'Nihče se ne bi smel bati testiranja ali sramote in izolacije po diagnozi'

Čeprav je okužba s HIV zaenkrat še neozdravljiva, pa je z zgodnjim odkrivanjem okužbe in sodobnim zdravljenjem možno dolgoročno preprečevati, da okužba napreduje v resna obolenja. Pravočasno doživljenjsko uživanje ustreznih zdravil namreč omogoča kakovostno življenje in skoraj normalno pričakovano življenjsko dobo. Uspešno zdravljena oseba tudi ne more okužiti drugih, zato je testiranje najučinkovitejše orodje za zaustavitev svetovne pandemije, je poudaril Tomaž Vovko z ljubljanske infekcijske klinike.

Slovenija je lani uvedla pomemben preventivni korak, ki vodi v obvladovanje pandemije, in sicer testiranje nosečnic na HIV, da bi v prihodnosti preprečili rojstva z virusom okuženih otrok. Z ustreznim zdravljenjem se možnost prenosa na otroka namreč zmanjša na manj kot 0,5 odstotka.

Pogostejše testiranje je še posebej pomembno, predvsem pri osebah z visokim tveganjem. Testiranje na okužbo s HIV ali z virusoma hepatitisa B in C je na voljo pri izbranem zdravniku. V zvezi s temi okužbami je anonimno brezplačno testiranje dostopno tudi na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, samoplačniško testiranje pa je dostopno tudi na Zavodu RS za transfuzijsko medicino. Posamezniki lahko testiranje na okužbo s HIV izvedejo tudi sami v domačem okolju, testi so na voljo v lekarnah.

V Evropi vse več nepotrjenih primerov okužbe z virusom HIV

V Evropi je v zadnjih letih vse več primerov okužbe z virusom HIV, ki niso diagnosticirani, opozarjata Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni (ECDC). Lani so v 46 od 53 držav v evropski regiji WHO vsak dan diagnosticirali okoli 300 novih okužb z virusom HIV, med njimi 45 v državah članicah EU oziroma EEA. To pomeni, da so lani na območju na novo diagnosticirali več kot 106.500 okužb, kar je za približno četrtino manj kot v obdobju pred pandemijo covida-19.

V evropski regiji WHO, ki poleg držav v Evropi sicer vključuje še nekaj držav osrednje Azije, Turčijo in Izrael, se je najmanj od leta 2018 do konca lanskega leta z virusom HIV okužilo več ljudi, kot je bilo tistih, ki so jim okužbo diagnosticirali. V Evropski uniji oz. Evropskem gospodarskem prostoru (EEA) so medtem po drugi strani v zadnjem desetletju diagnosticirali nekaj več primerov okužbe z virusom HIV, kot je bilo novih okužb, kar kaže, da se število okuženih brez diagnoze v številnih državah tega območja verjetno zmanjšuje. Še vedno pa je tudi v EU oz. EEA brez diagnoze eden od osmih okuženih.

"Podatki o testiranju za odkrivanje okužb ter zdravljenju v Evropi in osrednji Aziji bi nas morali vse skrbeti," je poudaril regionalni direktor WHO za Evropo Hans Kluge. Če želimo doseči cilj, da bomo do leta 2030 izkoreninili aids, si moramo prizadevati, da se nihče ne bo bal testiranja ali sramote in izolacije po diagnozi, je pojasnil. "Vsak bi moral kjer koli imeti dostop do storitev in oskrbe, ki jih potrebuje," je še poudaril.

Direktorica ECDC Andrea Ammon pa je dejala, da lahko preteče veliko časa med okužbo in diagnozo, če ni rednega testiranja tistih, ki so okužbi z virusom HIV najbolj izpostavljeni. Po njenih besedah to ni dobro niti za posameznike, ki lahko zaradi pozne diagnoze razvijejo hujšo obliko bolezni ali celo umrejo, niti za javno zdravje, saj lahko okuženi, ki za bolezen ne vedo, to nenamerno prenašajo na svoje spolne partnerje.

Po 40 letih svetovne pandemije na svetu ostajajo neenakosti

Zdravniki so prve primere tedaj še neznane bolezni aids opazili leta 1981 v Los Angelesu, kmalu pa so o podobnih ugotovitvah poročali še iz drugih delov ZDA in zahodne Evrope. Med obolelimi so izstopali predvsem moški, ki so imeli spolne odnose z moškimi, in uživalci trdih drog. Bolezen se je pojavila tudi med bolniki s hemofilijo in heteroseksualnimi osebami, pri čemer je postalo jasno, da se neznana bolezen prenaša prek telesnih tekočin. Povzročitelja skrivnostne bolezni, virus HIV, je francoskim znanstvenikom uspelo identificirati leta 1983. Od takrat so okužbo s HIV skupno potrdili 84,2 milijona osebam, 40,1 milijona jih je umrlo.

Na svetu je lani živelo 38,4 milijona ljudi, okuženih z virusom HIV, od teh se jih je 28,7 milijona zdravilo z antiretrovirusno terapijo. Za posledicami aidsa je lani umrlo 650.000 ljudi. Na novo se je z virusom HIV okužilo 1,5 milijona oseb, kažejo zadnji podatkih programa Združenih narodov za boj proti HIV in aidsu (UNAIDS). Okoli šest milijonov ljudi ni poznalo svojega statusa.

Prav tako na svetu še vedno obstajajo neenakosti pri dostopu do najosnovnejših storitev, kot je dostop do testiranja, zdravljenja in kondomov. Mlade ženske v Afriki so še vedno nesorazmerno prizadete zaradi virusa HIV, medtem ko je pokritost z zanje namenjenimi programi še vedno premajhna, kažejo podatki UNAIDS, ki pod sloganom Equalize letos poziva k ukrepanju in zmanjšanju razlik med svetovnim jugom in severom.

Unicef medtem opozarja, da je v zadnjih treh letih zaradi pandemije covida-19 in drugih globalnih kriz napredek pri preprečevanju in zdravljenju okužb z virusom HIV pri otrocih, mladostnikih in nosečnicah skoraj v celoti obtičal na mrtvi točki. Kljub temu da otroci in mladostniki predstavljajo le sedem odstotkov vseh ljudi, okuženih z virusom HIV, so leta 2021 predstavljali 17 odstotkov vseh smrti, povezanih z aidsom, in 21 odstotkov novih okužb s HIV. Skupno število otrok z virusom sicer upada, razlika med zdravljenimi otroki in zdravljenimi odraslimi pa še vedno narašča, opozarja Unicef.

Dolgoročni trendi kljub vsemu še naprej ostajajo pozitivni. Nove okužbe s HIV pri otrocih, starih do 14 let, so se med letoma 2010 in 2021 zmanjšale za 52 odstotkov, nove okužbe med mladostniki pa za 40 odstotkov. Podobno je tudi delež zagotovljenega doživljenjskega protiretrovirusnega zdravljenja nosečnic, okuženih s HIV, v enem samem desetletju zrasel s 46 odstotkov na 81 odstotkov, kažejo podatki Unicefa.

Stigma zaradi okužbe s HIV ostaja prisotna

Kljub nekaterim pozitivnim spremembam pa je stigma zaradi okužbe s HIV tudi v Sloveniji še vedno prisotna. Ljudje imajo še vedno težave z razkrivanjem svojega statusa v domačem okolju in zdravstvenem sistemu, kjer je prav tako še vedno prisotna stigma, je poudaril Vovko, ki je izpostavil tudi primere diskriminacije v zdravstvu, ki jih doživljajo osebe, ki živijo z virusom HIV. Bolniki zaradi svojega statusa pogosto dlje časa čakajo na zdravstveno obravnavo, kar je zdravstveno povsem neutemeljeno, je poudaril. S težavami se soočajo tudi starostniki, ki zaradi okužbe s HIV ne prejmejo nastanitve v domovih za starejše.

Se pa stigma pred testiranjem zmanjšuje predvsem med mladimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Ti se v zadnjih letih bolj odločajo za preventivna testiranja, za kar so zaslužne tudi nevladne organizacije, ki testiranje spodbujajo in ponujajo, je še dodal Vovko.