Novi zvezki, stare stiske: zakaj je september za mnoge družine najtežji mesec v letu

Za nekatere september ne pomeni le novega začetka in vrnitve v staro rutino, pač pa je to tudi čas, ko postane finančna stiska še večja in še bolj opazna. Po plačilu najemnine, položnic in hrane jim namreč pogosto ne ostane dovolj denarja za vse, kar otroci potrebujejo ob začetku novega šolskega leta.

"Po eni strani se otroci veselijo, ker bodo ponovno videli svoje prijatelje, starši pa zato, ker se v družino vrne rutina. Po drugi strani pa je prisotno veliko skrbi glede tega, kako bodo zagotovili vse, kar otrok potrebuje za začetek šolskega leta," opozarja Tea Dorić iz Zveze Anita Ogulin.

Čeprav je res, da imamo brezplačno javno šolstvo, starši dobro vedo, da šola pomeni tudi velike stroške. Pri mlajših otrocih največji delež predstavljajo delovni zvezki in druge potrebščine, pri starejših pa se stroški hitro povečajo.

"Dijaki poklicnih in strokovnih šol pa pogosto potrebujejo dodatne pripomočke za prakso. To so lahko kuharski noži, uniforme, frizerski kovčki in drugi pripomočki, ki predstavljajo velik finančni zalogaj že na samem začetku šolskega leta," pojasnjuje Dorićeva.

A september je šele začetek. Med šolskim letom običajno sledijo še dodatni stroški za izlete, šole v naravi, kulturne dneve, športne dejavnosti in podobno. "Vedno poudarjamo, da šola v resnici ni brezplačna. Starši zelo dobro vedo, da začetni stroški niso edini stroški, ki jih čakajo," pravi Dorićeva.

V Zvezi Anita Ogulin opažajo tudi, da se otroci iz socialno ogroženih družin že zelo zgodaj začnejo zavedati razlik med seboj in vrstniki. "Otroci nam pripovedujejo, da obstaja pričakovanje, da v šolo prideš z novimi oblačili. Veliko je primerjav, pomembne postanejo znamke oblačil, torb ali športnih copat," pravi Dorićeva.

Prav zaradi tega je stiska pogosto večja, kot se zdi odraslim. Otroci ne občutijo le pomanjkanja stvari, ampak tudi strah pred izključenostjo. "Zelo dobro se zavedajo, da nimajo tega, kar imajo drugi. Potem pa se na to nalagajo še skrbi glede ocen, sprejetosti med vrstniki in uspeha v šoli," našteva naša sogovornica.

A ob vseh teh finančnih skrbeh Dorićeva izpostavlja, da otroci pogosto najbolj pogrešajo nekaj povsem drugega. Ko jih vprašajo, česa se ob začetku šolskega leta najbolj veselijo, je odgovor največkrat preprost: prijateljev. "Mnogi med poletjem niso odšli na počitnice, niso obiskovali dragih aktivnosti ali potovali. Zato jim vrnitev med vrstnike pomeni veliko več kot nove potrebščine," je poudarila.

Otroci si seveda želijo nove torbe, novih copat ali modnih oblačil. A še veliko bolj potrebujejo občutek varnosti, podporo in zavedanje, da v težkih trenutkih niso sami. In to je nekaj, česar revščina ne more vzeti.

Za nekatere otroke pa je vrnitev v šolske klopi težka še iz enega razloga. Čeprav se veselijo prijateljev in sošolcev, nekatere spremlja strah pred medvrstniškim nasiljem, izključevanjem ali zasmehovanjem. Po besedah Tee Dorić v organizaciji opažajo, da so otroci iz socialno šibkejših okolij pogosto bolj ranljivi tudi za takšne oblike stisk. Ne nujno zato, ker bi bili pogosteje tarče nasilja, temveč zato, ker se njihove obstoječe skrbi kopičijo.

Posebej boleče so lahko že navidezno nedolžne primerjave med vrstniki: kdo ima nove športne copate, kdo je poleti potoval v tujino, kdo prihaja v šolo z novo torbo ali blagovno znamko oblačil. Kar je za enega otroka nepomembna opazka, lahko pri drugem sproži občutke sramu, manjvrednosti in osamljenosti.

"Otroci so zelo različno občutljivi, zelo različno odporni na različno verbalno – nekoga bo nekaj prizadelo, drugega pa ne. Otroci, ki že opažajo, da doma primanjkuje denarja, da so starši pod stresom ali da si ne morejo privoščiti enakih stvari kot vrstniki, so pogosto še toliko bolj občutljivi na pripombe, izključevanje ali zasmehovanje," pojasnjuje sogovornica.

Dorićeva opozarja, da se posledice pogosto pokažejo že v dneh pred začetkom šole. Otroci postanejo bolj zaskrbljeni, zaprti vase ali začnejo kazati močan odpor do vrnitve v šolske klopi. "Nekateri ne želijo v šolo, jokajo, govorijo, da bodo zboleli, pri nekaterih pa se zaradi stiske pojavijo tudi dejanske telesne težave," opisuje.

Zato staršem svetuje, naj bodo v prvih tednih šole pozorni na spremembe v vedenju otrok. Opozorilni znaki so lahko slabše razpoloženje, umikanje od prijateljev, razdražljivost, motnje spanja, slabši apetit ali nenadna nepripravljenost za obisk šole.

Najpomembnejše je, da otrok začuti varen prostor za pogovor. "Ključno je, da starši otroku sporočijo: tukaj sem zate, verjamem ti in skupaj bomo našli rešitev. Otrok mora vedeti, da stiske ne nosi sam," poudarja Dorićeva.

Če se težave nadaljujejo, svetuje čimprejšnje sodelovanje s šolo, razrednikom in svetovalno službo, saj lahko pravočasna pomoč prepreči, da bi se občutki osamljenosti, strahu ali izključenosti še poglobili.

Staršem, ki opažajo, da komaj shajajo iz meseca v mesec, v Zvezi Anita Ogulin svetujejo, naj jim ne bo nerodno, da zaprosijo za pomoč, še preden se začnejo kopičiti dolgovi. Preverijo naj možnosti subvencij, pomoči centrov za socialno delo, občinskih razpisov in nenazadnje humanitarnih organizacij. "Pomembno je, da se poskusijo čim prej obrniti po pomoč, preden se zadeve stopnjujejo tako daleč, da je rešitev bolj kompleksna, da je potrebna izdatnejša pomoč, ki pa bi se rešila že prej veliko bolj enostavno," pravi Dorićeva. Kot pravi, je prositi za pomoč pogumno dejanje.

Po njenih izkušnjah pogosto družine pomoč poiščejo šele takrat, ko so že povsem izčrpale svoje možnosti: "Družine nam pogosto povedo, da so se obrnile na nas šele takrat, ko res niso več vedele, kako naprej. Veliko lažje bi bilo, če bi pomoč poiskale prej." Pomembno je tudi, da starši o stiskah spregovorijo in jih ne skrivajo zaradi občutkov sramu.

Zaveda se, da se pri starših, ki se znajdejo v finančni stiski, pojavljajo tudi občutki nemoči, ki pa so povsem normalni. "V različnih kapacitetah, ne nujno finančnih, se občutki nemoči pojavljajo pri vseh starših, ki želijo otroku dobro," poudarja. "Zelo je pomembno, da otrok začuti, da mu starš stoji ob strani, da mu do neke zdrave mere razloži, kakšno je stanje ... In pa, da ne prelaga občutkov krivde, da mora otrok nositi to breme. Naj se zavedajo, da imajo starši mreže pomoči, med katerimi je tudi naša, na katere se lahko obrnejo po pomoč. In bomo v bistvu skupaj res močnejši," še zaključi.