O nepismenem profesorju matematike, edini šolski nagradi princese Diane in druge zgodbe

... Bil je moj sever, moj jug

moj vzhod in zahod

moj delovni teden

in moj nedeljski počitek ...

In tako naprej, ob vsej zdravi distanci, ki sem jo vedno čutila do poezije, razumem, da zna zelo na kratko in učinkovito izraziti naša čustva, veliko bolje, kot bi to v večini primerov naredili sami. Kako na nas vpliva in kaj nam pravzaprav ostane od vsega, kar preberemo?

Danes, ko smo še polni kulture, bi govorila o tem, čemur Esad Babačić pravi knjige, ki me zasledujejo. Včasih so to samo stavki, drobci, napol pozabljene zgodbe, anekdote, bizarnosti in trivie.

Moj oče, ki si je v študentskih časih delil dijaški dom z različnimi slovenskimi legendami, Danetom Zajcem na primer, je bil strasten bralec, ravno dovolj strasten in natančen, da je vedel, da sam ni zadosti dober. Ko sem ga vprašala, zakaj ni nikoli ničesar napisal, mi je dejal, da sicer že bi, ampak so se poskusi končali pri verzih, kot na primer ... luna oh, okrogla sploh ... Doma smo imeli ogromno knjig, in to, zdaj vidim, blago rečeno zelo različnih žanrov in kakovosti, ne spomnim pa se cenzure, lahko sem brala karkoli oziroma, če spet zdaj pomislim z retrospektive, takrat se pač nikomur ni zdelo posebej usodno, če bom slučajno brala knjige, ki morda ne bi bile primerne za mojo starost, to pač ni bila tema. Edini očetov namig, ki se ga spomnim, je bil, naj poskusim še kakšne druge ruske klasike, ki jih je oboževal, poleg očitnih, Dostojevskega, Tolstoja itd, mi je predlagal Tihi Don Mihaila Šolohova, ki ima, naj samo omenim, nekaj manj kot 2 tisoč strani, in Povesti Nikolaja Leskova

Včasih so bile moderne zbirke knjig, lepo vezane v usnje, recimo Nobelovci v različnih jesenskih zelenorjavkastih odtenkih platnic, pa malinasto rdeča zbirka Naša beseda, potem je bila zbirka erotične literature pa zbirka humorističnih knjig in še mnoge druge, tudi iz razvpitega Sveta knjige, ki je neusmiljeno zalagal svoje številne obupane člane in na katerih se verjetno še danes nabira prah v številnih slovenskih domovih. Hans Helmut Kirst in Mario Simmel sta bila približno to, kar so danes Arto Pasillina ali pa Jonas Johanson, morda tudi Nesbo.

So knjige od takrat, ki so se mi zdele imenitne, recimo romani Prežihovega Voranca, Jamnica, Požganica, vem pa, da jih ne bom več brala. Imam nekako neprijeten občutek, da morda ne bi prestali preizkusa časa, nimam pa namena, da bi te občutke preverjala.

Nobenih težav pa nimam še danes z Guareschijevim Don Pepponom in Camillom, še posebej pa ne z Jaroslavom Haškom in Poveljnikom Bugulme (da o Švejku sploh ne govorim).

Ulikses Jamesa Joyca, iz fenomenalnega prevoda Janeza Gradišnika se spomnim, da sem se pol ure smejala ob stavku: V srbu me grli ...

Naj v ta lok vpletem še Kingsleyja Amisa in knjigo Srečni Jim, trivia, ki se je spomnim, da so v petdesetih v Angliji špageti očitno še veljali za zelo eksotično in sumljivo hrano.

Milorad Pavič, Pokrajina naslikana s čajem, ostala mi je anekdota, iz časov Sovjetske zveze, o profesorju matematike, ki pristane v Sibiriji, kjer se zaradi na splošno slabih izkušenj raje potuhne in razglasi za nepismenega. Nič hudega, pravijo nasmejani uradniki, takih imamo tukaj kar nekaj. Profesor mora v tečaj za nepismene, za cel razred jih je. Učiteljica jih uči tudi osnov računstva. Ena in ena je dve, vedno in povsod, jim vtepa v nepismene glave. Profesor ne zdrži več, vstane in začne na tablo pisati dolg račun, ki bi dokazal, da so možne tudi druge rešitve. Vmes se zatakne tudi njemu, muči se in muči, išče formulo, ko nenadoma zasliši pritajeno mrmranje. Cel razred nepismenih mu tiho prišepetava. Planckova konstanta, Planckova konstanta.

Čingiz Ajtmatov, kirgiški pisatelj, v njegovi knjigi Tnalo je zgodba, ki je ne morem pozabiti, o volčjem paru, ki nekako vedno znova izgubi svoje mladiče.

Isac Bashevis Singer, ostaja podoba, ki jo nekje opiše – nacistični vojaki so se smejali in kadili, ko so opazovali lepo rabinovo hči, povsem golo, kako brezupno lovi ravnotežje na tanki vrvi napeti nad globoko, do vrha polno greznico s punčkami. Avtor, ki se je podpisoval samo s svojo številko iz koncentracijskega taborišča. Knjiga, domnevni dnevnik mlade Judinje Daniele, ki jo smrti v taborišču Auschwitz začasno reši lepota, saj jo dajo v barako s punčkami, bordel za nemške vojake oziroma po angleško oddelek Joy Division. Trivia – od tod Ianu Curtisu tudi ime njegove kultne rock skupine. O vsem, česar se spomnim iz te knjige, sploh ne bom pisala.

Zato pa o Ljubezni in temnini Amosa Oza, knjiga, ki sem jo včasih zaprla, da sem lahko poskakovala od navdušenja nad kakšnim stavkom, mislijo, anekdoto, posebej mi je bil všeč njegov ded in njegovi življenjski nasveti.

In tako se vračam počasi k svojemu najljubšemu žanru, rahlo humornim, melanholičnim pametnim knjigam.

Jadran Krt, najbolj neumen podatek, ki je v eni izmed teh knjig, je o princesi Diani. Podatek, da je bila edina nagrada, ki jo je v šoli kdajkoli dobila Lady Di, za spis o tem, kako skrbiš za hrčkovo kletko. V resnici sem skušala ta podatek preveriti, pa ni šlo, morda je včasih še bolje tako.

Za konec moj skoraj, če ne kar najljubši junak Daniel Smiricky v številnih knjigah Josefa Škvoreckega. Ob tem bi tukaj opozorila, da v slovenščini še vedno nimamo ene izmed njegovih temeljnih knjig, Oklepni bataljon, ki je ne samo temeljna, ampak je tudi totalno smešna.

Imamo pa izvrstno Prima sezono, o tistem poletju, ko so bile najpomembnejše življenjske zadeve v zaspanem češkem mestecu osvajanje deklet, zvečine neuspešno, in preigravanje jazza in bluesa, bolj uspešno. Leno in vroče poletje, ko je na vrata že trkala kataklizma.