'Nič si nisva rekla, samo objela sva se'

Dva dni pozneje so najvišji vrh sveta (8848 metrov) dosegli še Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp Nepalec Ang Phu. A kaj je danes prva misel Andreja Štremflja, če se z mislimi vrne 40 let nazaj, na streho sveta? Preden je odgovoril, je pogledal v strop, za nekaj sekund pomislil in rekel: "Da sem bil na vrhu." Tako preprost odgovor, da sva se oba zasmejala. "To mi je bilo seveda najpomembneje, kot drugo pa ne morem verjeti, da je od tega preteklo že 40 let, ker se mi zdi, da ni tako daleč nazaj," je dodal. Takoj zatem se je spomnil ostalih članov odprave in tistih, ki niso več živi.

'Nič si nisva rekla, to je tako čustven trenutek, da sva se samo objela'

Premagati vse izzive in ovire. Hoditi po meji mogočega. Preplezati nekaj, česar do tistega trenutka ni še nihče, za kar si trdo garal ter do zadnjega nisi vedel, ali ti bo uspelo … Ali sploh obstajajo besede, ki bi opisale občutke, ko ti na koncu uspe? Kaj sta si rekla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ko sta stopila na najvišjo točko na Zemlji? "Nič si nisva rekla, to je tako čustven trenutek, da sva se samo objela, trepljala en drugega, malo 'pojokcala'. Nekaj sva si verjetno že rekla, a nič posebnega. Potem pa kar na enkrat nisva več vedela, kaj bi. Usedla sva se na vrh pri kitajski piramidi in se spomnila, da je treba po radijski postaji poklicati v dolino, da sva na vrhu," je pripovedoval Štremfelj. Dolino je seveda preplavilo navdušenje. "Vsi so tulili kot zverine. Je pa tisti znameniti Nejčev stavek, ki ga je rekel Tonetu Škarji: sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi. Ampak res nisva vedela, to je res zanimivo," so Štremflja preplavila čustva.

Škarja jima je odgovoril, naj se fotografirata in potem vrneta. In res je veselje trajalo zgolj pet, deset minut, takoj zatem ju je začelo skrbeti, kako bosta sestopila. "Na vrhu si namreč šele na pol poti. Utrujen si. Vrh je kot magnet, ki te motivira. Ko pa prideš na vrh, ti motivacija lahko pade. Na to smo se sicer vedno pripravljali – sami sebe. Da ne smemo do vrha porabiti vse energije, da ne smemo skoraj umreti, sicer ne bomo prišli dol. Moraš imeti rezervno energijo," je poudaril Štremfelj.

Sestopila sta čez severni ozebnik. Odločitev je bila pravilna. Če bi šla po južni strani, se najverjetneje ne bi končalo dobro. Preden sta prišla na vrh, sta ostalim v baznem taboru naročila, naj preverijo, ali imajo Avstrijci, ki so plezali na sosednji gori Lotse (z Mount Everestom imata štiri skupne tabore, potem se poti ločijo), še postavljene tabore, da bi jih uporabila. "Mislim, da so oni takrat že vse podrli. Če bi šla po južni strani dol, ne bi prišla nazaj živa," je razložil Štremfelj.

Čeprav je šlo za velikopotezno odpravo državnega pomena, pa si morda niti ne znamo dobro predstavljati, kaj to pravzaprav pomeni. Ne le da takrat ni bilo komunikacijskih povezav, kot jih imamo danes, na Mount Everest je šla lahko na sezono zgolj ena odprava, danes jih gre lahko 15. Vsako najmanjšo podrobnost je bilo treba dobro načrtovati. Razsežnost odprave bo morda bolj jasna, če jo pogledamo skozi številke.

Na zgodovinski odpravi 750 nosačev, 22 ton opreme

Celotna odprava je trajala tri mesece. 23 alpinistov sta spremljala dva zdravnika, ki sta se štela kot člana odprave, in pet spremljevalcev – novinarja, radioamaterja in slikar. Spisek se tukaj šele dobro začne. Del legendarne odprave so bili še: kuharja, štirje kuhinjski pomočniki, dva poštarja, vodja šerp, 15 šerp in kar 750 nosačev. "Vsak nosač je nesel 30 kilogramov, s sabo smo imeli skoraj 22 ton opreme," je pojasnil Štremfelj.

Marsikomu najbrž zastane dih, ko sliši 22 ton. A ko je Štremfelj naštel, kaj vse je romalo v himalajske višave, se zdi bolj logično: "Računajte, za vse ljudi je bilo treba prinesti velike šotore, take, da smo lahko stali v njih. V baznem taboru je bilo treba namreč poskrbeti za določeno udobje, saj si tam sredi ledenika. Potem je treba prinesti za vse ljudi za dva meseca hrane, nekaj je rabiš tudi za na pot. Samo do baznega tabora, pa smo hodili 21 dni." Bazni tabor je stal na ledeniku na višini 5350 metrov in predstavlja glavni dom odprave.

A to je zgolj prvi pogled na veliki projekt, je poudaril Štremfelj. "Če se poglobimo in ozremo, kako je vse to zgledalo na 'hribu'. Prvi višinski tabor smo imeli na južnem sedlu Lo La. Zapirala ga je 700 metrov visoka skalnata stena, ki je bila zadnjih 200 metrov navpična in previsna. Treba jo je bilo opremiti z lestvami, da so šerpe lahko hodile po njej v višje ležeče tabore. Napeli smo kar 12 kilometrov fiksne vrvi. Vsaka vrv, dolga 50 metrov, je bila napeta na najmanj treh klinih. Zdaj si pa predstavljajte – toliko klinov, snežnih sider, lednih vijakov in vsak je imel 30 kilogramov osebne opreme. Imeli smo okrog 20 jeklenk kisika – vsaka je tehtala sedem kilogramov in pol – in ogromno plina, da smo si lahko kuhali, ter še vso posodo. Višinskih taborov je bilo pet. V prvih štirih so bili štirje šotori, v zadnjem je bil en sam. Načrtovana sta bila dva, a smo potem postavili le enega, ker nismo imeli dovolj moči. Imeli smo rezervo še za šesti tabor, ker smo plezali novo smer in nismo vedeli, kako bo vse skupaj izgledalo. V vsakem šotoru so bile tri spalne vreče, tri ležišča, plinski kuhalnik, posoda. Zdaj pa vse združite skupaj in videli boste, zakaj smo potrebovali 750 nosačev," je nazorno opisal Štremfelj in dodal, da so na sedlo Lo La morali prinest šest ton in pol. Nosači namreč pomagajo prinesti vso opremo zgolj do baznega tabora, v vse ostale višinske tabore nosijo šerpe in alpinisti.

’Ko smo enkrat to zagnali, ko se je ogromni stroj pognal, ga je bilo težko ustaviti’

Tako se veličine zgodovinske odprave spominja Štremfelj. Za primerjavo je opisal, kako je bilo, ko sta šla na Mount Everest leta 1990 z ženo Marijo. Vseh teh razsežnosti ni bilo, lažja je bila že sama smer vzpona. "Midva sva se aklimatizirala. Torej, šla sva v višinski tabor ena in nazaj v baznega, nato v tabor dve in nazaj v bazo, tabor tri in nazaj, potem pa že na vrh. Ko smo šli na Everest pred 40 leti, je šel vsak 10-krat nazaj v bazni tabor. Pa ne zaradi aklimatizacije, zato da smo vse znosili v višinske tabore in da smo opremili steno. Vsak meter smeri je bilo treba preplezati. To pomeni, da sem se privezal na vrv in splezal. Ko sem bil gor, sem pričvrstil vrv, da so šli lahko še ostali, in se potem po tej vrvi tudi spuščali," je pojasnil Štremfelj.

A ne zgolj to. Težave jim je povzročal tudi močan veter. "En teden je tako močno pihalo, da je vsak skupina, ki se je povzpela do višjega tabora, šla zgolj 'pogledat na uro'. Napredovali nismo niti enega metra, ker se ni dalo, tako je pihalo. Seveda nas je to močno izčrpalo. Še danes se sprašujem, kako smo lahko po mesecu in pol neprestanega dela sploh še imeli kaj energije, da smo prišli na vrh. Vsak je imel v baznem taboru namreč pravico počivati le dva dneva, potem pa 'marš' nazaj, na hrib delat! Pa še v baznem taboru nismo gledali v zrak, je bilo vedno kaj za pomagati," se je naporov spomnil Štremfelj.

Boj za mesto na ledeniku

Štremfelj je bil v ekipi, ki se je del poti do baznega tabora peljala s helikopterjem. Zato so prihranili veliko časa, namesto 21 dni kot ostali, so hodili zgolj devet dni. A še danes se smeji, ko pomisli, zakaj so šli naprej. Zgolj zato, da so pred Avstrijci postavili bazni tabor. Avstrijci so namreč imeli odpravo na Lotse, in ker sta z Everestom sosednji gori, je bazni tabor na istem mestu. "Takrat je veljalo pravilo, da lahko za vsak osem tisočak dobi dovoljenje ena odprava na sezono. Danes je lahko 15 odprav v eni sezoni, takrat pa le ena spomladi in ena jeseni. Naprej smo šli zgolj zato, da bi dobili na ledeniku boljši prostor od Avstrijcev. Čeprav je to ogromen prostor, smo želeli biti čim bliže steni in dovolj daleč, da je varno ter da smo na takem mestu, da ne bi njihove fekalije tekle v našo pitno vodo. Sicer smo se to potem že dogovorili, kje bo od koga voda in kam bo kdo hodil na stranišče. Ampak kljub vsemu, šlo je za boljši prostor. Kako je to smešno, danes pa je na tem mestu 15 odprav. Ledenik je poln, to je morje," se je iz srca zasmejal Štremfelj.

Zakaj je slovenska smer na Mount Everest ena težjih?

Mnogi himalajski poznavalci še danes priznavajo, da je slovenska (takrat še jugoslovanska) smer na Everest ena težjih od enajstih, do danes preplezanih smeri na veličastno goro. Štremfelj je razložil, da je že dostop do sedla Lo La, torej do mesta, kjer so postavili višinski tabor ena, zelo zahteven, saj je treba splezati nanj. Od tabora ena do tabora dve je srednje zahtevna rama, kjer se izmenjujeta led in skala. Do tabora tri in štiri tehnično ni bilo težko plezati, je pa ta stran zelo izpostavljena vetru. "Včasih je tako pihalo, da nismo mogli čisto nič. Samo vrnili smo se domov," je znova poudaril Štremfelj.

Najtežji pa je zadnji, vršni skalni del. "V Himalaji je na visokih višinah po skali težko plezati. Z rokavicami se namreč ne da, ker nimaš občutka, rokavic pa ne moraš dati dol. Tisto jutro, ko sva začela plezati na vrh, je bilo minus 42 stopinj Celzija. Rokavice lahko snameš za pet preprijemov. Če jih ne daš hitro nazaj gor, takoj dobiš ozebline. Midva z Nejcem sva tik pod vrhom, na višini približno 8600 metrov, en raztežaj plezala peto težavnostno stopnjo brez rokavic. In to zelo hitro, da nisva prezebla," je izpostavil Štremfelj. To je bila glavna težava in posebnost slovenske smeri – težko plezanje na izjemni višini.

Kaj se je Štremflju na odpravi zdelo najtežje?

"Jutranje vstajanje iz šotora," je kot iz topa ustrelil Štremfelj. Odgovor, ki bo verjetno marsikoga presenetil, saj si bolj kot to predstavljamo, da je težko na primer preplezati določen detajl v steni, težko je, če se v ledu ne da narediti varovanja, težek je lahko spust, če se kje zaplete … A ne, za Štremflja je bilo najtežje zlesti iz tople spalne vreče in si skuhati obrok. "Na veliki višini bi najraje kar spal. Zavlekel bi se v šotor in spal, ampak nekdo mora skuhati. V bistvu je treba neprestano kuhati. To zgleda tako. Ko se vrneš nazaj v tabor, kuhaš do devetih, desetih zvečer. Potem zjutraj ob treh, štirih zopet kuhaš. Sploh v zadnjem taboru pred vrhom. Šotor je bil postavljen na zelo majhni polici, pol ga je viselo dol. V njem je bila gneča, vse razmetano, ker nihče ni imel energije, da bi pospravil. In potem zjutraj vstati in se spraviti ven na minus 40 stopinj Celzija. To je bilo pa res težko – spraviti se v pogon," je zavzdihnil Štremfelj in ob tem dodal, da ko so enkrat začeli z opravili, je bilo takoj vse v redu.

Same poti oziroma plezanja ni doživljal kot preveč zahtevnega. "Bil sem mlad. Razmišljal sem samo, kako bom prišel čim višje," je povedal. Problema mu ni predstavljala niti višina, nikoli ni imel višinske bolezni. Prepričan je, da je rojen za višino in mu zato ne škoduje.

'Flanela srajca', 'pumparice' in moderni Gore-tex

Danes, ko so športna oblačila in oprema lahka, nas že sam pogled na stare fotografije opomni, da najbrž ni bilo preveč udobno plezati v težkih in neokretnih oblačilih. Tudi Štremfelj si ne predstavlja več, da bi jih moral še vedno nositi. Se pa še dobro spominja, kaj je nosil na odpravi: "Srajco iz flanele, ’pumparice’ (ohlapne hlače s spodaj stisnjenimi hlačnicam), volnen pulover, dolge volnene nogavice, ki mi jih je spletla teta, domače volnene rokavice. Flisov in velurjev nismo poznali. Imeli smo tudi puhaste hlače in bunde." Puhastih hlač nikoli ni oblekel, pa ne zato, ker so bile prevroče. Bile so tako debele, da se je težko premika, kaj šele da bi plezal v njih.

Takrat pa je že obstajal nepremočljivi material z Gore-tex membrano in člani odprave na Everest so bili prvi v Jugoslaviji, ki so ga dobili. "V Jugoslavijo smo material uvozili iz Avstrije ali Nemčije, vetrovke in vetrne hlače pa so nam zašili v Induplati. Sešili so nam tudi vse šotore. Imeli smo specialne čevlje, ki nam jih je naredila Alpina. Za tisti čas so bili to res dobri čevlji, dobri v svetovnem merilu," je pojasnil Štremfelj. Imeli so moderne Stubaiove dereze in cepine s plastičnim ratiščem, ki so jih uvozili. Čeprav se Štremfelj danes zaveda, da je takrat že obstajala tudi boljša oprema, pa so bili vsi člani odprave takrat trdno prepričani, da imajo najboljšo opremo, kar se jo sploh da dobiti.

Himalaja včasih, Himalaja danes

In to je tudi največja razlika, ki jo Štremfelj vidi, če Himalajo danes primerja z odpravo pred 40 leti. "Največja razlika je v opremi. Predvsem kisikova oprema je zelo napredovala. Mi smo rabili za vzpon na vrh dve jeklenki. To je bilo 15 kilogramov samo kisika. Danes bi to pomenilo pet kilogramov, saj so jeklenke iz lahkega titanovega materiala. Druga stvar pa je, da danes ne morete več normalno na Everest po običajni poti, ker je vse skomercializirano, vrvi so napete od dna do vrha. Seveda je možno iti po težji poti, tam pa ni nikogar," se je namuznil Štremfelj, ki priznava, da ima med vsemi preplezanimi gorami prav Himalaja v njegovem srcu posebno mesto. Tudi zato, ker sta pred 29 leti nanjo splezala z ženo Marijo. To je bilo za Štremflja popolnoma drugačno doživetje kot vzpon pred 40 leti. Ne zgolj zato, ker sta pristopila po lažji smeri, ampak ju je vrh pričakal v popolnoma drugačni podobi. Ni bilo niti megle niti vetra. Bil je topel, sončen dan z nepopisnimi razgledi. "Obzorje Zemlje sva videla okroglo," je z nasmehom na obrazu strnil Štremfelj, še danes z vsem srcem predan alpinizmu.