. Avtoritarizem, celo diktatura se jim v nekaterih okoliščinah zdi boljša kot demokracija.

Te okoliščine pa lahko nastopijo zelo hitro. Ker so jim veliko bližje, tako lahko domnevamo, pritožbe tistih, ki služijo veliko, pa bi radi še več, kot pa tistih, ki zaslužijo najmanj (ti so ponavadi tako ali tako tiho), jih lahko razbesnijo že napovedi, kot so: da nas bodo davki uničili, da nas bodo preplavili migranti, tujci, in da nas vse države prehitevajo po levi in desni. Ko gre denimo za razpravo o podnebnih spremembah in opozorila znanstvenikov, da so zadeve izjemno resne, so pripravljeni poiskati še druge vire, ki trdijo drugače, spremembe zanikajo in jim pogosto tudi bolj verjamejo. Ko gre za ekonomijo, davke, pa brezpogojno verjamejo samo gospodarstvenikom, ki, kot pač vedno skozi leta, naj je šlo za regres, delovni čas, uvedbo minimalne plače, govorijo, da je to konec, napovedujejo odpuščanja in selitev industrije. Pa se, vsaj doslej, to nikoli ni uresničilo. Volilci, in to ne velja samo za mlade, tukaj zelo redko iščejo ali verjamejo drugim virom. Na primer, da gre gospodarstvu dobro, da ima dobičke, da mu v resnici država namenja veliko denarja za razne subvencije, podpore, da imajo banke stomilijonske dobičke in tako naprej.

Mladi, ki so v veliki meri odraščali v solidarni družbi, kjer staršem ni bilo treba začeti varčevati za izobrazbo, ko so se rodili, kjer se sami niso zadolžili do ušes za univerzitetno izobrazbo, ki so obiskovali zelo solidne javne vrtce, ki so imeli razmeroma ugoden dostop do poceni zdravstvene oskrbe, bi zaradi teh trditev, ki jih vzamejo kot suho zlato, raje, kot kaže, živeli v avtoritarni obliki vladavine.

Vsi se trudimo razumeti fante, ki so za en trenutek v celotni zgodovini postali malo negotovi. Vprašanje je, ali se trudimo razumeti v smer, da naj bodo drugačni, ali v smeri, da se jim povrnejo vsi privilegiji.

Zanimanje mladih za politiko nasploh je sicer v porastu, povečevati se je začelo v času covida in po njem.

Po podatkih Državne volilne komisije je udeležba mladih na volitvah še vedno nizka, se pa povečuje.

Neodhod na volišče ni samo težava mladih. Veliko ljudi gloda resignacija, dvom, ali en glas sploh lahko kaj spremeni, in vedno znova razočaranje.

Razočaranje in kritika sta seveda nujni in legitimni del odločanja, ob tem, da bi morali razumeti, da gre in bo vedno šlo za kompromise.

Švedski raziskovalni inštitut V-dem je objavil poročilo o stanju demokracije v svetu. Leta 2025 je število avtoritarnih držav preseglo število demokracij, v 91 avtoritarnih režimih živi 72 odstotkov prebivalstva.

Od kod trdoživost in priljubljenost mračnih ideologij?

Nekaj odgovorov je ponudila vplivna filozofinja Hannah Arendt, lani decembra je bilo 50 let od njene smrti, ki je preživela različne sisteme, vojne, genocid. Danes bi lahko opazili kar nekaj podobnosti, na katere je opozarjala. Denimo, manj zaupanja v politične stranke, zbujanje sentimenta v javnosti, da so vsi politiki enaki, zato tudi ciničen odnos, nezaupanje v iskrene namere ljudi, pa različne teorije zarote.

Govorila je tudi o beguncih, tudi sama je bila begunka. Po njenem je pravica, ki je nadrejena vsem drugim, pravica do tega, da smo del skupnosti.

V knjigi Meja se avtorica Kapka Kassabova po letih odsotnosti vrne v svojo domovino, Bolgarijo.

Raziskuje zgodbe in mite in rituale in duhove, ki vsi bivajo ob meji med več državami, religijami, sistemi, Bolgarijo, Turčijo, Grčijo, Makedonijo. Ljudi so tam v preteklosti selili sem in tja. Izgnali so cele vasi, ker so pripadali drugemu narodu, čeprav so tam živeli že stoletja in s svojo tako imenovano "pravo" domovino niso imeli nič skupnega, ponavadi še jezika niso znali. Morali so pustiti napol obdelane njive in vse živali. Z druge strani meje so že prihajali drugi, prav tako pregnani z domov.

Ko sreča enega izmed prebivalcev ob meji, navajenega vseh pogromov, selitev, pravi: "Ko ljudje v Evropi poskušajo uganiti katere nacionalnosti sem in me vprašajo, kaj sem, Grk, Turek, Bolgar, Makedonec ali Albanec, jim odgovorim: 'Ja, tako je'".

Mejo so prečkali tudi begunci iz totalitarnih režimov, iz vojn, iz revščine, ki so upali, tako kot vedno, na boljše življenje nekje drugje. Pogosto se je končalo s smrtjo in pozabljenimi trohnečimi trupli. Pisateljica nekoč najde drevo, na katerega so begunci vrezovali začetnice imen, letnice.

Drevesa so bila kot ljudje, pravi. Če ste pozorno prisluhnili, ste jih skoraj slišali šepetati. Datumi iz 40-ih 20. stoletja, iz desetletja državljanske vojne in lakote v Grčiji, iz 90-ih 20. stoletja, desetletja siromaštva in lakote v Bolgariji. Vmes so bile začetnice in datumi iz smrtonosnih 50-ih, 60-ih, 70-ih in 80-ih let železne zavese.

"Same old, same old," bi rekli angleško govoreči, torej, v prostem prevodu, vedno ista pesem.

Kot je tudi normalizacija zla, vsak dan jo vidimo na delu.

Guardian je objavil zgodbo o 5-letnem palestinskem dečku z rakom, ki ne more na zdravljenje v bolnišnico v bližini Jeruzalema, ker ima naslov v Gazi, čeprav že 3 leta živi na Zahodnem bregu. Njegov rak je agresivne vrste, zdravljenje, presaditev kostnega mozga bi ga morda rešilo. Sodišče v Izraelu je zavrnilo prošnjo za zdravljenje, po mnenju sodnika bi šlo za posreden napad na varnostno ureditev po 7. oktobru 2023.

Tisoče otrok je v podobnem položaju, zakaj bi bil ta deček izjema, je dejal sodnik. Enajst tisoč ljudi naj bi jih samo zdaj v Gazi, kjer je skoraj nemogoče priti do zdravil, kemoterapije, umiralo za rakom.

Stephen Miller, eden menda najvplivnejših ljudi v ozadju odločitev ameriškega predsednika Trumpa, je sam hodil na mejo z Mehiko, kjer je nadzoroval, da so jokajoče otroke odtrgali od staršev beguncev in jih strpali v kletke. In tako naprej.

NASA pravi, da bo 28. februarja na nebu viden poseben vizualni efekt, tako imenovana parada planetov. Redka priložnost, ko se planeti Merkur, Venera, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun postavijo v vrsto, oziroma vsaj tako jih bomo lahko videli z Zemlje. Človek se je vedno oziral v nebo in iskal nekakšne razlage, žal pa je vesolju prav malo mar za zemeljske zadeve.

Mars je svetel nocoj, pravita kentavra v Harryju Potterju. V knjigi je to navidez nedolžna, ampak zlovešča napoved vrnitve zla. Kentavri to vedo, vtikati se pa nočejo. Dokler se na koncu ne premislijo.

Totalitarizem ni vladavina diktatorja, je še nekje zapisala, ali interesne skupine, razreda, je vladavina anonimnih množic, atomiziranih, osamljenih posameznikov, pa vladavina tistih, ki so nezainteresirani in se s politiko ne ukvarjajo. Ali pa jih, če dodamo, zanima samo, koliko več ali manj davka bodo morali plačati.