'Ne vem, če poznam boljši občutek, kot je tisti, ko nekoga rešiš'

"Ne vem, če poznam boljši občutek, kot je tisti, ko nekoga rešiš," je pred začetkom letošnjega lavinskega seminarja pripovedoval Borut Modic iz društva Dream Team SAR dog training. In nadaljeval: "In nikoli ne pozabiš trenutkov, ko svojcem poveš, da je njihov pogrešani družinski član najden. Živ in zdrav. In za veliko takšnih trenutkov so zaslužni prav reševalni psi." 

A da se pes nauči reševanja, traja leta. Terja potrpežljivost in vztrajno delo. In dobre rezultate prinašajo zgolj redni treningi. Kakršen poteka te dni na Pokljuki. Mednarodnega srečanja se letos udeležujejo vodniki iz sosednjih Hrvaške, Italije in Avstrije ter nizozemski in slovenski člani. "Še lani smo se v Slovenijo zgrnili z vseh koncev in krajev," pove Modic. Letošnje razmere pa so že skoraj pokopale upanje, da seminar bo. In vendar, kljub koroni, nesreče ne počivajo in razmere terjajo konstantno usposabljanj psov. "Nenadomestljivi so v iskalnih akcijah. Če bi se jih dalo, bi jih ljudje zagotovo že zdavnaj zamenjali, saj je z usposabljanjem psa za iskanje resnično ogromno dela. In vendar ne s sondiranjem, ne s kakršnimkoli drugim načinom iskanja nismo tako efektivni kot prav z iskanjem s psi," še doda Modic.

Letos, ko se v visokogorju intenzivno lomijo snežni plazovi, psi igrajo pomembno vlogo pri reševanju v hribih. Pri nas je sicer za visokogorje pristojna izključno Gorska reševalna služba, a tujci, ki prihajajo na seminar na Pokljuko, so člani tujih reševalnih enot, usposobljenih za iskanje v gorah. Slovenske pse pa večinoma aktivirajo za iskanje oseb, ki odtavajo od doma, usposobljeni so, med drugim, za iskanja na prizoriščih potresov. Slovenska društva na pomoč kliče policija, če in ko presodi, da je pomoč psov potrebna.

Iskanje pogrešanih v snegu, kot se ga bodo v prihodnjem tednu mladi psi učili na Pokljuki, pa je najboljša iztočnica za kasnejše reševanje izpod ruševin. Sneg je namreč izredno čist medij, v katerem psa ne motijo drugi vonji. In ko v snegu enkrat osvoji vonj, ki ga oddajamo ljudje, je pripravljen za naslednje iskalne korake. Čeprav je učenje iskanja nikoli končana zgodba, je pes po treh letih resnega šolanja že primeren za prvo pomoč ponesrečenim.

"Morda mi je včasih žal, da nas na iskanje pokličejo šele, ko je res že vsako drugo upanje opuščeno," še doda Borut Modic. "Ker je takrat običajno že prepozno tudi za uspešno iskanje s psi." 

Društva, ki vso pomoč nudijo izključno kot prostovoljci, si prizadevajo, da bi se jim pridružilo še več članov. Ker ne le, da opravijo reševalni psi pomembno nalogo v reševalnih akcijah, tovrstna urjenja so prav tako zanje dobra šola in zabava hkrati. In ob dejstvu, da je 90 odstotkov rezultatov doseženih z delom vodnika, pa je tudi praktično večina psov primerna za iskanje.