'Ni problem, če beremo digitalno, težavno postane, ko ne beremo več dolgih besedil'

Že nekaj let je znano, da ljudje s knjižnih polic vse manjkrat posežemo po daljših besedilih, med drugim romanih, je pojasnil naš sogovornik Igor Žunkovič iz Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki se med drugim znanstveno ukvarja z branjem fikcije in nevro-kognitivnimi odzivi na prebrano. A bolj kot ugotavljanje, ali je raba digitalnih pripomočkov za branje vse pogostejša, je zanimiv vpogled v premike na tem področju in vprašanja, katere digitalne naprave se uporabljajo za kakšna branja? "Digitalno branje – to je branje z zaslonov digitalnih naprav – je lahko namreč dvorezen meč: Po eni strani je privlačnost in priročnost telefonov, tablic in računalnikov precejšnja nadloga za vse, ki želimo prebrati daljše besedilo, saj z izjemo elektronskih bralnikov te naprave niso prilagojene za branje daljših žanrov. Po drugi strani velja, da je vsako branje literature boljše kot nobeno branje, zato je priročnost telefona, na katerem med vožnjo z avtobusom zlahka preberemo ali celo poslušamo kratko lirsko pesem, tudi dobrodošla," je utemeljil Žunkovič.

Bolj kot digitalno branje je v ospredju porast digitalnega pisanja

Čeprav digitalno branje postaja nekaj običajnega, pri mladih, ki berejo, še zmeraj prednjači prebiranje zgodb in romanov v tiskani obliki, saj ima specifične prednosti pred branjem z zaslonov, je razložil Žunkovič. A kar je opazil v zadnjih treh letih, v resnici ni porast digitalnega branja, ampak digitalizacije pisanja: "Ne gre le za to, da imajo tako rekoč vsi študirajoči pri sebi namesto zvezkov računalnike, ampak da računalnike počasi že izpodrivajo zmogljive tablice s pisali, na katere je mogoče ne le ročno pisati, ampak tudi risati miselne vzorce, skice, tabele itn., obenem pa programi prepoznavajo rokopis posameznika in ga zmorejo zelo zanesljivo pretvoriti v tipkano obliko. Tudi digitalni svet torej stremi k ergonomiji in učinkovitosti analognega v primerih in v zvezi z načini rabe, kjer je to mogoče."

 Razumevanje digitalnega besedila je slabše zaradi številnih motenj: oglasov, opomnikov, družbenih omrežij, elektronskih sporočil ...

Obstaja razlika med razumevanjem besedila, ki ga preberemo v klasičnem tiskanem mediju ali digitalnem mediju, čeprav rezultati raziskav o teh razlikah niso nedvoumni. Že sam pojem razumevanje je nekoliko nejasen, je izpostavil sogovornik: "Če se vprašamo, ali bodo učenci, ki rešujejo neko nalogo na listu papirja, boljši od tistih, ki jo rešujejo na zaslonu, je odgovor odklonilen. Prav tako bo branje kratkih besedil z zaslonov prineslo enako učinkovito pomnjenje informacij pod pogojem, da na zaslonu ne bo nobenih motenj." 

Kot je pojasnil, smo ljudje sposobni biti precej enakovredno pozorni na brano besedilo, neodvisno od kod ga črpamo. Vendar to velja za krajša besedila, šolske naloge, vprašalnike, teste in ne za vsakodnevno rabo elektronskih naprav in obdelavo daljših besedil. Realno življenje namreč običajno ni enako pogojem pisanja šolskih nalog in spisov. Rabo računalnikov, telefonov in tablic za branje spremlja kopica motilcev: od oglasov, sporočil in opomnikov do alarmov, ki motijo branje. Naše navade, da z računalnikom in telefonom počnemo še kaj drugega – brskamo po spletu, družbenih omrežjih in podobnih digitalnih vsebinah – potencialno spreminjajo vzorec normalnega gibanja pozornosti med branjem, zaradi česar je razumevanje prebranega bistveno slabše. "Branje torej samodejno in nezavedno uide v pregledovanje elektronske pošte, pregledovanje novic in podobno. Pojavi se tako imenovani vzorec F. Toda to ni nujno posledica same digitalnosti naprav, temveč narave običajnega načina spletnega brskanja, odkar je ta pojav znan – torej je že zelo dolgo – pa tudi načinov postavljanja spletnih strani in strukturiranja tamkaj sporočanih informacij," je argumentiral Žunkovič.

Branje je označil kot zelo raznoliko reč, ki se je moramo predvsem naučiti, in kot tehnologijo, ki jo uporabljamo. Obenem pa naša raba določa temeljne značilnosti in potek branja. "Skratka, obstaja razlika med osredotočenostjo med branjem na papirju in na zaslonu, toda tudi med različnimi vrstami besedil, žanri, različnimi vrstami zaslonov itn. Mislim, da ni problem, če beremo na različnih napravah, težavno postane, ko več ne beremo dolgih besedil, ko se takšnega branja odvadimo. S tem nekaj bistvenega izgubimo – a brez obupa, če se nam to zgodi, je pot nazaj zmeraj mogoča, le svoje telefone moramo za kakšen teden ali dva odložiti daleč proč in se potruditi z branjem romanov," je namignil.

Kljub temu, da pri branju obeh tipov besedil obstajajo razlike, pa po sogovornikovih besedah ne gre za neko binarnost, saj niti vsa tiskana besedila niso enaka in jih ne beremo enako, kaj šele vsi digitalni zasloni, ki se med seboj razlikujejo še bistveno bolj. "Medtem ko na računalniku tako rekoč nihče ne bere romanov, so e-bralniki že zelo ustrezni pripomočki za branje, čeprav še niso enako učinkoviti kot branje na papirju. Čutenje drsenja papirja med prsti je nekaj telesnega, tako rekoč čutnega – in ker je tudi branje telesno in čutno, običajno bralci raje beremo tiskane knjige. Toda tudi meni kdaj bolj ustreza branje na bralniku, celo na telefonu – mnogo je namreč odvisno od bralne situacije. Absolutno podpiram branje vseh vrst, ki je za posameznika in družbo koristno zaradi plejade različnih vzrokov. In če kdo raje bere na bralniku ali telefonu, nimam prav nič proti," je poudaril.

E-bralniki naproti tiskanim knjigam

Tiskanim knjigam se najbolj približajo e-bralniki, ki imajo določeno pomembno prednost, to je lahkost, možnost osvetlitve, možnost preproste izposoje in tudi posedovanja velike količine knjig na majhnem prostoru. Poleg tega imajo e-bralniki posebne zaslone (paper ink), ki ne utrujajo oči. "Tudi listanje in možnost anotacij sta vse bolj ergonomična in podobna knjižnemu, čeprav se z njim še ne moreta primerjati. Slednje lahko razumemo kot eno večjih pomanjkljivosti e-bralnikov naproti tiskanim knjigam," je izpostavil Žunković.

A največja pomanjkljivost, katere posledica je tudi v splošnem slabše razumevanje dolgih besedil – na primer romanov – ki jih beremo na bralnikih, je po njegovem mnenju odsotnost taktilnega, fizičnega obvladovanja obsega besedila. "Ko držimo v rokah knjigo, že s tem, da v levi roki držimo zajeten kupček strani, v desni pa samo še nekaj listov, vemo, da se bližamo koncu pripovedi. Tega pri bralnikih ni, zato je razumevanje določenih vidikov dolgih besedil, če jih beremo na bralnikih, nekoliko slabše, na primer časovnega razvrščanja dogodkov v zgodbi, njihovega umeščanja v diskurz in podobno," je argumentiral.

'Živimo v času, ko je vsako branje pravo branje in vsaka knjiga prava'

 Žunkovič je prepričan, da je prebiranje koristno za vsakogar, ne glede na obliko medija. Pripomore namreč k boljšemu počutju in duševnemu zdravju, vpogledu v mišljenje in počutje drugih ljudi, vzbujanju kritičnega mišljenja, samorefleksije, večji kreativnosti, sposobnosti predvidevanja različnih scenarijev, boljšemu poznavanju tujih kultur in navad. "Po drugi strani na družbeni ravni vzbuja skupne vrednote, identiteto, zavest o skupnih problemih in načinih njihovega reševanja. Toda bodimo iskreni, branje ne zagotavlja, da bo nekdo, ki veliko bere, tudi dober človek ali da bo družba, kjer ljudje več berejo, bolj sočutna. Vrednote, ki jih skozi besedila dobivamo, so lahko tudi zelo negativne, družbeno razdiralne in do drugih sovražne," je opozoril.

Prave knjige zato zanj niso le katere koli tiskane knjige, ampak predvsem kakovostne knjige, ki ustaljene navade ljudi, poglede in prepričanja preizprašujejo, izpostavljajo kritičnim presojam in dvomom. "Ali pa tiste, ki v nas vzbujajo močna, domala metafizična doživetja, ne pa tiste, ki utrjujejo naše površne predstave o drugem in drugačnem," je pojasnil svoj pogled.

Nasvet našega sogovornika tako ni, da večkrat vzemimo v roke tiskana berila, temveč: "Živimo v času, ko je vsako branje pravo branje in vsaka knjiga prava."

'Branje nam omogoča, da se vživljamo v svetove, ki jih sicer v dejanskem življenju morda ne bi nikoli imeli priložnost izkusiti'

Svoj vidik, zakaj je dobro, da se potapljamo v svet besed, je v enem naših člankov osvetlila tudi specialistka za didaktiko književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti Alenka Žbogar.

Žbogarjeva se je naslonila na simulacijsko teorija branja. Po njej človeški možgani med branjem simulirajo delovanje, kot da bi zares videli, počeli in čutili stvari, o katerih beremo, pri čemer se sprožajo procesi, ki so nevrobiološko in kognitivno identični običajnim človeškim duševnim procesom. "Branje nam omogoča, da se vživljamo v svetove, dejanja in dogodke, ki jih sicer v dejanskem življenju morda ne bi nikoli imeli priložnost izkusiti – ali jih celo ne bi želeli dejansko doživeti – ter nas na varen način seznanja z najrazličnejšimi človeškimi izkušnjami, tudi takšnimi, ki so za naše vrednote morda nesprejemljive. Branje je potovanje v drugo, drugačno, nas bogati, plemeniti, širi besedni zaklad, v nas sproža najrazličnejša čustva – od žalosti, gnusa do sreče in veselja – nas navdihuje, motivira ... Redko kdaj nas pusti malodušne in neprizadete," je naštela občutke, ki nas polnijo med branjem.