'Otrok se je rodil in ni kar sam odšel iz porodnišnice'

"Pograbila nas je velika žalost," zavrnitev vmesnega poročila komentira Romana Jelen, ena od zaslišanih prič iz Zgornjega Gruškovja. Kot je dodala, je Klakočar Zupančičeva s tem pokazala, da nima nekega čuta do njih s temi izjavami. "Seveda še enkrat upam, da si bo gospa Klakočar pogledala zadeve, premislila, zato ker mislim, da tudi poročila ni prebrala, kar mi je strašno žalostno. Bila sem osebno prisotna na seji, ni bilo spremljanja seje. Na koncu prideš glasovati in izglasuješ to, kar izglasuješ. Skrajno neresno in do vseh mam ni pošteno, kakor tudi do nas, ki smo v tem sistemu zdaj najbolj obravnavani."

Takoj po rojstvu so njeno sestro s Ptuja odpeljali v Maribor in družini 14 dni pozneje sporočili, da je dojenčica umrla. Jelenovi so sicer ena od redkih družin, ki je truplo dojenčice, ki ga sicer starša nista nikoli videla, pokopala. 18. avgusta 1981 je družina dobila zapečateno krsto, ki so jo decembra lani, na željo staršev in sestre, tudi izkopali, da bi preverili DNK in končno odkrili resnico.

"Tožilec se je odločil na podlagi vse dokumentacije, ker dokumentacija dejansko ni bila ustrezna. Na vsakem dokumentu je neka napaka, da ne govorim, kakšne napake, in vse skupaj je resnično vzbujalo sum. Torej, izkop se je zgodil v decembru, tako kot je po protokolu. Bili so prisotni vsi, ki morajo biti, tako da še posebej gospe Zupančič sporočam, da poslanci niso grebljali po grobu, kar žalosti tako mene kot mojo celotno družino ..." pojasnjuje Romana Jelen.

Za poročilo je sicer glasovalo 30 poslancev, poleg opozicije še socialni demokrati in oba poslanca manjšin, proti pa 38 prisotnih iz Gibanja Svoboda. Razočarani nad izidom javno pozivajo politike, naj vprašanja domnevno ukradenih otrok ne politizirajo več, pač pa zagotovijo nemoteno nadaljevanje ugotavljanja resnice.

"Vsekakor pa želim povedati, da se je našlo truplo. Seveda se je našlo, ampak ne moremo še povedati, ali je resnično naša, torej moja sestra ali ni. Ker je še DNK v preiskavi in zadeva še ni zaključena," dodaja Jelenova. Kot pojasnjuje, družina ni nikoli imela miru, vedno so bile prisotne solze. "Mama je trpela vseh teh 45 let. Dejansko je to bilo nepojmljivo. Dejansko samo s tem namenom, zato ker pač ni mogla se posloviti, ni smela videti domnevno mrtvega otroka. Kar se mi zdi pa res nedopustno, žalostno in trpeti toliko let v tej situaciji, mislim, da bi vsaki mami povzročilo veliko gorje."

Družina zato nestrpno pričakuje rezultate analize, ki bi lahko po dolgih letih negotovosti poleg žalosti prinesla vsaj kanček miru.

V oddaji 24UR Zvečer je predsednica društva Izgubljeni otroci Slovenije Simona Šeremet Kalanj povzela občutke mamic po izjavi Klakočar Zupančičeve in jih opisala kot "boleče, zelo boleče". Društvo je v pismu zahtevalo javno opravičilo in transparentno opredelitev predsednice ter vseh poslancev. V oddajo je bila povabljena tudi Klakočar Zupančičeva, ki pa se na vabilo ni odzvala.

Kot je izpostavila Kalanjeva, je ključnega pomena, da se staršem končno pove resnica: "Če je otrok živ, kje je, če je umrl, kje je pokopan?" Mamice niso mogle videti svojih mrtvih otrok in se od njih posloviti, kar je povzročilo nepopisno trpljenje in negotovost, ki traja že desetletja.

Kalanjeva navaja primere, ko mamice iščejo po tri otroke. Ena mama iz Maribora je po sedemnajstih letih prejela vabilo za služenje vojaškega roka za svoja dva sinova. Podoben absurd predstavlja primer deklice, ki naj bi umrla leta 1986, a je leta 1990 prejela državljanstvo. Takšni primeri sprožajo vprašanje, ali gre za zgolj administrativne napake, se sprašuje Kalanjeva.

Kot je dodala Kalanjeva, so se v društvu najprej obrnili na vse pristojne institucije, ki so delale izredno počasi. Ko so videli, da ne bodo daleč prišli, so se obrnili na Klakočar Zupančičevo, ki je obljubila, da bo pomagala, kolikor je v njeni moči. "Izkazalo se je drugače," pove. "Mi nismo nič delali po svoje."

Kalanjeva poudarja, da je država dolžna staršem povedati, kje so njihovi otroci, saj so se ti rodili v državnih porodnišnicah. "Niso rodile doma, niso rodile v tujini," zatrjuje. "Kdo drug bi lahko bil odgovoren v tem primeru? Mamica je šla v porodnišnico z namenom, da bo domov prinesla novorojenčka, prinesla pa ni nič."

Vztraja tudi pri tem, da odpiranje grobov ni oskrunitev, če je potekalo s sodno odredbo in s prisotnostjo ustreznih strokovnjakov, kar se je denimo zgodilo že leta 2014 v Kopru.

A najbolj boleč je bil po njenih besedah ravno odnos do glasovanja in izrečenih besed predsednice državnega zbora. "Mamice je to prizadelo in to je bil sprožilec, da smo napisali pismo. Mamice trpijo še bolj, saj kljub dolgoletnemu iskanju resnice o svojih otrocih še vedno nimajo dokumentacije, grobov ali parafinskih vzorcev."

"Dejstvo je, da se je otrok rodil in ni kar sam šel iz porodnišnice," poudarja. Društvo, kot pravi, spoštuje mnenje vsakega posameznika, voljo vsakega; če jih poslanci niso želeli podpreti, je to v redu, vendar bi to morali na lepši način povedati. To je potrdila tudi ena od mamic, Alenka, ki je sporočila, da se na mestu predsednice ne bi nikoli tako nizko spustila in tako grdo obnašala.