Novo pomembno odkritje naših arheologov s pomočjo najnovejše tehnologije

Claustra Alpium Iuliarum je bil v 4. stoletju največji rimskodobni arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije in sodi med najpomembnejšo kulturno dediščino pri nas. Kot so zapisali v Narodnem muzeju Slovenije, je zaporni sistem služil nadzoru nad trgovino in premiki prebivalstva na ozkem prehodnem območju jugovzhodnih Alp, kjer je deloma potekala tudi severovzhodna meja antične Italije.

Posamezni ostanki teh zapor se raztezajo med Kvarnerskim zalivom na Hrvaškem in Posočjem v Sloveniji. Danes poznamo okoli 30 kilometrov ostankov zapornih zidov s 107 stolpi, petimi trdnjavami in utrdbami ter dvema utrjenima mestoma v Ajdovščini (Castra) in Reki na Hrvaškem (Tarsatica).

V arhivskih virih se na prostoru Cerkljanskega hribovja omenja daljši rimski zid, ki je varoval prehod iz Poljanske doline v Cerkno, na grebenu, imenovanem Vrata. Strokovnjaki iz Narodnega muzeja so opazili, da so pomenljivi tudi toponimi pri grebenu ("Vrata", "Na vratih" in "Za zidom"), ki najverjetneje označujejo prehod, prelaz, morda celo zid ali vrata v zidu.

Slovenski zgodovinar Pavle Blaznik je v šestdesetih letih 20. stoletja na podlagi skoraj 200 let starih skic zahodne meje loškega gospostva rimski zid že pravilno umestil na greben med Planino in Podplečami, a takrat raziskovalna skupina arheologov pod vodstvom Jaroslava Šašla območja zidu ni našla.

Odkrili so ga skoraj dvajset let pozneje, ko je arheologinja Nada Osmuk sledila trasi rimske ceste, ki je preko prelaza Vrata nad Podplečami vodila iz Cerknega proti Hotavljam. Na grebenu je opazila obrise ostankov močnejšega zidu, ki so potekali v smeri sever – jug. V svojih poročilih je omenila odkrite ostanke malte in obrise zidu ter jih pravilno pripisala takrat že dobro poznanemu zapornemu sistemu claustra Alpium Iuliarum. Njena opažanja žal niso dočakale sistematične raziskave ali obširnejše objave.

Uporaba najnovejše tehnologije LiDAR

Na podlagi študija arhivskih podatkov in zapiskov s pomočjo najnovejših tehnologij (LiDAR) je v okviru projekta CLAUSTRA+ skupina arheologov Narodnega muzeja Slovenije uspela potrditi in dokumentirati »izgubljeno« poznorimsko zaporo Vrata. Na lidarskem posnetku so vidni površinski znaki, ki so predstavljali linijo ostankov zidu.

Na južnem delu trase je bil zid v dolžini 130 metrov zaradi večjih kmetijskih posegov povsem uničen že v 90-ih letih prejšnjega stoletja, osrednjih 360 m trase pa je bilo uničenih že v času med obema vojnama. Italijanska vojska je tu v okviru izgradnje Alpskega zidu namestila težko oborožitev, da bi utrdila mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Celotna zapora je merila vsaj 740 metrov.

Strateško pomemben prehod

Zapora Vrata se nahaja na prelazu med Poljansko dolino in Cerknim, katerega strateški pomen dokazujejo tudi številni ostanki vojaških objektov iz drugih obdobij. V antiki je tu potekala cesta, ki je povezovala Škofjeloško območje s Posočjem. Glavna povezava proti Italiji je sicer vodila preko Ljubljane (Emona) in Ajdovščine (Castra) v Oglej (Aquileia), vendar je bila v nemirnih časih poznorimskega obdobje nevarna, zato se je promet po njej zmanjšal. Aktualnejše so postale stranske poti. Ena od njih je vodila preko Cerkljanskega hribovja, ravno preko prelaza Vrata in zato so Rimljani tudi tu z zidom vzpostavili nadzor.

S potrditvijo še ene od zapor v sklopu sistema claustra Alpium Iuliarum postaja slika obrambnega sistema celovitejša. Rimski zid priča o pomembnosti našega prostora v poznorimskem času, obdobju državljanskih vojn in vpadov mnogih ljudstev v Rimsko cesarstvo. V nemirnem času so bili hitri premiki enot, logistika in učinkovita pošta izjemno pomembni, zato so vse pomembnejšo vlogo pridobivale stranske poti, ki so vodile preko težje prehodnih območij, kakršno je Cerkljansko hribovje. Celotna regija pa je s tem dobila novo, pomembnejšo vlogo v antiki.