Novi obrazi ali kolaps liberalne politike?

Jože P. Damijan, nesojeni mandatar, naj bi s skupino intelektualcev oblikoval "platformo", iz katere bo lahko vzniknil novi obraz tik pred volitvami, verjetno spomladi 2022. Jure Leben ravno tako ustanavlja "zeleno" tehnokratsko-kapitalistično stranko. Do novih volitev bo mogoče nastal še kakšen novi poskus lansiranja novega "novega obraza".

Cilj skupine okrog Jožeta P. Damijana je jasen – združiti ostanke LDS-a in strniti liberalno volilno telo okrog ene stranke in novega "novega obraza", novega odrešitelja, da se prepreči ponovno vladanje Janeza Janše. Pri tej zgodbi iskanja novega obraza gre za že preverjeno in delujočo zgodbo v slovenski politiki in za izraz nostalgičnega spominjanja na "normalne čase", ko je vladal LDS. Vsi ti poskusi v zadnjem desetletju so si relativno podobni – bolj ali manj uspešni tehnokrati, menedžerji in/ali kapitalisti naj bi poznali, kaj je dobro za trg, družbo in državo, pri čemer bi v politiko znova vrnili "dostojanstvo", politično korektnost in moralo. In tudi sedanji poskusi gredo v zelo podobni smeri.

V tej zgodbi, kot jo oglašujejo mediji, imamo po eni strani jasno izraženo tehnokracijo – ključne ukrepe, program in politike bodo oblikovali neki strokovnjaki iz gospodarstva ali pa razsvetljeni intelektualci, ker oni vedo kako deluje svet, kaj so družbene potrebe, kakšni so interesi v družbi, predvsem pa, kako se črpajo sredstva iz EU-fondov. Nato bodo nastavili neko osebo, v dobesednem pomenu persono – torej masko za novo predstavo iskanja normalnosti in izgubljene liberalne utopije, pri čemer bodo vsi vztrajali pri tem, da je kapitalizem najbolj pravičen družbeni red, le da ga je treba nekoliko kontrolirati. In seveda, da je nujno premagati Janeza Janšo. 

Novi projekt iskanja novega obraza pa odraža tudi neko vzvišeno samopercepcijo liberalne politike. Poudarek je na tem, da je treba oblikovati novo meščansko stranko, ki bo dala glas in poenotila bolj izobražene in mlade. Takšna koncepcija zelo spominja na razumevanje predstavniške oblasti, kot so jo definirali Ustanovni očetje v ZDA – gre za obliko aristokratskega razumevanja politike, v kateri sodelujejo le tisti, ki so najbolj posvečeni. To pa velikokrat sovpada tudi z razredno pozicijo v družbi, danes pa seveda ne le z ekonomskim, ampak tudi socialnim in kulturnim kapitalom. In tako se zdi, da v Sloveniji takšna nova liberalna politika v bistvu izhaja iz predpostavke, da je demokracija igra samo tistih, ki so bolj izobraženi, kajti tisti, ki niso izobraženi (ali urbani), tako ali tako volijo SDS. To je kulturni boj, ki vlada v Sloveniji. Novi "novi obraz" naj bi prinesel znova neko "tretjo pot" v Slovenijo. Toda, problem je v tem, da se je tretja pot tako v Sloveniji kot v svetu, kot to opaža Mastnak v Črni Internacionali, iztekla v neoliberalizem.

V Sloveniji imamo hegemonijo neoliberalnega kapitalizma, ki je postal dobesedno "senso comune" ter kulturni boj med liberalci in konservativci. Res publica, v smislu nedemokratične predstavniške oblasti po vzoru ZDA, je v novem projektu liberalne politike reducirana na tehnokratsko-projektno črpanje sredstev iz EU fondov – to je vsebina novih obrazov. Ideja je, da je treba prepustiti vladanje najbolj izobraženim in najbolj posvečenim, pri čemer bodo le-ti nekako vseeno pazili tudi na javni interes in bodo ohranjali javne storitve: šolstvo, zdravstvo, medije in kulturo. Torej, namesto demokracije tehnokracija, s poudarkom na javnih storitvah in svobodi medijev in tehnokratsko-kapitalistična regulacija družbe. 

V Sloveniji to lahko opazimo na primeru SD-ja, LDS-a proti koncu njenega vladanja in na primeru vseh strank – "novih obrazov" –, ki so nastale na pogorišču LDS-a – v praksi so vsi izvajali neoliberalne politike in so sledile navodilom EU. Razlike med politiko Janeza Janše in politiko vlad Alenke Bratušek ali Mira Cerarja po krizi 2008 ni bilo – vsi so zagovarjali varčevanje, privatizacijo, prekarizacijo trga dela (in tudi postavljanje ograje na meji). Razlik v ekonomskih programih ni, razen mogoče poudarjanja potrebe socialne države s strani liberalcev, brez zavedanja, da je do oblikovanja le-te v kapitalizmu lahko prišlo le zaradi strahu pred komunizmom in revolucijo. Edina razlika je, ali bo Janša ali pa kakšen novi "nov obraz" izpeljal reforme, ki bodo po godu kapitalu in EU-ju.

Vizije onkraj kapitalizma ni in je tudi ne gre pričakovati od liberalne politike. Toda, problem je v tem, da celotno desetletje iskanja novih obrazov v močvirju liberalne politike kaže tudi poraz demokratične politike. Kajti, to kar imamo v Sloveniji in v svetu, ni demokratična politika. Demokratična politika že od Aristotela dalje pomeni "vladavino revnih" oziroma možnost spreminjanja razrednih odnosov moči. Politika, ki temelji izključno na kulturnem boju, je v samem temelju nedemokratična politika, saj izpušča iz jedra politike vprašanje razrednih odnosov moči ter vprašanja ekonomske neenakosti. Namesto demokracije in vprašanja razrednih odnosov v družbi ter sodelovanja ljudstva pri oblikovanju in sprejemanju političnih odločitev imamo v središču "politike" problem korupcije, ki je bil v jedru »programa« zadnjih dveh novih obrazov, novi »novi obrazi« pa ponujajo tehnokratsko-intelektualni pristop. 

"Razkroj liberalnega političnega uma" najbolj ponazarja dejstvo, da Janša ostaja na oblasti ravno zaradi sodelovanja "novih obrazov" in dela liberalne tehnokratske-kapitalske klike. Janša in vsi desni populisti so posledica nemožnosti oblikovanja leve alternative ter vladavine neoliberalnih oz. "levo-liberalnih" političnih strank, ki so popolnoma devastirale družbe in "izgnale" razredni konflikt iz politike.

Slovenske in tuje nove obraze in janše združuje ravno priseganje na trg – tu ni levih in desnih, vsi so za kapitalizem in vsi so neoliberalci. Alternativa, kot si jo zamišlja združena intelektualna, politična in ekonomska liberalna elita v Sloveniji, se kaže v geslu nesojenega mandatarja: "Po KUL-u, novi KUL". Oziroma po Titu – Tito. Po novih obrazih nov obraz. Po novem obrazu znova Janša. Po Janši novi "novi obraz".