Novi 'strašni' prebivalki ZOO Ljubljana: 'Ne volk ne lisica, pač pa pes'

V Živalskem vrtu Ljubljana so ob svetovnem dnevu psov pozdravili novega, prav posebnega predstavnika skupine psov – skrivnostnega grivastega volka.

In čeprav spominja na volka in lisico, v resnici ni ne eno ne drugo, razlagajo v živalskem vrtu. "S svojimi dolgimi nogami, okrašenimi s prikupnimi 'črnimi nogavicami', ter ognjeno grivo je povsem samosvoj: dolgonogi pes Južne Amerike in najvišji predstavnik med psi na svetu."

Grivasti volk (Chrysocyon brachyurus) je hkrati najbolj rastlinojedi predstavnik družine psov (Canidae). Čeprav nosi ime 'volk' in ima lisici podobno glavo, je čisto nekaj posebnega. Vitko telo in dolge noge, ki mu med lovom omogočajo dober pregled nad visoko travo gozdne savane ali mokrišč, mu dajejo povsem svoj videz in tudi drugačen način premikanja – noge premika sočasno na isti strani telesa in ne diagonalno kot ostali pasji sorodniki. Ravno tako ga dela nenavadnega rjasto rdeč kožuh in temna griva na hrbtu, ki se 'razplamti', ko se žival počuti ogroženo. Grivasti volk, ki živi v osrednji in vzhodni Južni Ameriki, je torej povsem samosvoja vrsta, ki se je od drugih predstavnikov družine psov ločila že v pleistocenu.

Za razliko od volkov grivasti volkovi ne živijo ali lovijo v krdelih. So samotarski lovci, ki zalezujejo plen in nato z ogromnimi ušesi, obrnjenimi naprej, in gibčnimi skoki planejo visoko v zrak ter se spustijo na žival kot mačka. "Tvorijo monogamne pare in si s partnerjem delijo stalno skupno območje bivanja, ki ga redno označujejo z urinom z zelo značilnim vonjem, ki nekatere spominja na marihuano. Samica in samec, ki ju navzven zaradi enake velikosti in barve ne moremo ločiti, se družita le v času razmnoževanja in skrbi za mladiče," pojasnjujejo v živalskem vrtu.

Čeprav bi na prvo žogo pomislili, da je grivasti volk mesojedec, poje v resnici celo več rastlinske kot živalske hrane, zato je vsejedec ali omnivor. "Študije iztrebkov grivastega volka so pokazale, da več kot tri četrtine njegove prehrane sestavljajo sadje in zelenjava. Drugi del prehrane sestavljajo srednji in mali sesalci (pasavci, prerijski psi), plazilci, ptice in njihova jajca ter žuželke. Posebej rad ima južnoameriško volčje jabolko (Solanum lycocarpum), paradižniku podoben sadež nizkega, bodičastega grma Južne Amerike."

Raziskovalci so v naravi odkrili nenavadno sožitje med grivastimi volkovi, krojaškimi mravljami (Atta sp.) in volčjim jabolkom: volk se hrani s sadeži volčjega jabolka in semena pogosto izloči kar na mravljišča. Mravlje s tem gnojem bogatijo svoje podzemno gojenje gliv, semena pa odvržejo na bogato pognojena tla, kjer volčja jabolka znova vzklijejo. To ustvari tristransko koristno zanko za vse tri vrste.

V ljubljanskem živalskem vrtu so iz ZOO Brno dobili dve volkulji, sestri, skoteni 4. decembra 2024. "Z njima lahko oskrbniki delajo v prostem kontaktu, kar pomeni, da si med oskrbo delijo isti prostor. Sicer so grivasti volkovi po naravi plašne živali, zato moramo upoštevati njun čas na navajanje na novo okolje," pravijo.

Volkuljin jedilnik bodo sestavljali raznovrstna zelenjava (korenje, kumare, paprika, rdeča pesa, paradižnik, bučke ...) in sadje (banane, jabolka, grozdje, melona), kuhan riž, krompir in topinambur, kuhano jajce, briketi za pse in raznolik plen čez teden (piščanci, prepelice, podgane, miške).

Grivasti volk je na Rdečem seznamu ogroženih vrst Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN) uvrščen med potencialno ogrožene vrste. "Stanje populacije v divjini je trenutno neznano zaradi sramežljivosti vrste, vendar pa obstaja zaskrbljenost za upadanje populacije predvsem zaradi krčenja življenjskega okolja in zato tudi vse več cest in s tem povozov," ob tem poudarjajo strokovnjaki.

Trenutna populacija v živalskih vrtovih je nekaj več kot 300 grivastih volkov, približno polovica jih je znotraj Evropske zveze živalskih vrtov in so del programa vzreje ogroženih vrst (EEP), kar pomeni, da se za njih vodi rodovna knjiga in spremlja genetika.

Glavna vloga vzreje populacije v živalskih vrtovih je trenutno zagotoviti rezervno populacijo v primeru drastičnega upada te v naravi. "Prav tako pa stremimo k izobraževanju javnosti o vplivu potrošniških odločitev, kot je na primer poraba soje, zaradi močnega vpliva na njihovo okolje in posledično napreživetje te vrste. Program želi tudi podpreti raziskave na področju zdravja živali, kot so na primer tveganja za dovzetnost bolezni, ki se potencialno lahko prenašajo z domačih psov, ki so zaradi krčenja okolja lahko v vse večjem stiku. Velik poudarek je tudi na preučevanju reprodukcije in umrljivosti mladičev ter finančni podpori projektom, ki potekajo v njihovem naravnem okolju," še razlagajo.