Posojila so šla po isti poti. Od javne ustanove na podjetje Vabaco, čigar lastnik je bil nekdanji ljubljanski policijski inšpektor Nikola Baričevič. Vabaco je svoj dolg odstopil podjetjema Alpidu oziroma Koroškemu biroju, ki sta v lasti prevaljskega podjetnika Vladimirja Zaluberška. Kam je šel denar od tu naprej, ni znano. Znano pa je, da veliko ustanov posojenih sredstev nikdar ni dobilo nazaj.
Dokumenti, s katerimi razpolagamo, so najverjetneje le neznaten del seznama vseh posojilodajalcev. Po nekaterih podatkih, naj bi bilo samo na širšem ljubljanskem področju kar 140 pravnih oseb, ki so podjetniku Zaluberšku nakazale posojilo.
"V igri" so bili navadno manjši zneski - za največ milijon in pol tolarjev - vendar pa so javne ustanove Zaluberšku denar posodile večkrat. Številnim upnikom spretni podjetniki sredstev niso vrnili v celoti.
Pred leti se je podobno opekla tudi Osnovna šola Bežigrad, a so po besedah ravnatelja Toneta Murglja, denar z velikimi mukami na koncu le izterjali. Del posojila jim je Zalubrškovo podjetje Alpid vrnilo kar z gradbenimi deli na njihovi šoli. Po besedah ravnatelja, je bilo posojanje takrat najobičajnejša zadeva, s katero so oplemenitili prosta sredstva. "K temu početju so nas spodbujali mnogi subjekti od zunaj," dodaja.
In še to: nekateri posojilodajalci so denar nakazovali praktično sami sebi. Denimo pri posojilih Rdečega križa Slovenije se večkrat pojavlja ime njihovega takratnega finančnika Vanje Tominška. Tominšek je bil leta 1992 tudi eden od ustanoviteljev Vabaca, podjetja, ki mu je Rdeči križ nakazal posojila. Vabaco, ki se je ukvarjal z varovanjem, je šel kasneje v stečaj, del njegovih strank pa je prevzelo podjetje Rival. Vanja Tominšek, ki je Rdeči križ zapustil leta 1995, je sedaj varnostnik Rivala.
