Poročilo, nastalo je znotraj MNZ, je kritika Gričarjevga poročila. Dokument ruši Gričarjevo poročilo, češ da ne nudi utemeljene podlage za dajanje realnih sodb o resničnosti posameznih dogodkov. Na splošno ugotavlja, da je vsakršno delovanje tovrstnih komisij, s katerim bi te posegale v pravice posameznikov, pravno sporno, če že ne v osnovi nezakonito. To velja še toliko bolj za primere, ko se delovanje komisije razširi na posameznike, ki niso uslužbenci policije.
Iz Gričarejevga poročila po mnenju treh avtorjev izhaja nekaj očitnih pomanjkljivosti. Med drugim, da izjave posameznih akterjev v poročilu niso vedno soočene med sabo, vendar so kljub vsemu vrednostno opredeljene. Posebej se izpostavlja tudi spornost izpiska telefonskih klicev nekaterih vodstvenih delavcev ministrstva. Analizirani so klici oseb, ki niso policisti in oseb, ki so celo izven sistema notranjega ministrstva, na primer novinarji, s čimer se posredno posega tudi v njihovo zasebnost. Določene ugotovitve Gričarjevega poročila oziroma izjave, ki jih je komisija pri svojem delu pridobila, kažejo na sume storitve različnih kaznivih dejanj in disciplinskih postopkov. Po drugi strani bi bilo potrebno, po mnenju treh avtorjev, posebej oceniti postopke strokovne, disciplinske ali kazenske odgovornosti v zvezi z ustanovitvijo komisije, samim nastankom poročila ter uporabljeni metodi dela.
