O strukturnih reformah

Problem, ki ne bi smel ostati na ravni lingvistične razprave, predstavlja vprašanje: kaj pa je to strukturna reforma? Politika se je poenotila okrog stališča, da je pojem strukturna reforma le vprašanje metode, torej poti, po kateri bomo postali bolj uspešna država. Pri tem praktično pozabljajo na vprašanje ideologije in sebe ponujajo kot neideološke formacije, ki ne želijo bili ne levi in ne desni, ampak Sloveniji želijo samo dobro. Namesto resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, ki bi odpravile nekatere anomalije, smo raje izbrali pozicijo preseganja delitev, iz katere se izogibamo ukvarjanju z resnimi problemi. Vse skupaj poteka pod nadebudnim patronatom ”neodvisnih” mednarodnih institucij (v prvi vrsti institucij Evropske unije) in finančnih trgov, ki ne delujejo v interesu državljanov, ampak izključno in samo v interesu licemerske finančne oligarhije, katere temeljno poslanstvo so privatizacija vsega in uničevanje držav, latentna posledica delovanja, povečevanje socialnih razlik med ljudmi.

Poglejmo grški primer. Med letoma 1995 in 2008 je bil nacionalni dolg Grčije stabilen, čeprav je bil relativno visok in je znašal med 100 in 110 odstotki BDP-ja. Pravi problemi so se v tej državi začeli z enormnim zadolževanjem po pogojih, ki so ustvarili situacijo, v kateri se Grčija praktično nikoli ne bo izvleka iz začaranega kroga zadolženosti. Nacionalni dolg Grčije danes znaša okrog 320 milijard evrov, kar je nekaj več kot 190 odstotkov BDP-ja te države. Letne obresti znašajo 17,5 milijarde evrov, kar pomeni, da krediti, ki jih država najema za odplačevanje dolga, ne pokrivajo niti obresti, kaj šele glavnico dolga, ki iz leta v leto samo še narašča.

Najbolj zanimivo je dejstvo, da se je v evropski javnosti sprejelo splošno stališče, da so Grki sami krivi za nastalo situacijo. Odgovornost je eden od osrednjih značilnosti neoliberalnega diskurza: Grki so bili leni in so delali malo, dobivali so prevelike plače in pokojnine, tudi 13. in 14. plačo, predčasno so se upokojevali itd., sedaj pa ne morejo vrniti dolga velikodušnim mednarodnim podeljevalcem kreditov, ki so leta in leta skrbeli za lagodno življenje grškega človeka. Vse to je seveda absurdna in licemerska laž! Od samega začetka gre za do potankosti razdelan koncept uničenja Grčije kot države in pripravo terena za implementacijo strukturnih reform (beri za privatizacijo in razprodajo strateških dobrin te države). To je bil edini cilj mednarodnih finančnih centrov moči.

Resnica je prišla na dan leta 2014, ko je novinarska agencija Bloomberg želela objaviti novico o lažnih podatkih v lasti Evropske centralne banke (ECB) iz leta 2001, ki so bili podlaga za ropanje in uničenje Grčije. Lažne podatke o stanju v državi so ECB-ju posredovali takratna grška vlada in ameriška investicijska banka Goldman Sachs. Ker so na ECB-ju bili proti temu, da Bloomberg karkoli javno objavi, je stvar končala na sodišču Evropske unije v Luksemburgu (še ena institucija EU!), ki je seveda odločilo v prid ECB-ja (razsodba T590/10). Na ta način evropska javnost ni uspela izvedeti, da sta za grško krizo odgovorni dve vladni stranki v tej državi, ki sta v navezi z ECB-jem, grško in nemško finančno elito (najverjetneje tudi z blagoslovom nemških oblasti) ter z nenadomestljivim Goldman Sachsom skupaj lagali o zadolževanju te države, katere državljani so se zadolževali, da o tem nič niso vedeli.

Rezultat je bil to, da se je s ciljem zmanjševanja nacionalnega dolga v Grčiji začela vsesplošna razprodaja vsega, od energetskih dobrin, transporta, vode, univerz, zaščitenega obalnega pasu, do znanega pristanišča Pirej. Kljub implementaciji ukrepov iz evropskega ”paketa strukturnih reform” je država iz meseca v mesec tonila v vse globljo gospodarsko krizo. V takšni situaciji so služili edino in samo mednarodni finančni centri moči, medtem ko so navadnim Grkom varčevalni ukrepi postali vsakdanja realnost. Neusmiljeni rezi v javnem sektorju so dosegli skoraj 40-odstotno stopnjo, pri čemer so bile določene panoge (na primer zdravstvo) praktično uničene. Vsi ukrepi, ki jih v tem primeru lahko razumemo kot strukturne reforme, so imeli en cilj, in sicer konstantno povečevanje zadolženosti Grčije. To je situacija, ki ustreza mednarodnim lastnikom kapitala (pooseblja jih t. i. Troika, sestavljena iz Evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF)), ki so s ciljem dajanja novih posojil vztrajale na novih in novih rezih na strani javne porabe.

Enak scenarij najdemo tudi v t. i. državah v razvoju oziroma v državah tretjega sveta. Tam je situacija še veliko bolj brutalna kot v Grčiji. Politika IMF in Svetovne banke (podobno kot politika EU do Grčije) skozi svoje finančne pakete, namenjene izvedbi ”strukturnih reform”, manipulirajo z vsemi aspekti življenja v teh državah, vključno s političnimi institucijami (strankami in vladami). S pobožnim zaupanjem v mehanizme neomejene tržne konkurenčnosti implementirajo politike svobodne trgovine brez kakršnihkoli regulacij. Ukinjajo carine in z različnimi monetarnimi in socialnimi ukrepi – ki niso občutljivi na revščino, družbeno dislokacijo, uničenje kulture in dolgoročno izčrpavanje naravnih resursov ter uničevanje okolja – ustvarjajo pogoje za vsesplošno uničenje držav in ljudi, ki v teh državah živijo. Migracije na Zahod so, gledano skozi to prizmo, nekaj povsem logičnega, ne glede na to, ali imate moralni kompas za trpljenje in probleme teh ljudi.

Nekaj nam mora biti jasno. Za družbeni razvoj so potrebne delitve. V politiki to pomeni, da moramo imeti stranke in vlade z jasnim ideološkim predznakom, ki bodo svoje politike temeljile na prepričanjih, v katere verjamejo. Treba se je zavedati, da katerakoli strukturna reforma nikoli ne bo dobra za vse. Vedno se bo našla skupina ljudi, ki glede na to, kateremu družbenem razredu pripada, s strukturno reformo potegne krajši konec.

Trenutno se nam dogaja naslednje. Socialno državo, ki je temeljila na ideji pravičnejšega razporejanja denarja od bogatih k revnim, smo zamenjali za idejo nenehnega zadolževanja na račun prihodnjih generacij. Svet se je od zadnje finančne krize do danes zadolžil za neverjetnih štiristo tisoč milijard dolarjev (400.000.000.000.000 USD, kar je 363 tisoč milijard evrov), kar pomeni, da je način življenja naše civilizacije sam sebe potrošil. Živimo v svetu, v katerem politike na oblast ustoličijo mediji, ki prav tako niso imuni na mehanizme delovanja manipulativne ideologije potrošniške demokracije, v kateri ima vsaka stvar svojo ceno in v kateri je merilo uspeha število všečkov. V takšni situaciji je sintagma strukturne reforme le orodje v rokah bogatih, ki nam obljubljajo boljši jutri.