'Nikakor se ne sme zgoditi, da se psihoterapija spremeni v monopol'

Kot smo že večkrat poročali, težava pri nastajanju nove zakonodaje ostaja predvsem pri nestrinjanju med zdravstveno in zunajzdravstveno stroko. Na eni strani so klinični psihologi in psihiatri v zdravstvu, ki menijo, da psihoterapevti ne spadajo v zdravstveni sistem, ker nimajo zdravstvene izobrazbe. "Paradoksalno, sprejeli so nekatere druge nemedicinske profile, kot so npr. specialni pedagogi, socialni delavci, psihologi," so opomnili v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP).

Na drugi strani so aktivisti psihoterapije, ki menijo, da je akademski način izobraževanja po zaključeni srednji stopnji izobraževanja edina pot do poklica. "Kar pa izključuje vse specializacije – tako kliničnih psihologov in psihiatrov kot tudi zunaj zdravstvene specializacije iz psihoterapije," opozarja SKZP.

"V SKZP smo prepričani, da se nikakor ne sme zgoditi, da se psihoterapija spremeni v monopol, ki je v rokah katere koli strani," izpostavljajo. Zavzemajo se namreč za zakon, ki bi postavil pogoje in kriterije izobraževanja in dela za vse vpletene strani. "Opozarjamo, da slab zakon, ki bi bil sprejet po hitrem postopku zgolj zato, da bo sprejet, lahko naredi še večjo škodo," so prepričani, saj da mora zakon biti sprejet preudarno in vključujoče. 

"Poslanstvo vseh omenjenih akterjev na področju duševnega zdravja je delati v dobro človeka in skupnosti, zato moramo najti pot do spoštljivega in enakovrednega dialoga. Naredimo torej korak naprej od 20-letnega boja za 'prestol' in se povzpnimo iznad 'svojega prav' v skupnostno dobro," pozivajo. 

5. februarja letos je Slovenska krovna zveza za psihoterapijo skupaj z Državnim svetom Republike Slovenije organizirala tudi posvet z naslovom "Izzivi psihoterapije v slovenskem prostoru – različni pogledi, skupne rešitve", kjer so z različnimi strokovnjaki s področja psihoterapije, klinične psihologije in psihiatrije oblikovali ključne vidike in poudarke, ki bi jih po njihovem mnenju v novem zakonu o psihoterapiji morali nasloviti, če bi želeli, da zakon uspešno deluje tudi v praksi. 

Na posvetu so aktivno sodelovali priznani strokovnjaki (psihoterapevti, psihiatri in klinični psihologi), ki so vsak s svojega vidika osvetlili to izjemno pomembno tematiko in z udeleženci posveta delili svoje znanstveno in strokovno znanje ter izkušnje iz prakse. Državni svet je ob tem vlado (in pristojna ministrstva) pozval, naj proučijo zaključke posveta in se do njih opredelijo. V dokumentu so na podlagi predstavitev in razprave oblikovali pet zaključkov – povzetek vsake od točk si lahko preberete spodaj. 

1. Z namenom opredelitve psihoterapije kot samostojne vede in psihoterapevta kot samostojnega poklica naj se opredeli pogoje za dodelitev naziva psihoterapevt (izobraževalni standardi, zahtevana teoretična znanja, strokovne kompetence in praktične izkušnje). 

Psihoterapijo bi bilo nujno opredeliti kot samostojno vedo, psihoterapevta pa kot samostojen poklic, kar bi bilo tudi v skladu s Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji (1990) ter skladno s cilji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je že pred desetletji ločila psihoterapijo od psihologije in psihiatrije. 

"Primerjalne študije ne dajo odgovora na vprašanje, kdo je lastnik psihoterapije, zato lahko sklepamo, da je vojna za teren preprosto bitka za ozemlje, boj za oblast med strokami, ki ne temelji na znanstvenih dokazih, temveč na občutku upravičenosti," je navedeno v Evropski reviji za psihoterapijo. Strasbourška deklaracija v tretji točki celo navaja pomembnost zagotavljanja več psihoterapevtskih smeri, da zagotovimo različne poti obravnave za različne ljudi. To bi omogočilo, da vsakdo lahko izbere sebi prilagojeno pot reševanja težav z duševnim zdravjem in da pri tem lahko izbira med storitvami različnih vrst strokovnjakov, ki imajo za izvajanje pomoči ustrezne kompetence in so ustrezno usposobljeni na svojem specifičnem področju dela. 

Decembra 2022 je ministrstvo za zdravje podpisalo in s tem podprlo izjavo Evropske komisije, ki se zavzema za vzpostavitev skupnih izobraževalnih okvirov za poklic psihoterapevta, s čimer je Slovenija podprla oblikovanje skupnih standardov izobraževanja psihoterapevta.

Po vzoru več evropskih držav se predlaga opredelitev dveh možnih ustreznih izobraževalnih poti za pridobitev naziva psihoterapevt: 
a) samostojni akreditirani fakultetni študij psihoterapevtske znanosti ali 
b) opravljeno usposabljanje, priznano s strani Evropske zveze za psihoterapijo, ki se ga lahko udeleži posameznik, ki je predhodno opravil VII. stopnjo izobrazbe. 

Prizna naj se tudi legitimnost vseh psihoterapevtskih modalitet (imenovanih tudi kot usposabljanja), ki ustrezajo znanstvenim, strokovnim ter etičnim standardom in kriterijem Evropske zveze za psihoterapijo. 

2. Ustanovi naj se Zbornico psihoterapevtov z namenom reguliranja licenciranja, spremljanja strokovnega razvoja in etičnega ravnanja v zbornico vključenih psihoterapevtov. 

V povezavi s prizadevanji za uveljavitev posebnega zakona o psihoterapiji z namenom zagotavljanja primerno izobraženih in kompetentnih psihoterapevtov se predlaga imenovanje posebnega strokovnega telesa, ki bo skrbelo za licenciranje, strokovni razvoj in etično delovanje psihoterapevtov, ki mu bo podeljeno javno pooblastilo s strani ministrstva za zdravje. Pogoje in standarde bi bilo treba opredeliti za vse, tako za izvajalce storitev psihoterapije v zasebnem sektorju kot tudi v javnem sektorju (npr. v zdravstvu). 

S tem bi oblikovali širšo podporno mrežo za ljudi, jo primerno zakonsko regulirali, ljudje pa bi bili tako deležni strokovne obravnave, do katere bi prišli na podlagi izbire psihoterapevta iz državnega registra in ne bi bili več prepuščeni lastni presoji, kdo od ponudnikov storitev psihoterapije je kompetenten izvajati navedene storitve in kdo ne. Psihoterapija mora biti opredeljena kot samostojna in neodvisna znanstvena veda, psihoterapevt pa kot samostojen in neodvisen poklic, ki ga regulira neodvisna strokovna organizacija oz. institucija.

3. Uredi naj se financiranje psihoterapevtske dejavnosti za posameznike iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.

 Zaskrbljujoč je podatek iz raziskave Flash Eurobarometer 530 z naslovom Duševno zdravje iz leta 2023, da je imelo kar 41 odstotkov anketiranih iz Slovenije v zadnjih 12 mesecih kakšne čustvene ali psihosocialne težave (na primer občutek depresije ali tesnobe) in da kar 61 odstotkov anketiranih iz Slovenije, ki so imeli čustvene ali psihosocialne težave, v zadnjih 12 mesecih ni prejelo ali ni poiskalo strokovne pomoči zaradi težav z duševnim zdravjem. 

Podatek je zaskrbljujoč tudi zato, ker bi glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije morali v Sloveniji imeti na voljo vsaj 2000 psihoterapevtov oziroma psihoterapevta na 1000 prebivalcev. Posledično se predlaga, da se čim prej uredi financiranje pomoči posameznikom, ki trpijo za duševno stisko, iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. 

4. Zagotovi naj se skupnostni pristop h krepitvi duševnega zdravja, k promociji, preventivnim aktivnostim in destigmatizaciji duševnega zdravja.

Udejanjanje skupnostnega pristopa je eden od najučinkovitejših načinov krepitve duševnega zdravja, ki bi ga bilo možno še dodatno okrepiti z zakonsko regulirano psihoterapevtsko službo poleg že obstoječe mreže naslednjih institucij in strokovnih služb: Nacionalnega inštituta za javno zdravje, lokalnih centrov za krepitev zdravja, psiholoških, klinično-psiholoških in psihiatričnih služb, storitev centrov za socialno delo pod okriljem Skupnosti centrov za socialno delo, sekcije za primarno pediatrijo ter številnih drugih zdravstvenih delavcev in sodelavcev. 

5. Dostop do storitev psihoterapije naj se omogoči najširšemu krogu ljudi znotraj sistema javnega zdravstva, izobraževanja, socialnega varstva, sodstva itd. in v ta namen okrepi medresorsko sodelovanje za učinkovitejše javnozdravstveno delovanje na področju duševnega zdravja. 

Okrepi naj se strokovno psihoterapevtsko službo, ki bo formirala močno mrežo, ki bo zmožna delovati hitro in učinkovito v različnih sektorjih, pri čemer naj se naloge, povezane s poklicem psihoterapevta, vključi v zdravstveni in izobraževalni sistem, sodstvo, socialno varstvo itd. Psihoterapija namreč ni namenjena zgolj zdravljenju duševnih motenj, ampak tudi preventivnim aktivnostim pred nastankom duševnih motenj, je še zapisano pod zaključki posveta.