O Banki Slovenije

Svetu danes vlada demokracija moči denarja. Globalna plutokracija brez odpora kaže svojo moč praktično na vseh področjih. Ključni protagonisti globalnega kapitalizma so institucije tipa Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (v evropskih držav so to še institucije Evropske unije). Kapitalistični razred je prek teh institucij konsolidiral svojo moč upravljanja ali podkupovanja vseh institucij v državi, od političnih strank, prek medijev do univerz, ki delujejo v smeri absolutnega podrejanja znanosti tržno-kapitalistični matrici s ciljem doseganja vedno večje konkurenčnosti.

Nevidne sile, kot so zavarovalnice in banke, narekujejo pravila in tempo življenja ljudi, pri čemer nad temi institucijami ni nikakršne oblike (politične) kontrole. Banke arbitrarno odločajo o kreditni sposobnosti podjetij. Odobrijo neverjetne kredite (na temelju vrednosti neke fake slike ali zemljišča, ki naj bi bilo vredno milijone evrov), ki jih kreditojemalci zaradi previsoko zastavljenih ciljev ne morejo vrniti (najboljši primer je gradbeni sektor, ki je v času zadnje gospodarske krize doživel popoln debakl), potem pa te iste banke kličejo državo na pomoč pri sanaciji njihovih napačnih odločitev.

Pri vsem tem so usode ljudi manj pomembne. Če v tej zmedi posameznik ostane brez stanovanja, ki ga je kupil v stolpnici, ki na koncu ni bila zgrajena, banka ne bo razmišljala o njegovi usodi, ampak izključno in samo o usodi svojega posojila, ki ga želi iztržiti od kogarkoli. Ekonomski zakoni tako niso usmerjeni v reševanje dejanskih problemov ljudi, ampak v sanacijo barabinskih poslov neodgovornih gospodarskih subjektov, katerih napačne odločitve morajo sanirati državljani. Pri tem je licemerstvo bančnega sektorja še toliko večje, ker nihče od odgovornih ni izgubil službe ali dobil nižjo plačo za slabo opravljeno delo. Meritokraticija v tem primeru ne deluje. Posamezniki, protagonisti in dosledni zagovorniki ekonomije prostega trga se ne ozirajo na ogorčenje javnosti. Nihče jim nič ne more, niti politika, ki jih zaslišuje na maratonskih sejah v Državnem zboru, kjer vse bankirje, že ko prestopijo prag parlamenta, zajame vsesplošna amnezija in se na enkrat ne spomnijo, kaj so delali oziroma kaj so podpisovali.

Zadnji primer, ki govori o popolni odtujenosti ekonomije od življenja ljudi, je ukrep Banke Slovenije o omejevanju potrošniških in stanovanjskih kreditov za državljane. Banka Slovenije pri tem zase trdi, da kot ”neodvisna” in ”strokovna” institucija deluje v altruistični misiji varovanja državljanov, ki bodo zaradi zadolževanja lahko zašli v probleme. Legitimnost za svoje ukrepe Banka Slovenije išče v napovedih zgoraj omenjenih ”neodvisnih” in ”strokovnih” institucij, ki kažejo, da prihajajo krizni časi v gospodarstvu in da se je nanje treba pripraviti. Logika te ideologije (gre za ideološki koncept par excellance, ki se mu reče neoliberalizem!) temelji na predpostavki, da je kredite treba vračati, kar sicer v primeru potrošniških in stanovanjskih kreditov ljudi nikoli ni bilo sporno. Pravi problem torej ni vračanje kreditov, ampak pogoji njihove odobritve. To dejstvo je zasidrano v jedru ukrepa Banke Slovenije, ki z uresničevanjem nekega ideološkega koncepta povečuje neenakost in posega neposredno v življenja ljudi, ki na noben način niso odgovorni za krizo in bančne luknje iz preteklosti.

In kako delujejo banke? Ljudje banke v glavnem vidijo kot posrednike med tistimi, ki imajo veliko denarja in tistimi, ki denar potrebujejo. Ampak v tržnih gospodarstvih osnovna vloga banke ni posredovanje med kreditojemalci in investitorji. Banke torej ne črpajo obstoječo vrednost od enega subjekta, da bi jo dali drugem. Vrednost črpajo iz prihodnosti, da bi jo dali sedanjosti. Banke na ta način prebijajo ”linijo časa”, kar pomeni, da jemljejo iz prihodnosti, da bi dejanskim povpraševalcem po kreditih omogočili, da zaženejo proizvodnjo, poplačajo banko in vrednost, ki je bila ”ukradena”, vrnejo v prihodnosti (na primer neko stolpnico). In zakaj banke to počnejo? Zato ker obstoječa vrednost tržne izmenjave ne zadostuje, da bi se aktiviralo tržno gospodarstvo, ki si ga na vsak način želimo (beri: stalno povečevanje konkurenčnosti!). Takšno tržno gospodarstvo zahteva veliko večja vlaganja od obstoječih prihrankov.

Poglejmo, kaj to točno pomeni. Če greste na banko po stanovanjski kredit v višini 100.000 evrov, vam banka ne bo dala svojega denarja ali denar, ki so ga drugi vložili v banko. Dala vam bo fiktivnih 100.000 evrov, vzetih iz prihodnosti, ki jih boste z nakupom stanovanja uresničili kot objektivno vrednost. Da banka to lahko počne, se tudi sama mora nekje ”zadolžiti”. To seveda lahko naredi izključno in samo na trgu denarja, s katerim upravljajo že omenjene ”neodvisne” in ”strokovne” institucije. Slednje dajejo legitimnost bankam, da počnejo to, kar počnejo.

V primeru vašega stanovanja imajo zelo fiksen posel, ki ni tvegan, saj boste vse naredili, da obdržite stanovanje, v katerem živite. Problemi nastanejo pri kreditih, ki jih najemajo veliki kreditojemalci za sporne posle. V trenutku, ko razni zakreditirani subjekti ne morejo proizvesti vrednosti, ki jo zahteva prihodnost, kar pomeni, da banke preveč obremenijo sedanjost z obvezami do prihodnosti, prihaja do zloma. Prihaja do trenutka, ko kreditojemalci bankam ne morejo vračati kreditov, banke pa ne morejo izplačevati prihodnosti. Zapirajo se podjetja, ljudje ostanejo brez dela. Banke ostajajo s slabimi krediti in ne morejo izplačevati privarčevanega denarja svojih komitentov, ki so ga porabile za svoje delovanje. Skrajni scenarij bi bil, da propadejo tudi banke, ampak takrat bi prišlo do vsesplošne panike, ki bi rezultirala v veliko večjih problemih za vse ljudi.

Ključno vprašanje je torej, zakaj banke ne propadejo? Odgovor je preprost: zato, ker se one lahko vedno znova zadolžujejo na mednarodnih finančnih trgih (beri: pri ustvarjalcih denarja!). Legitimnost za njihovo zadolževanje daje država. Ker država naj ne bi propadla. Nikoli. Sanacija slovenskih bank se je pred leti reševala po modelu zadolževanja na račun prihodnjih generacij. Nobeni varčevalni ukrepi, ki so (spet) usmerjeni v kaznovanje tistih, ki s krizo nimajo nič, v tem primeru niso zadostni ukrep. Latentna posledica je naraščanje nacionalnega dolga, ki se kaže kot problem, ker krediti, ki jih država najema za odplačevanje tega dolga, ne pokrivajo niti obresti, kaj šele glavnico dolga, ki iz leta v leto samo še narašča.

Pri vsem zapisanem je ključno razumeti delovanje bank. Te živijo od obresti. Več denarja, kot ga spravijo iz prihodnosti v sedanjost, večji je njihov dobiček. Vse dokler stvari tečejo, ni problemov. Predpostavka, da bodo banke oziroma države nekoč dokončno vrnile nacionalni dolg ”neodvisnim” mednarodnim institucijam, ki jih kreditirajo, je napačna. To se nikoli ne bo zgodilo. Nikoli se ne bomo izvlekli iz začaranega kroga zadolženosti. Pravi problem je v tem, da smo socialno državo, ki je temeljila na ideji pravičnejšega razporejanja denarja od bogatih k revnim, zamenjali za idejo stalnega zadolževanja na račun prihodnjih generacij, v imenu ideologije stalnega povečevanja konkurenčnosti. V tem duhu bi lahko sklenili, da se Keynesovo upanje do danes ni uresničilo. Svet se je od zadnje finančne krize leta 2008 do danes zadolžil za štiristo tisoč milijard (400.000.000.000.000) ameriških dolarjev. To zadolževanje niso povzročili najbolj revni, ki so najemali kredite za stanovanje ali novi pralni stroj.

Epilog. Ukrep Banke Slovenije je izključno in samo ideološko vprašanje. Ne gre za neodvisnost, še manj pa za strokovnost. Ne vem, kako strokoven moraš biti, da si tako dobro plačan?! Guvernerju in njegovim sodelavcem je lahko, da za 14.000 evrov na mesec uresničujejo interese bankirjev, večjih od sebe, pri čemer ne mislijo na primer na visokošolske predavatelje, ki v nazivu docenta na univerzi dobijo 10 krat manjši mesečni dohodek. Da ne govorimo o pismonošah na pošti Slovenije, ki so pred dnevi morali stavkati, da se jim plača poveča za par deset evrov; o voznikih Ljubljanskega potniškega prometa; čistilcih naših ulic; zaposlenih na železnici; o varnostnikih in policistih, in da ne naštevam naprej. Gre za vprašanje, ki bi ga morala reševati vlada, z redistribucijskimi politikami. Strašenje najšibkejše skupine državljanov s strani Banke Slovenije, da bo zaradi njihove povečane potrošnje prišlo do novega zadolževanja je napačno, ker se bo zadolževanje tako ali tako zgodilo. Žalostno je, da politika nima mehanizmov vpliva in ostaja samo na ravni golega moraliziranja v smislu: ”pozivam Banko Slovenije, da premisli še enkrat”. Od tega seveda ne bo nič.