O eliti ali t. i. 'globoki državi'

Rezultat je občutek prijateljstva, ki članom elite omogoča, da se čutijo del iste skupine. Gre za skupino posameznikov, ki imajo skupni pogled na svet, obiskujejo ista mesta, imajo iste prijatelje in se gibajo v istem krogu ljudi. Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev. Za njih velja višji položaj, s katerega gledajo na nižji vsakdanji svet običajnih ljudi ter ga s svojimi odločitvami preoblikujejo. Ta položaj jim zagotavlja uživanje v prednostih, ki se nenehno povečujejo. Kakor bogastvo in moč je tudi njihov ugled akumulativne narave. Več kot imajo, več možnosti imajo, da ga še povečajo. Vrednote, kot so oblast, bogastvo in ugled, težijo k prehajanju ene v drugo, kar pomeni, da bogati lažje pridejo na oblast kot revni. Posamezniki z boljšim ugledom v družbi pa lažje pridejo do bogastva kot tisti, ki tega statusa nimajo.

Ko govorimo o eliti in skupinah, ki naj bi predstavljale njen protipol, je treba poudariti še, da teorija elit ni nujno elitistična. Lahko je ideološko nevtralna ali pa antielitistična. Najboljši primer za to je Millsov koncept elite moči – sestavljene iz različnih skupin (vojaških, političnih, ekonomskih itd.) – po kateri moč temelji na obvladovanju institucij. Nihče nima moči v družbi, če nima dostopa do nadzora institucij, prek katerih se moč manifestira. Tovrstna sredstva moči omogočajo tistim, ki imajo moč, da postajajo močnejši. To velja za politike na visokih položajih in državne uslužbence, admirale, generale in pa tudi za lastnike kapitala ter direktorje velikih korporacij. Vsa moč ne izvira nujno iz sredstev manifestacije teh institucij, vendar je lahko zgolj prek njih bolj ali manj stalna in pomembna.

Slovenska sociološka stroka je enotna v prepričanju, da v neodvisni Sloveniji nikoli ni bilo resne administrativne zamenjave elit. Del politične javnosti je vztrajal pri pripravi in implementaciji lustracijske zakonodaje po češkem vzoru, drugi del pa je zagovarjal tezo, da se kadrovska struktura (predvsem politične) elite vzpostavlja in obnavlja ali zamenjuje na temelju izida volitev kot edinega rednega demokratičnega instituta. Kot logično se postavlja vprašanje, ali etnični predznak "slovenska" zagotavlja, da je elita v samostojni Sloveniji nastala kot rezultat naravnega procesa zamenjav znotraj družbene strukture (vključno z lustracijskimi postopki) ali gre za zamenjavo sistema brez zamenjave elit?

Da lahko odgovorimo na postavljeno vprašanje, je najprej treba spomniti na iztrošenost tranzicijskega modela, ki spremembe v novih demokracijah v Evropi definira izključno kot delo novih elit, nastalih po razpadu enopartijskega sistema. Predpostavka, da bo transformacija realsocialističnih sistemov prinesla afirmacijo meritokratskih kriterijev razvoja družbe in posameznika v njej, se je v preteklosti večkrat izkazala za napačno. Prav tako se je za napačno izkazala hipoteza, da je tranzicija tehnično vprašanje, kako zgraditi družbo tržnega gospodarstva, utemeljeno na zasebni lastnini oziroma kako ponovno vzpostaviti politični pluralizem na ruševinah avtoritarnega sistema.

Tip prehoda iz avtoritarnega v demokratični sistem, primernejši za Slovenijo, Huntington (1991) definira kot transformacijo. Ta tip prehoda ima pet faz. V prvi fazi se v avtoritarnem režimu pojavi skupina potencialnih voditeljev, ki najprej želijo demokratične reforme, v drugi fazi pa poskušajo prevzeti oblast. V tretji fazi se potem odločijo med stabiliziranjem liberalizirane avtoritarne politike in nadaljnjo demokratizacijo. Če se odločijo za nadaljevanje reform, si skušajo zagotoviti tako imenovano vzvratno legitimacijo, da bi nevtralizirali dogmatike. V zadnji fazi pa kooptirajo opozicijo. Ključna posledica tovrstnega procesa prenove, ki poteka "od znotraj", je, da legitimira novo politično ureditev, ki je nastala na stari. Retrospektivno legitimira staro politično ureditev, saj je proizvedla novo. Ta argument iz prejšnjega stavka je ključen za razumevanje vprašanja legitimnosti zapuščine starega režima v Sloveniji in s tem tudi razumevanje družbenih oziroma politično-ideoloških razcepov, vzdolž katerih poteka boj za oblast.

V času globalizacije in potencialih sprememb globalnega kapitalističnega sistema, katerega temelje je zamajala zadnja gospodarska kriza, se postavlja vprašanje, kaj se dogaja z elito? Znanstveniki v svojih študijah ugotavljajo, da je naivno pričakovati hitri obrat zgodovinskega toka. Pomeni, da elita kljub spremembam v okolju še vedno predstavlja pomembno determinanto v strukturi političnega tekmovanja sodobnih demokracij. Elita z manipulacijo institucionalnih pravil oblikuje in uničuje politične stranke ali ideološke bloke in tako spreminja celotno polje političnega konflikta. Elita vpliva na izbiro političnih voditeljev. Ponudba oziroma propagiranje političnih voditeljev s specifičnimi družbenimi značilnostmi, predvsem v času pred začetkom volilnih kampanj in ko potekajo, pomeni iskanje nove skupine podpornikov. Isti mehanizem delovanja vključuje zaničevanje ali degradiranje kandidatov na nasprotni strani.

Pripadniki elite skupaj predstavljajo koalicijo, ki stoji nasproti javnosti in poskuša z njo manipulirati. Za elite ni nujno, da so elitistične. Elita niso samo ljudje iz establišmenta, ampak tudi njegovi kritiki in tisti, ki ta establišment spreminjajo. Najboljši primer za to je intelektualna elita iz postkomunističnih držav, ki je pred demokratizacijo in med njo največ prispevala k eroziji komunističnih režimov v Evropi. Danes ti ljudje v Sloveniji predstavljajo del elite. Mogoče za njih velja, da bodo težje prišli v božje kraljestvo, ampak zagotovo lažje vstopajo v svet neke stranke, nadzorni odbor podjetja ali v katerega od vladnih resorjev. Tako pripadniki elite vplivajo na politično življenje in življenje ljudi sploh. Nadzirajo komunikacijska sredstva, povezani so z visokimi političnimi krogi, aktivno sodelujejo v različnih skupinah pritiska ter svetovalnih telesih takšne ali drugačne vrste.

Za elito velja solidarnost do pripadnikov svoje kaste. Tudi ko se nekdo znajde v težavi, so drugi pripadniki elite tu, da pomagajo. Kaj to pomeni? Spomnite se podjetja, ki so mu pred nekaj tedni odpisali dolgove, lastnik podjetja pa je sin nekega politika. Izvedeni manever je seveda legalen, saj je takšne primere omogočil zakon o insolventnosti, za katerega so leta 2013 glasovale vse stranke, tiste v vladi in tiste v opoziciji! S ciljem nabiranja političnih točk nekatere politične stranke danes moralizirajo s stališčem do prvorazrednih in drugorazrednih državljanov, pri čemer pozabljajo, da so same (so)odgovorne za takšne primere, ki jih pogosto poskušajo prikazati kot delovanje t. i. globoke države.  Ta ni nič drugega kot poenostavljena teorija zarote, s katero del politike nagovarja najbolj paranoične elemente družbe s ciljem ustvarjanja splošnega nezaupanja in paranoje, ki bo ustvarila okolje za prevzem oblasti in povečanje lastnih privilegijev.

Uspešnost elite je od nekdaj globoko zasidrana v dejstvu, da se navadni državljani v glavnem ne zanimajo za politiko. Množice celo težijo k temu, da so vodene od elitnih predstavnikov družbe. Politični razred – predvsem pa stranke kot njegova esenca – si zato lahko privošči, da redkeje sodeluje z elitami iz nepolitičnega sektorja in se osredotoča le na varovanje lastnih privilegijev. Pasivno tolerira le volivce in elite iz nepolitičnega sektorja. To je tudi glavni razlog, da se v modernih demokracijah vedno pogosteje menjajo nosilci oblasti. Ko se razkrije nov škandal, medijska elita in vodje interesnih skupin po navadi najbolj krivijo izpostavljene predstavnike političnega razreda, torej stranke in politike. Očitajo jim neprimerno vedenje ali delovanje. Predstavniki ekonomske elite so v tem primeru manj zaskrbljeni, ker vedo, da so nagrade in privilegiji politikov še vedno premajhni v primerjavi z njihovimi. Zato podpirajo nastanek novih in novejših strank, ki ne predstavljajo novitete, ki bi odgovorila na probleme in izzive, pred katerimi smo. Gre za ohranjanje statusa quo, s katerim je elita zadovoljna. Tako to deluje v današnjem svetu.