Noč med gasilci na gorečem Krasu

Poklicna gasilca iz Centra za zaščito in reševanje Domžale sta v Miren prišla že drugič. Prvič sta prišla v torek ob 7.00 in ostala do 21.30, nato pa se v sredo vrnila še v nočno izmeno. Stojita nad mizo z zemljevidom, ki sestavlja 'ad hoc' štab ob nogometnem igrišču.

Koordinirata enote in jih razporejata na tri obrambne sektorje požarišča v Mirnu. Ponoči je bilo pod njunim nadzorom skoraj 150 gasilcev, predvsem iz osrednjeslovenske regije.

V daljavi se hrib od Lokvice proti Mirnu občasno zasveti oranžno, tam je požarna linija, saj se požar od tam skuša širiti proti naselju. "Nadzorujemo ga in varujemo hiše. Za zdaj uspešno," pravita. Njuna zamenjava prihaja ob sedmih zjutraj, predala bosta poročilo o stanju na terenu, zamenjale se bodo tudi gasilske enote. 

Na sosednji mizi stojijo cela lubenica, pladenj z bureki, energijske pijače, ob klopi so paketi ustekleničene vode. Tam je tudi Matjaž Kogoj, bližnji sosed, ki je Matjažu in Andreju ter ostalim fantom pred kakšno uro poleg vode prinesel tudi kavo in piškote: "Iz srca, za njihovo požrtvovalnost," pravi.

"To nam veliko pomeni, ker je zelo vroče, vsak liter, ki ga dobiš, je dragocen," povedo gasilci, za katere skrbi lokalna skupnost.

Pri križišču, kjer se pot nadaljuje proti Italiji, je bilo v sredo eno izmed najbolj napetih prizorišč, saj je ogenj prišel čisto do hiš. Tam stojita Boris in Ivan. Slednji je popoldne ravno prišel iz službe, ko mu je na dvorišču zagorelo. Vzel je cev za zalivanje in sam krotil požar, dokler niso prihiteli gasilci. "Bilo je, kot da je sodni dan, vse se je zgodilo v 15 minutah. Ogenj je bučal, kot bi padala toča," se spominja Boris. Zagorelo je za tastovo hišo, tudi on sam je prijel za cev, potem pa je priletel policijski helikopter in odvrgel vodo, pripoveduje.

Tudi krepko po polnoči sta še vedno na ulici, oba nosita masko. "Preprosto ne moreš spati," skomigneta z rameni.

Nad križiščem se svetlika Mirenski grad. Običajno se v temi sveti belo, nocoj pa je tudi on oranžen kot ogenj. Tak je tudi lunin krajec, ki se dviguje nad njim. Na cesti pod vrhom se ustavimo in tam se odpre pogled na Kras, ob enih zjutraj še vedno gori med Cerjem in italijansko mejo. Slišati je tudi več manjših eksplozij, saj je področje prekrito z ostanki granat prve svetovne vojne, ki so nevarni tudi za gasilce. 

Vidimo tudi majhne oranžne pikice, še nepogašena požarišča. Te postajajo vse večje, ko se odpravimo proti Opatjem selu. Naš vodič po zaviti cesti je Tomaž Povodnik, lokalni fotograf. Fotoaparat je pograbil že ob dveh popoldan, ko je prišel pred svoj blok in videl, da se požar z vrha hriba širi proti Mirnu v dolini. Odpeljal se je proti pobočju Mirenskega gradu, kjer se je ravno začela evakuacija. Na lastne oči je videl, kako je ogenj "preskočil" več deset metrov, in fotografiral domačine, ki so skušali pogasiti gorečo travo. Rešil je tudi domačega psa, potem pa vse do noči ostal zunaj in spremljal dogajanje.

Pred hišo v Japnišču ob dveh zjutraj dežurajo gasilci s Trojan. So nočna požarna straža, varujejo tamkajšnje objekte, saj je goščava z njimi še vedno nevarna, čez dan je gorelo v neposredni bližini. Čeprav je bila noč mirna, so jih skrbele besede domačinov, da bo zjutraj zapihala burja. "Vse se lahko spet vname," je pojasnil Marko Orehovec iz PGD Motnik.

Zapeljemo se skozi Opatje selo, luna je tam spet bela. Na poti smo srečevali številna gasilska vozila, registrske oznake so bile z vse Slovenije – Novo mesto, Krško, Ljubljana. Tam so bili tudi njihovi hrvaški kolegi, so kazale tablice PU. Ustavimo se pri eni izmed ekip, ki je pravkar sprožila nadzorovan požar, da bi požgala del območja in tako preprečila, da bi tisti "pravi" lahko preskočil naprej čez suho podrastje.

Občina Miren-Kostanjevica ima sicer le 5000 prebivalcev, pa vendar je po velikosti ena izmed največjih v Sloveniji. In prav to prostrano območje gasilcem povzroča še dodatne težave, saj suho podrastje predstavlja naravno gorivo za ogenj.

Ob treh zjutraj se pred cerkvijo v Kostanjevici na Krasu, kjer je postavljen glavni krizni štab, z vrčkom kave v rokah pogovarjata Tina in Tadeja. Sta reševalki iz Sežane in Postojne in tudi za njima je dolg dan. Od sedmih zjutraj sta najprej opravljali svoje redno delo, popoldne pa prišli še sem. Skrbeli sta za gasilce. Posredovati sta morali 13-krat, šlo je za izčrpanost, manjše opekline in poškodbe.

"Imamo sicer veliko ljudi, ampak je ogromno območje, neprehodno, skalnato," nam je pripovedoval vodja nočne intervencije Stanko Močnik. Nebo spet postaja bolj oranžno. "Pojavil se je nov požar, ampak s prerazporeditvijo enot ga bomo verjetno obvladali," je upajoče pristavil. Najbolj se bojijo burje, če bi se ta okrepila, bi to dalo požaru nov zagon. Tako kot se je zgodilo v sredo dopoldne, čeprav je bilo pred tem že videti, da je vse pod nadzorom.

"Še boste prišli v naše kraje," ob štirih zjutraj zmajejo z glavo domačini v prej omenjenem mirenskem križišču. Ko se skupaj z dimom, ki se je zažrl v nas, peljemo nazaj proti Ljubljani, se na nebu že svetlika. V nasprotno smer pa že vozijo kolone utripajočih modrih luči. Srečno, dnevna izmena.