Zgodilo se je na vroč predpoletni dan, 18. junija 2007, malo pred tretjo uro popoldan. Na vojaškem poligonu 208 v Neverkah pri Pivki je med uničevanjem vžigalnikov za ročne bombe odjeknila silovita eksplozija, v kateri so se smrtno ponesrečili trije minerji, med njimi tudi takrat 46-letni Franc Berlec iz Sel pri Kamniku.
"Z očetom sva si bila zelo blizu. Bil je moj največji podpornik in najboljši prijatelj. Pravijo, da čas celi rane, ampak se ne strinjam." Tako nam skoraj 14 let po tragičnem dogodku pripoveduje njegova hči Špela Berlec in doda: "Upala sem, da bom dosegla vsaj kakšno pravico, pa na slovenskih sodiščih nisem dosegla ničesar. Kaj ni dovolj žalostno že to, da ne bom očeta nikoli več videla in da moja hčerka nikoli ne bo spoznala svojega dedka?"
Po pravico v Strasbourg
Da je sploh mogoče vložiti tožbo na evropsko sodišče, mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Eden od njih je ta, da se v matični državi izčrpajo vsa pravna sredstva. "V našem primeru je bilo to novembra, ko je ustavno sodišče brez argumentacije zavrnilo našo pritožbo," pojasni Berlečeva.
Pogoj je tudi to, da je država, zoper katero je vložena tožba, članica Sveta Evrope (kar Slovenija je). "Slovenija se je zavezala spoštovati Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in to je podlaga, na kateri je mogoče tožiti državo članico," pojasni sogovornica. "Sodišče uveljavlja Evropsko konvencijo in njegova naloga je zagotoviti, da države spoštujejo pravice in jamstva, določena v tej konvenciji," še doda.
Ko sodišče prejme tožbo, najprej pregleda, ali je vloga dopustna. To pomeni, da mora zadeva izpolnjevati pogoje, ki so določeni v omenjeni konvenciji. Če ti niso izpolnjeni, sodišče vlogo avtomatsko zavrže. Če pa je vloga razglašena za dopustno, si sodišče prizadeva, da bi stranki sklenili poravnavo. Če ta ni dosežena, sodišče vlogo obravnava "po vsebini", kar pomeni, da odloča, ali je bila konvencija kršena ali ne.
"Svojo žalost in razočaranje sem usmerila v študij"
Kako zelo jo je zaznamovala tragična izguba očeta, kaže tudi njena izbira študija, v katerega je, kot pravi sama, usmerila svojo žalost in razočaranje. Študij na priznani univerzi v Sydneyju je uspešno končala – postala je magistrica človekovih pravic. "Ker ne želim, da bi imel kdo podobno izkušnjo," pojasni svojo odločitev in doda, da je delo na področju človekovih pravic in modernega suženjstva postalo njeno življenjsko poslanstvo. "Različnim podjetjem svetujem, kako ravnati s svojimi zaposlenimi in ljudmi, na katere imajo vpliv, tudi v svoji dobaviteljski mreži," svoje delovne naloge opiše Berlečeva, ki sicer že več kot desetletje živi v tujini – sprva je živela v ZDA, leta 2011 pa se je preselila v Avstralijo, kjer si je tudi ustvarila družino. "Podjetja v tujini v veliki meri razumejo, kakšno odgovornost imajo do ljudi, in se zavedajo, da spoštovanje pravic ni le edini ustrezen odgovor, ampak da je to tudi dobro za njihovo poslovanje," ubesedi svoje izkušnje.
Kaj svojci očitajo državi?
Po besedah Špele Berlec se v svoji tožbi sklicujejo na drugi člen konvencije – kršitve pravice do življenja. Državi očitajo, da ni nadzirala aktivnosti, ki so se izvajale na vojaškem poligonu, kjer se je zgodila tragedija, prav tako ni bilo nobene zakonodaje, ki bi to zahtevala. "Kar v praksi pomeni, da lahko tam počneš, kar hočeš – čeprav gre za poligon državne pomembnosti," je prepričana Berlečeva.
Svojci prav tako menijo, da država "ni zagotovila niti minimalnih standardov pravice do življenja v primeru nevarne dejavnosti, torej uničevanja eksplozivnih sredstev". Po besedah sogovornice bi za vojaški poligon, ki je v lasti Ministrstva za obrambo (Mors), morala veljati jasna pravila in če bi bila ta postavljena, bi bili vsi trije ponesrečenci danes še živi.
"Popolnoma nerazumljivo je, da je Mors dal poligon v uporabo brez kakršnih koli pravil, regulacij in nadzora. Oprali so si roke – češ, mi nimamo nič s tem, krivo je podjetje, ki je izvajalo miniranje," meni Berlečeva. Izvajalec del je bila sicer Kemijska industrija Kamnik (Kik), ki je novembra 2009, dobre dve leti po tragični smrti treh zaposlenih, razglasila stečaj.
"Odnos Morsa do poligona pa se kaže tudi v tem, da je eno leto po smrti mojega očeta prav na tej lokaciji, ki je bila izjemno slabo nadzorovana, prišlo do kraje orožja," izpostavlja sogovornica.
Družina Berlec je prav tako prepričana, da bi bilo treba za izvajanje aktivnosti na poligonu, torej za vsako načrtovano uporabo, pridobiti soglasje Uprave RS za zaščito in reševanje (URSZR), ki deluje v okviru Morsa. Kik, ki ga je takrat vodil Marko Matoh, pa te dokumentacije ni imel. "Če bi takratni upravnik poligona ali pooblaščenec generalnega direktorja preverila dokumentacijo, bi ugotovila, da tega ni bilo, in do izvajanj ter posledično do nesreče sploh ne bi prišlo," je prepričana hči umrlega pirotehnika.
Poleg soglasja bi po njenih besedah morali imeti tudi elaborat za delo, ki pa ga prav tako niso imeli. "Gre za ponovno opustitev dolžnih dejanj ministrstva," meni Špela Berlec.
Poudarja tudi, da so bili pogoji dela, med katerim so umrli minerji, neustrezni in nevarni. "Izvajanje uničevanja vžigalnikov je potekalo v hudi vročini, brez antistatičnih oblek in primerne zaščite," navede. Izpostavi še, da so imeli vžigalniki varnostni list, ki je določal, kako jih je dovoljeno uničiti, v kakšnem roku ter ob kakšnih temperaturah. "Ti roki so pretekli in vžigalniki so v skladišču pokali sami od sebe," trdi Berlečeva.
So pirotehnike priganjali, naj čim prej opravijo svoje delo?
Pri uničevanju eksplozivnih sredstev je obvezna prisotnost reševalne ekipe in po besedah Berlečeve naj bi na dan, ko se je zgodila nesreča, Mors tam imel svojo zdravstveno ekipo, Kik pa naj bi jih prosil, naj še malo počakajo, da še oni zaključijo z delom. "Tako podjetju ni bilo treba plačati svojih reševalcev. To pa je tudi pomenilo, da je delodajalec pirotehnike priganjal, naj pohitijo pri nevarnem delu – reševalci jih niso mogli čakati ves dan," pravi sogovornica.
Kakšne so bile ugotovitve slovenskih sodišč?
Preiskava republiškega inšpektorata za delo je pet mesecev po nesreči pokazala, da je do nesreče prišlo zaradi številnih napak. Tedanji glavni republiški inšpektor za delo Borut Brezovar je ocenil, da je bil problem predvsem pri postopku: delo na poligonu ni potekalo po predpisih, delavci niso nosili predpisane zaščitne opreme, hiteli so, v jami, kjer poteka uničevanje, so bili hkrati navzoči trije, čeprav bi smel biti le eden.
Zaradi tragedije se je v kazenskem postopku znašel takratni delovodja v Kiku Marko Matoh, a ga je sodišče leta 2015 pravnomočno oprostilo, saj ni našlo dokazov za njegovo krivdo. Čeprav je sodišče postavilo različne izvedence in so ti našli nekatere pomanjkljivosti, niso mogli ugotoviti natančnega vzroka za nesrečo, prav tako ne vzročne zveze, ali je prav ravnanje Matoha pripeljalo do nesreče.
Sodni izvedenci jasnega odgovora na vprašanje, kaj je bilo vzrok za nesrečo, niso imeli. Pojasnili so le, da uničevanje vžigalnikov poteka tako, da v jami, vkopani v zemljo, med vžigalnike položijo razstrelivo, vse skupaj zasujejo z zemljo, se umaknejo na varno razdaljo in nato eksplozijo z žicami sprožijo z električnim detonatorjem. Tistega dne pa je iz neznanega razloga eksplodiralo še pred zasutjem.
Zakaj je usodno počilo, ni znal pojasniti niti zaslišani strokovnjak za rudarstvo Vladimir Železnikar. Še več, bil je povsem jasen, da pravega odgovora na to vprašanje ne bomo nikoli dobili. "V takih zadevah pač ne moreš ugibati, le razmišljaš lahko, kaj je šlo narobe. Morda je Berlec nesel 25 kilogramov težko razstrelivo, se spotaknil in padel ... Mogoče, ni pa rečeno. Lahko je šlo za lom, kakih drugih mehanskih vzrokov ne vidim, saj je šlo za mirne in preudarne fante," je dejal izvedenec.
"Prejeli nismo ničesar – niti opravičila niti odškodnine"
Po ugotovitvi inšpektorata za delo, da gre krivdo za nesrečo nedvomno pripisati Kiku, so svojci umrlih pirotehnikov odgovornost zahtevali od podjetja. Kik je s sklenitvijo sodne poravnave priznal obstoj terjatev, ki so jih družine umrlih prijavile v stečajni postopek, a tega denarja nikoli niso dobile.
"Prejeli nismo ničesar – niti opravičila niti odškodnine. Ničesar, čeprav je oče preživljal družino in smo čez noč ostali brez dohodkov," nam je povedala Berlečeva.
Njena družina je odgovornost nato terjala tudi od države, ki je lastnica poligona, na katerem se je zgodila nesreča. Zahtevali so 57.000 evrov odškodnine in mesečno rento. Ta tožbeni zahtevek je najprej zavrnilo okrožno sodišče, češ da država ni odgovorna za tragedijo. Ker da ni podane predpostavke vzročne zveze, pa je tako odločitev okrožnega sodišča potrdilo tudi višje sodišče.
Svojci umrlega so zato na vrhovno sodišče vložili zahtevek za revizijo. A po mnenju vrhovnih sodnikov se odgovornost države razteza na skrbno izbiro družbe, ki ji bo podelila soglasje za ravnanje z eksplozivi, ne seže pa njena odgovornost tudi na samo poslovanje pooblaščene gospodarske družbe. Noben zakon v državi namreč ni nalagal posebnega nadzora pri opravljanju gospodarske dejavnosti Kika, je svojo odločitev leta 2017 utemeljilo vrhovno sodišče.
Mors vztraja: Nismo bili dolžni izvajati dodatnih varnostnih ukrepov
Ko smo se pred dnevi v zvezi s tragedijo znova obrnili na Mors, so nam povedali: "Z vloženo tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice zoper državo v zadevi, ki jo navajate, nismo seznanjeni." O tožbi do zdaj niso vedeli ničesar niti na državnem pravobranilstvu.
Glede očitkov družine Berlec pa na Morsu vztrajajo: "V konkretnem primeru država ni bila dolžna izvajati dodatnih varnostnih ukrepov nad dejavnostjo gospodarske družbe, ker je ta izvajala dejavnost na njenem ozemlju. Škodni dogodek ni bil v vzročni zvezi s terenom, kjer se je pripetil, temveč s samo nevarno dejavnostjo, katere izvedba in varnostni vidik sta bila v izključni domeni gospodarske družbe."
So pa na URSZR, ki deluje v okviru njihovega ministrstva, po tragičnem dogodku spremenili nekatera pravila glede uničevanja eksplozivnih sredstev. "Od omenjene nesreče leta 2007 so bili sprejeti in vpeljani številni ukrepi za varno in strokovno delo pri uničevanju neeksplodiranih ubojnih sredstev," so izpostavili na Morsu.
Navedli so, da poligon 208 od takrat uporabljajo zgolj profesionalci državnih služb, ki se ukvarjajo s področjem eksplozivnih materij. "Družbam civilnega prava in posameznikom uporaba poligona ni dovoljena in omogočena," so povedali. Poleg tega se dejavnosti na poligonu zdaj lahko "pričnejo in se izvajajo izključno na podlagi odobritve vodstva URSZR ter ob predložitvi odobrenega in podpisanega elaborata izvedbe, v katerem so določene odgovorne osebe in natančno opisani postopki izvedbe ter količine eksplozivnih sredstev".
Prav tako ob vsaki aktivnosti na poligonu 208 poteka dodaten nadzor, ki ga izvajata pooblaščena oseba URSZR in upravnik poligona. Določeno je tudi, da ob izvedbi posamezne aktivnosti sodeluje minimalno število udeležencev, vse aktivnosti uničevanja neeksplodiranih ubojnih sredstev pa se snemajo s tremi kamerami. "Na osnovi posnetkov bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti vzroke za nastanek nekontrolirane eksplozije, kar bi služilo za pomoč pri preiskavi vzrokov morebitne nesreče. Sicer se posnetki uporabljajo za usposabljanje ekip in ugotavljanje morebitnih neskladij pri delu na terenu, s čimer kontinuirano dvigujemo stopnjo varnosti pri delu," pojasnjujejo na Morsu.
Prav tako je po novem pravilniku URSZR določeno, da morajo izvajalci aktivnosti pri delu uporabljati predpisano in certificirano osebno in skupinsko zaščitno opremo za delo z eksplozivnimi snovmi. "Vsa eksplozivna sredstva, ki se uporabljajo za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, so nova, rok uporabe jim ni pretekel, zraven pa so pripadajoči varnostni listi in navodila za uporabo, za kar uprava letno nameni 90.000 evrov," še dodajajo na Morsu.
Spremenila se je tudi tehnologija izvedbe uničenj, in sicer se sredstva v večini primerov uničujejo posamično, z minimalnimi količinami eksploziva. Ob izvajanju aktivnosti pa so na poligonu 208 prisotni gasilci in reševalno vozilo z zdravnikom in dvema medicinskima tehnikoma, navaja ministrstvo in dodaja, da se v času neuporabe nad lokacijo izvaja nadzor z varnostno službo, vojaško policijo in videonadzorom.
O dvoličnosti državnih institucij
Špela Berlec, ki v tujini živi od leta 2009, ne skriva, da je nad državo, v kateri je odraščala, izjemno razočarana. "Na slovenskih sodiščih je bilo veliko pozornosti posvečene vzroku nesreče, kar se mi zdi bizarno. Vzroka nesreče nikoli ne bomo izvedeli. Lahko da je bila kriva kemija, ker so bili ti vžigalniki tako nevarni sami po sebi (pretečen rok, uničevali so jih na vročem soncu), lahko je bila statična elektrika, ker niso nosili zaščitne obleke ..." pravi sogovornica.
Po njenih beseda je bistveno vprašanje, kako je Mors lahko dovolil uporabo poligona brez karšnih koli pravil in nadzora. "Bizarno je, da so na dan nesreče predstavniki ministrstva, ki so bili slučajno istočasno prisotni na poligonu, gledali, kako se zadeve tam odvijajo pred njihovimi očmi, in ni nihče ničesar rekel. Če se v Avstraliji delavec pojavi na delovnemu mestu brez zaščitne opreme, ta dan ne bo delal. Konec, ni debate. To so osnove. Če je prevroče za delo v opremi, potem se ne dela. V Sloveniji pa nič," je ostra Berlečeva.
Za konec izpostavi še dvoličnost naših institucij: "Dve leti, preden je ustavno sodišče zavrnilo našo pritožbo, je Slovenija objavila Nacionalni akcijski načrt RS za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Namen in cilj tega načrta je zagotoviti uresničevanje smernic Organizacije združenih narodov za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu," pravi 34-letnica in doda: "Ironično je, da je temeljno načelo teh smernic, citiram: 'Države morajo na svojem ozemlju in/ali na ozemlju pod svojo pristojnostjo varovati pred kršitvami človekovih pravic od tretjih strani, vključno s kršitvami na strani gospodarskih subjektov."
Slovenija torej na mednarodnem parketu glasno podpira smernice, ki jih potem v praksi krši, meni sogovornica. "V našem primeru pa so, četudi so se kršitve dogajale pred njihovimi očmi in bi jih tako ali tako morali preprečiti, pogledali stran in še vedno bežijo pred odgovornostjo," še zaključi Špela Berlec.
KOMENTARJI (252)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.