'Je vabilo k notranjemu dialogu, ki ga moderna kultura vztrajno zavrača'

Postal je skoraj nedostopen, pravi psihologinja in psihoterapevtka Maja Maraž, strokovna vodja Psihološkega raziskovalnega inštituta: "Digitalne naprave so zapolnile vsako vrzel med aktivnostmi - vsak trenutek čakanja in samote. A dolgčas ni praznina, ki jo je treba zapolniti. Je prostor, kjer se srečamo sami s seboj, kjer vzniknejo lastne misli, želje, kreativne ideje. Ko ta prostor nenehno zapolnjujemo z zunanjimi dražljaji, izgubimo stik s svojo notranjostjo – in s tem tudi del sebe."

V psihologiji je bil dolgo podcenjen, nadaljuje. "Ni patološko stanje – je signal. Podobno kot lakota sporoča, da telo potrebuje hrano, dolgčas sporoča, da um potrebuje predelavo, počitek ali ustvarjanje." Negativno ga doživljamo le zato, ker smo se odvadili biti z njim. "Je povabilo k notranjemu dialogu, ki ga moderna kultura vztrajno zavrača," dodaja.

Nekoč je imel prostor. "Bil je del vožnje z avtobusom, nedeljskega popoldneva, čakanja v vrsti," pripoveduje psihologinja dr. Tjaša M. Kos in pravi, da smo v zadnjih nekaj letih popolnoma izgubili toleranco do dolgčasa. A ne zdi se ji, da je težava v tehnologiji sami, ampak da smo si odvzeli trenutke brez dražljajev: "Naši možgani so se navadili na hitro menjavanje vsebin, na stalne mikro-nagrade. Posledica je nižja toleranca za tišino, čakanje in notranji mir." Ni torej izginil, samo postal je nekaj, kar želimo odpraviti.

"Ko se um 'dolgočasi', se aktivira del možganov, ki je odgovoren za domišljijo, reševanje problemov, empatijo in samorefleksijo," pravi Maja Maraž, kar potrjujejo tudi raziskave. "Prav v teh 'praznih' trenutkih nastanejo najboljše ideje, predelamo čustvene izkušnje in razvijemo sposobnost vživljanja v druge. Kreativnost ne nastane pod pritiskom ali med 'scrollanjem' – nastane v tišini," dodaja.

"Ko um ni nenehno zaposlen z zunanjimi informacijami, začne spontano povezovati ideje. Marsikatera dobra misel se rodi v povsem nepričakovanih trenutkih, pogosto takrat, ko smo sproščeni – npr. pod tušem, med hojo, vožnjo ali čakanjem – ravno takrat, ko nič posebnega ne pričakujemo in ne počnemo," k temu dodaja Tjaša M. Kos.

"Ko otrok reče 'Dolgčas mi je', je to razvojna priložnost. Če odrasli takoj ponudimo rešitev, prevzamemo odgovornost za njegovo notranje stanje," pravi M. Kosova.

Zato je dolgčas pomemben tudi za otrokove možgane, trdi Maja Maraž: "Ko ima otrok vsako minuto zapolnjeno z organiziranimi aktivnostmi – tečaji, treningi, krožki – mu vzamemo najdragocenejšo stvar: prosto igro. Prav v prostih, nestrukturiranih trenutkih, otrok razvija domišljijo, uči se reševati konflikte, ustvarja pravila, gradi svetove iz nič. Strukturirani čas razvija spretnosti. Prosti čas razvija človeka."

Otrok, ki se zna sam "zaposliti", tako po njeno razvija notranjo motivacijo – sposobnost, da sam najde smer, smisel in aktivnost, kar je temelj samostojnosti. "Če je otrok navajen, da ga odrasli ves čas zabavajo ali usmerjajo, te sposobnosti ne razvije. Pozneje je odvisen od zunanjih navodil, potrjevanja in stimulacije – tako v šoli kot v življenju," pravi psihologinja Maja Maraž.

Če otrokom odvzamemo dolgčas, jim odvzamemo priložnost za to, da bi razvijali svojo tolerantnost na frustracije, je prepričana M. Kosova: "Oropamo jih priložnosti in možnosti za ustvarjalnost, prikrajšamo jih za izkušnjo potrpežljivosti in postopnega porajanja idej ter jim odvzamemo priložnost, da se učijo samoregulacije, ki je ključna veščina skozi celo življenje." Dolgčas namreč otroka uči, da neprijetno stanje ni nevarno – in da ga lahko sam preoblikuje.

"Pri mladostnikih se dodaja še vidik identitete," opozarja Tjaša M. Kos. "Stalno primerjanje na družbenih omrežjih, cikli nagrajevanja (všečki, odzivi) in odsotnost tišine otežujejo razvoj notranjega dialoga," dodaja. Pri odraslih pa opaža "fragmentirano pozornost, težave z globoko koncentracijo in kronično mentalno utrujenost". Po njenih opažanjih je veliko ljudi stalno zaposlenih, a redko zares zbranih.

Strah nas je neproduktivnega časa. "Ker smo svojo vrednost začeli meriti skozi učinkovitost. Če nisi koristen, nisi dovolj – to je sporočilo, ki ga mnogi nosijo v sebi. Neproduktivni čas zato ne pomeni počitka, temveč občutek izgube. A prav ta čas omogoča regeneracijo možganov, integracijo izkušenj in dolgoročno učinkovitost. Počitek ni nagrada za delo. Je pogoj zanj," opozarja Tjaša M. Kos.

Eden od načinov, kako lahko doživljamo dolgčas, je čuječe. "Ko zaznamo občutek dolgočasja, namesto da bi mu skušali ubežati ali ga v istem trenutku spremeniti, kot da gre za prepovedano in skrajno nevarno zadevo, se lahko s pozornostjo obrnemo občutju naproti. Namesto da bi se z občutjem borili, postanemo radovedni: 'Kako vem, da mi je dolgčas?' Katere telesne senzacije se ob tem pojavljajo; je to določen občutek v trebuhu, prsnem košu, rokah ali nogah? Se pojavljajo določene misli, morda takšne, ki mi govorijo, da je narobe občutiti dolgočasje?" razložijo v Društvu za razvijanje čuječnosti. S takšnim pristopom lahko skozi čuječno zaznavanje trenutka sam dolgčas postane zanimiv, poudarjajo.

Tišina nas spravlja v nelagodje, ker nas 'postavi pred nas same', meni Maja Maraž: "Ko ni zunanjih dražljajev, se oglasijo notranje vsebine – misli, ki se jim izogibamo, čustva, ki jih nismo predelali, vprašanja, na katera nimamo odgovorov."

Živimo v kulturi, ki enači vrednost človeka z njegovo produktivnostjo, pravi Maraževa: "'Nič ne delati' je postalo skoraj moralno vprašljivo. A počitek, sanjarjenje in dolgčas niso izguba časa – so del psihološke higiene, enako nujni kot spanje. Telo in um potrebujeta čas brez naloge. Kdor tega ne zmore, pogosto dolgoročno izgori – in šele takrat ugotovi, koliko je "neproduktivni" čas pravzaprav vreden."

Telefon pogosto ni le orodje zabave, temveč regulator čustev, razloži Tjaša M. Kos: "Ko ga nimamo, začutimo tisto, kar smo prej preglasili. Tišina sama po sebi ni nevarna. Je pa lahko brutalno iskrena."

A zakaj bi nas ta iskrenost tišine skrbela? Pri čuječnosti gre z drugimi besedami za prijateljsko radovednost do lastnega doživljanja, pravijo v društvu: "Biti čuječen deluje po podobnem principu, kot znanstveno raziskovanje: čim bolj jasno videti, kako stvari so, z zavestnim opuščanjem vnaprejšnjega presojanja, kako bi moralo biti." Pri občutenju dolgčasa nam lahko pomaga, "da se srečamo z neprijetnimi mislimi na bolj prijazen način, jim vedno znova dopuščamo, da minejo same od sebe in prepoznavamo trenutke, ki nam ponujajo tišino in neaktivnost".

Se dolgčasa lahko ponovno priučimo? "Raje bi rekla, da se ga lahko znova navadimo občutiti, prenašati in se oplajati v njem. Toleranca do dolgčasa je veščina. Če je ne uporabljamo, oslabi," odgovarja Tjaša M. Kos. Ni treba, da se takoj odpovemo tehnologiji, svetuje, ampak ustvarjamo "majhne prostore praznine": sprehod brez slušalk, čakanje brez telefona, nekaj minut tišine na dan. "Sprva se pojavi nemir. To je normalno. Gre za prehod iz stalne zunanje stimulacije v svetove notranje stimulacije," razloži.

"Zmerni dolgčas je normalen, razvojno zdrav. Kronični dolgčas, povezan z občutkom brezizhodnosti, pa je nekaj drugega – tam govorimo o stiski," pa še opozarja Tjaša M. Kos. A pri večini vsakodnevnega dolgčasa gre za prehodno stanje in je do neke mere celo potreben za regeneracijo možganov, dodaja.