Ničelna toleranca do nasilja in zaščita žrtev: Krivdo mora nositi storilec

"Zaradi nasilja v družini ali v povezavi z njim na svetu na dan umre 137 žensk. Tudi v Sloveniji je dom najnevarnejši kraj za ženske," opozarja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar. Najhujše oblike nasilja nad ženskami pa so do današnjega dne v Sloveniji zabeležili že 12 primerov. Ob tem je ministrica navedla, da v kar dveh tretjinah primerov femicida nasilje nad ženskami oz. nasilje v družini ni bilo prijavljeno, v eni tretjini pa je storilec kršil prepoved približevanja.

Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami je tako potekala tudi prva Nacionalna konferenca o preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v Sloveniji. Teme pa razdeljene v tri sklope: delovanje sistema skozi oči žrtev, obveznosti države za preprečevanje femicidov ter problematiko neprijavljanja nasilja s strani žrtev.

Ali torej glede na statistiko, ki predstavlja nasilje nad ženskami, a v resnici ne riše celotne slike pretresljivih zgodb, slovenski sistem deluje v prid žrtvam? Sogovorniki so v odgovoru jasni – ne. Zato so si postavili dva cilja. Prvi je krepitev ničelne tolerance v družbi, politiki in tudi medijih do nasilja nad ženskami in v družini, drugi pa je krepitev učinkovitosti ukrepanja, da institucije zaščitijo žrtev, ji povrnejo varnost, kontrolo nad lastnim življenjem in dostojanstvo ter istočasno ustrezno ukrepajo zoper storilca. Ob tem pa želijo krepiti tudi zaupanja v državne institucije, s čimer bi žrtve in vse ostale spodbudili k prijavljanju tovrstnih dejanj.

Femicid, nasilje in 'sodobni patriarhat'

"Ženske še vedno ne zaupajo v sistem do te mere, da bi se javno izpostavile in nasilje prijavile," je poudaril minister za socialne zadeve Luka Mesec. Slednje pa je na več ravneh poudarila tudi Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. Slednje se lahko zgodi le s prenehanjem minimaliziranja, opravičevanja in ščitenja storilcev ter prelaganja odgovornosti na žrtve. "Vse delo ne more biti opravljeno s strani vlade, ogromno dela je treba narediti tudi na ravni socialne mreže," je dejala ter dodala, da je nujno spremeniti sistem, da tako ne bo ostalo le pri izpovedih žrtev.

"Nasilje nad ženskami, nasilje v družini nima nobene veze z ljubeznijo, temveč le z zlorabo moči. Ustavimo nasilneže, zaščitimo žrtve," je bila jasna Bobnarjeva, ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan pa je ob tem poudarila, da je vsakršno nasilje zavržno in nesprejemljivo. "Posebej zaskrbljujoče je, da nasilje nad ženskami narašča tako po svetu kot tudi v Sloveniji. Zato se moramo v boju proti nasilju nad ženskami resnično združiti vsi," je jasna.

Slednje je poudaril Mesec: "Opravka imamo z globoko ukoreninjenimi vzorci. V zadnjih desetletjih smo na ravni pravic kot družba napredovali, a po drugi strani so pošasti bistveno starejše od teh pravic. Stare so več tisoč let, stare so toliko, kot je star patriarhat. In s temi pošastmi se moramo soočiti, za to pa smo potrebni vsi."  Ob tem pa je dodal, da femicid ni edini zločin sodobnega patriarhata. "Še vedno je povsem sprejemljivo, da ženska prejema 80 odstotkov plače moškega. Prav tako je tu tudi delitev vlog v sodobni družbi. Prav tu vidimo, s kakšnimi razlikami imamo v resnici opravka in koliko dela nas čaka," je dejal ter poudaril, da ima nasilje nad ženskami izjemno dolgo zgodovino.

Predstavil je tudi statistične podatke, ki kažejo, da se kar dve tretjini nasilja nad ženskami zgodita za štirimi stenami in da 75 odstotkov žensk na višjih položajih poroča, da so že bile žrtev spolnega nadlegovanja, nasploh pa se je z njim soočilo že 50 odstotkov žensk. "Prav tako še vedno živimo v državi, kjer se krivda pripisuje žrtvam in ne storilcem." Po njegovem mnenju je sicer imperativno, da se ljudje naučijo gledati skozi oči šibkejšega, skozi oči žrtve.

Razočaranje na vseh ravneh institucij

Čeprav se je v zadnjem stoletju spremenilo veliko, pa Zabukovec Kerin poudarja, da ženske še vedno doživljajo neproporcionalno več nasilja kot moški ter da še vedno velja, da je za žensko najnevarnejši prostor prav dom. "Celotno delovanje sistema mora biti zasnovano tako, da bo zaščitilo žrtev in ne storilca. Žrtev sicer prijave ne bo podala, v strahu, da bo intervencija stvari še poslabšala, bo zavrnila pomoč. Kot organizacije in družba se moramo izkazati. Jim zagotoviti varnost," je bila jasna.

Uporabnice Društva SOS telefon se najpogosteje pritožujejo nad neprimernimi komentarji strokovnih delavcev, ki da s tem dvomijo v njihovo prijavo. "Da jih sprašujejo, če morda ni šlo le za konflikt. Da jih obravnavajo kot oportunistke. Pričakovanja od njih pa da so veliko višja kot od storilcev, posebej na področju starševstva," našteva Zabukovec Kerinova, ki je ob tem dodala, da podobna razočaranja doživljajo tudi na drugih ravneh institucij, od Policije, tožilstva in celotnega pravosodnega sistema. 

Opozorila je na sekundarno viktimizacijo, ki jo žrtve doživljajo pri vseh institucijah, ter da v Sloveniji še vedno ni obveznega izobraževanja za strokovne delavce, ki prihajajo v stik z žrtvami in nasilneži. Delovna mesta so medtem podhranjena, torej četudi delavci želijo dobro opraviti svoje delo, tega ne morejo narediti. "Največ razočaranja uporabnice izražajo na področju sodišč. Razočarane so nad njihovim odnosom, neprimernimi vprašanji in komentarji ter predolgimi postopki. Pereča je tudi problematika pogojnih obsodb," je poudarila govornica na panelu.

Ob tem pa se kot velika težava pojavlja tudi deljeno skrbništvo, s čimer žrtve pogosto ostajajo ukleščene v nasilno razmerje. "Gre za ohranjanje moči nad ženskami in otroci. Priča smo poskusu pomanjševanja problema in učinka nasilja. Prepričanje, da je povzročiteljeva pravica do stika z otroci močnejša od nasilja, ki ga izvaja," je nekaj težav na tem področju naštela tudi profesorica na Fakulteti za socialno delo Vesna Leskošek. Ob tem pa je poudarila tudi nekatere sporne termine, kot sta na primer "visoko konfliktne razveza" ter "starševsko odtujevanje". "Otroci so žrtve nasilja tudi takrat, ko so priče nasilju," je jasna.

Storilci oz. osumljenci nasilja v družini ali nad ženskami pogosto prejmejo prepoved približevanja. A kljub temu imajo slednji velikokrat še vedno dovoljena (nadzorovana) srečanja z otroci. Prav tako se nemalokrat zgodi, da storilci kršijo prepoved približevanja. 

Nelinearen napredek, ki ni varen pred nazadovanjem

"Nasilje nad ženskami ne sme biti sprejemljivo v nobeni obliki in v nobenem kontekstu. Nasilja nad ženskami ni mogoče opravičevati, tolerirati ali relativizirati," je še dejala pravosodna ministrica, ki je poudarila, da je prav tako nesprejemljivo tudi s prsti kazati na žrtev, jo kriviti ali sokriviti za nasilje ter žrtev stigmatizirati v družbi ali v medijih. Prav zaradi slednjega je tako pomemben odziv institucije, ki prva stopi v stik z žrtvijo.

Vsi trije ministri obljubljajo, da bodo na ministrstvih čim prej pripravili konkretno strategijo in akcijski načrt, da vrzeli, ki se pojavljajo pri zaščiti žrtev, učinkovito zapolnijo. "Je žrtev res ogrožena le do preteka prepovedi približevanja? Če obstaja neko ravnanje, ki osebo spravlja v podrejen položaj, potem slednje ne izzveni s pretekom prepovedi približevanja," je jasen direktor Socialne inšpekcije Peter Stefanoski, ki je ob tem poudaril, da bo treba razmisliti tudi o tem, kaj se z žrtvami zgodi po odločitvi sodišča. "Je takrat zgodba zaključena?"

Novinarka RTV Slovenija Tita Mayer je medtem poudarila, da težave žensk v javnosti ne smejo zakrožiti le ob 8. marcu, prav tako pa, da nasilje nad ženskami ne sme ostati zgolj predmet črne kronike, na katero dan po objavi pozabimo. "Mediji smo tu, da o teh zgodbah poročamo, da dajemo glas žrtvam, sistemu pa kritiko, da izobražujemo, da prenašamo znanje strokovnjakov. S pravilnim medijskim poročanjem lahko bistveno pripomoremo," je dejala.

A ob tem je poudarila, da je treba pri tem paziti na odgovorno poročanje, z mislijo na žrtev. "A priznati moramo, da nekateri v tem iščejo 'solze in kri'. S tem pa krivdo pogosto prelagajo na žrtve, kar ima katastrofalne posledice tako za žrtve kot tudi za družbeno toleranco do nasilja," je jasna. Dodala je, da smo "na žalost še vedno družba, ki nasilje v veliki meri še vedno tolerira". Čeprav se kaže napredek, tudi s številnimi gibanji na tem področju, pa ta ni linearen. Prav tako pa, da napredek ni nikoli zares varen pred nazadovanjem.