Petrič: Dobil sem mesto prvega med enakimi

Sodniki ustavnega sodišča so na današnji seji izvolili novega predsednika ustavnega sodišča. To je postal prof. dr. Ernest Petrič, ki bo funkcijo nastopil 11. novembra, saj se trenutnemu predsedniku Jožetu Tratniku mandat izteče 10. novembra.

Petrič pravi, da se zaveda, da je mesto predsednika ustavnega sodišča samo mesto "prvega med enakimi". "Mi o vsem odločamo kolektivno – devet neodvisnih sodnikov ustavnega sodišča," je pojasnil.

Napovedal je, da bo pri svojem bodočem delu vseskozi imel pred očmi maksimo, da je ustavno sodišče najvišji organ varstva zakonitosti in ustavnosti v državi in hkrati glavni čuvar človekovih pravic ter da je sodna veja oblasti enakovredna tretja veja oblasti. To dvoje – vrhovnost ustavnega sodišča ter neodvisnost in enakopravnost sodne oblasti – bosta glavni vodili mojega delovanja.

Ob tem se je zahvalil ostalim ustavnim sodnikom, saj so mu z izvolitvijo po njegovih besedah izkazali veliko zaupanje. Še posebej je s tem zaupanjem počaščen, ker se je v pravne sfere po dolgi odsotnosti vrnil pred dvema letoma. "Njihovo zaupanje mi dokazuje, da sem takrat sprejel pravo določitev," je še dejal.

Kdo je Ernest Petrič?

Kot je zapisano na spletnih straneh ustavnega sodišča, je Petrič diplomiral leta 1960 z univerzitetno Prešernovo nagrado na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa je doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil najprej docent in izredni profesor, nato pa redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose na sedanji Fakulteti za družbene vede. Na tej fakulteti je bil direktor raziskovalnega inštituta, prodekan in dekan (1986–1988). Občasno je predaval tudi na Pravni fakulteti v Ljubljani in kot gost na številnih tujih uglednih univerzah. Tri leta (1983–1986) je bil profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Addis Abebi.

Dodatno se je izobraževal na Pravni fakulteti Univerze na Dunaju, na Max Plank Institutu za javno in mednarodno pravo v Heidelbergu, na Haaški akademiji za mednarodno pravo ter na Institutu za mednarodno pravo v Solunu.

V letih 1967–1972 je bil član takratne slovenske vlade (Izvršni svet), odgovoren za probleme znanosti in tehnologije. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik/veleposlanik pri OZN (New York) in IAEA, UNIDO, CTBTO, ODC in OVSE (Dunaj). V času od 1997–2000 je bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, v letu 2006 in 2007 je predsedoval Svetu guvernerjev IAEA (Mednarodne agencije za atomsko energijo). Tudi v času diplomatske službe se je ukvarjal s pomembnimi mednarodnimi vprašanji, kot je nasledstvo po bivši državi v mednarodnih organizacijah in pogodbah, mejna vprašanja, problematika človekovih in manjšinskih pravic.

Objavil je številne članke in razprave v domačih ter tujih strokovnih publikacijah in štiri knjige, od tega tri s področja mednarodnega prava (Mednarodno pravno varstvo manjšin, Pravica narodov do samoodločbe, Pravni status slovenske manjšine v Italiji). S prispevki je sodeloval na številnih konferencah in posvetovanjih. Še vedno občasno predava mednarodno pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici in na Fakulteti za evropske in državne študije.