Slovenija

'Svoboda je bila izborjena'

Ljubljana, 27. 04. 2009 07.17 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min

Premier Pahor je dan boja proti okupatorju označil kot praznik upora in svobode. Po njegovem mnenju bi bil brez tega upora slovenski narod izpostavljen naključjem zgodovinske usode.

Borut Pahor
Borut Pahor FOTO: Reuters

Premier Borut Pahor je kot slavnostni govornik na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju uvodoma dejal, da nam svoboda ni bila nikoli podarjena, vedno je bila izborjena. "Vsem našim upornikom, osvoboditeljem gresta večna čast in slava,“ je dejal.

Pahor je izpostavil pomembnost današnjega praznika. "Brez tega, kar slavimo s tem uporom, ne bi praznovali niti 26. decembra, dan samostojnosti in enotnosti, ter tistega, kar praznujemo 25. junija, dan državnosti. Partizanski upor proti okupatorju je pomembno poglavje slovenske zgodovine,“ je poudaril Pahor.

Danes je bila tudi prireditev v Javorskem pilu nad Gabrovko, kjer je bil slavnostni govornik minister za promet Patrick Vlačič.

Slovenska zastava
Slovenska zastava FOTO: Anže Godec

Sicer slovesnosti in prireditve ob prazniku potekajo že od petka. Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB je praznik počastilo s slavnostno sejo, praznik pa so s slovesnostmi praznovali tudi v številnih slovenskih občinah, med drugim v Mestni občini Maribor in Mestni občini Velenje. V Mestni občini Ptuj so dan upora proti okupatorju praznovali v soboto.

Kaj praznujemo?

Na današnji dan naj bi bila leta 1941 v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF). V resnici je bila OF oziroma Protiimperialistična fronta ustanovljena dan prej, 26. aprila.

Številne proslave potekajo že od petka (simbolična fotografija).
Številne proslave potekajo že od petka (simbolična fotografija). FOTO: POP TV

V hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani so se 26. aprila 1941 sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, sokol Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.

Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo Protiimperialistična fronta, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo (SZ) 22. junija 1941 pa se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF) in pozvala k oboroženemu uporu.

V OF je imela že od samega začetka osrednjo vlogo KPS. Njen voditelj Edvard Kardelj je bil med voditelji jugoslovanskega odporništva, OF pa je vodil Boris Kidrič.

Do popolne prevlade komunistov v OF je prišlo po podpisu t. i. Dolomitske izjave 1. marca 1943. S to izjavo so se krščanski socialisti in sokoli odpovedali ustanavljanju lastnih strank.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

SORODNI ČLANKI

  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (531)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

djdj
29. 04. 2009 02.28
Če ne bi bilo Tiota bi zdaj Nemško govorili. Smrkavci!
Jules_Verne
28. 04. 2009 18.40
TOVARIŠ TITO Kar bilo je pod pepelom V naših srcih plaho skrito, V kres mogočen je raznetil Naš tovariš Tito Speljal razne je potoke V eno strugo zmagovito In ustvaril silno reko naš tovariš Tito. Presejal je našo moko skoz rešeto in skoz sito, kruha novega nam mesi naš tovariš Tito.
Jules_Verne
28. 04. 2009 17.00
Kaj hočeš? Kaj si dvignil vso to trumo, da zdaj trpi in kleca? Ideal je sad na veji, ki nikdar je ne doseže človeška roka; vrh planine te se dviga nedostopen do neba. Obrni se nazaj! - ti pustolovec, dejanja si umerjaj po močeh, po zemlji hodi z drobnimi koraki. Tedaj pa vrh gore udari grom, vihar zatuli in megla se dvigne, pod nebom orel zavrešči; in sonce zasije, ki slavno sije, hrani in ogreva; in Titov glas se vsuje kakor dež na utrujeno kolono, zmerom žejno njegovega glasu: Naprej!
Jules_Verne
28. 04. 2009 17.00
Otresi se vseh sanj in vrni se v nižavo. koplji, orji, sej in žanji, ker nič tako ni važnega ko kruh, in ni je večje sreče kakor sitost. Predaj mi uzde in izgini! Tito razjaše konja, a se ne obrne. skloni se k zemlji, zgrabi kepo blata, zdrobi jo v prah in v žrelo vrže prikazni in zakliče: Naprej, Naprej! Tovariš Tito pred kolono svojo prispe na vrh planine. Skale in megla zakrivaji sam vrh Tam, kjer le stežka bi mogel skozi, nov nastvor stoji na strni skali in strmi v jahača. Oči nestvora so kot sovje, gobec lisičji in zobje so kot podganje, vsak sklep telesa grbavega je oglat, bodeč. Strmi in govori: Od kod in kam ti pustolovec blodni? Me ne poznaš jaz? Jaz oče sem vseh dvomov, glasnik nesreče in glasnik kesanja, ki so mi nohti ostri kakor kremplji, da z njimi v vaši vesti kopljem grob, ki v njem gnijo naj blazne ljudske sanje.
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.59
Tako prikazen. - On z očmi zablisne in ogenj vsuje iz zenic plamtečih, spodbode konja, potepta prikazen, zakliče na ves glas: Naprej! Tovariš Tito jezdi pred kolono, steza je vedno trša in bolj mrzla. Strašilo novo zdaj stoji pred njim in mu zapira pot. Ostuden stvor! Rumen, suh. Koža kar visi na njem, kosti rožljajo v njem kakor orehi v pol prazni vreči. Govori mu: Stoj! Poglej me! Že predolgo me poznaš, a nigdar nisi videl me še vse. Veš tista sem, ki dolgo te že spremljam kot senca po izropanih deželah; posedam ob vseh dvoriščih in ob vseh ognjiščih, v vsakem hlevu; roko vtikam v vse torbe - Lakota sem, Lakota! Razjaši konja, da ga jaz zajašem! Naj vodim tvoje izgubljene fante po breznih, po gozdovih in bregovih, kjer hrane najdeta si komaj kos in veverica. Snemi rdeči prapor in črni prapor moj razvij in dvigni! Tu jaz slavim uspeh in zmago. Stoj!
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.57
Tovariš Tito jezdi pred kolono po ozki gorski stezi. Prav na vrhu je led. Čeri in blato naokoli. Na dnu globeli teče kalen potok. Oblaki črni se vale po nebu, plasti megle se dvigajo ko dim v goro iz gozda jelk in smrek in bukev. On jezdi, jezdi; nič tega ne vidi. Le kam ga je prenesla misel? V kterem svetu živi? Od česa je zareza krog trdih ust, od kod na čelu brazda? Nenadno obstoji in ves se zdrzne. Pred njim stoji prikazen. Vsa premrla od mraza in snega. Stoji, mraz širi in reče: Kam, ti drzneš, kam? V tej gori sem jaz vladar! Obrni se, poglej te reveže, ki vidiš jih le - tod: goli so, bosi, bedna ljudska truma, nesrečna kri, ki jo moj dih zmrzuje. Kam vodiš jih v trpljenje, v smrt? Nikar! Vse zledenim vas v sohe, vse, pa boste otrpli, nepremični, trdi stali v temni noči in ob belem dnevu na gorskih tez stezah kot znamenje mogočne moje sile, a ljudem svarilo, naj človek si ne drzne preko mej! Obni se in vrni v dolino, ostani za pečjo, grej si kosti pokoren, tih; postava prva za vas: živeti, naj bo kakor koli!
kolomonov
28. 04. 2009 16.49
kaj ko bi se malo manj repenčili, samo blatenje je tlele nekaj je drži: niso bili vsi partizani komunisti, niso bili vsi komunisti osvoboditelji, niso bili vsi domobranci kolaboratorji, niso bili vsi nemški vojaki svinje (saj so nekatere nasilno zvlekli v vojsko) vsak nosi neko krivdo in določene zasluge
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.30
Tito razjaše konja, a se ne obrne. skloni se k zemlji, zgrabi kepo blata, zdrobi jo v prah in v žrelo vrže prikazni in zakliče: Naprej, Naprej! Tovariš Tito pred kolono svojo prispe na vrh planine. Skale in megla zakrivaji sam vrh Tam, kjer le stežka bi mogel skozi, nov nastvor stoji na strni skali in strmi v jahača. Oči nestvora so kot sovje, gobec lisičji in zobje so kot podganje, vsak sklep telesa grbavega je oglat, bodeč. Strmi in govori: Od kod in kam ti pustolovec blodni? Me ne poznaš jaz? Jaz oče sem vseh dvomov, glasnik nesreče in glasnik kesanja, ki so mi nohti ostri kakor kremplji, da z njimi v vaši vesti kopljem grob, ki v njem gnijo naj blazne ljudske sanje. Kaj hočeš? Kaj si dvignil vso to trumo, da zdaj trpi in kleca? Ideal je sad na veji, ki nikdar je ne doseže človeška roka; vrh planine te se dviga nedostopen do neba. Obrni se nazaj! - ti pustolovec, dejanja si umerjaj po močeh, po zemlji hodi z drobnimi koraki
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.30
Tako prikazen. - On z očmi zablisne in ogenj vsuje iz zenic plamtečih, spodbode konja, potepta prikazen, zakliče na ves glas: Naprej! Tovariš Tito jezdi pred kolono, steza je vedno trša in bolj mrzla. Strašilo novo zdaj stoji pred njim in mu zapira pot. Ostuden stvor! Rumen, suh. Koža kar visi na njem, kosti rožljajo v njem kakor orehi v pol prazni vreči. Govori mu: Stoj! Poglej me! Že predolgo me poznaš, a nigdar nisi videl me še vse. Veš tista sem, ki dolgo te že spremljam kot senca po izropanih deželah; posedam ob vseh dvoriščih in ob vseh ognjiščih, v vsakem hlevu; roko vtikam v vse torbe - Lakota sem, Lakota! Razjaši konja, da ga jaz zajašem! Naj vodim tvoje izgubljene fante po breznih, po gozdovih in bregovih, kjer hrane najdeta si komaj kos in veverica. Snemi rdeči prapor in črni prapor moj razvij in dvigni! Tu jaz slavim uspeh in zmago. Stoj! Otresi se vseh sanj in vrni se v nižavo. koplji, orji, sej in žanji, ker nič tako ni važnega ko kruh, in ni je večje sreče kakor sitost. Predaj mi uzde in izgini!
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.29
Pred njim stoji prikazen. Vsa premrla od mraza in snega. Stoji, mraz širi in reče: Kam, ti drzneš, kam? V tej gori sem jaz vladar! Obrni se, poglej te reveže, ki vidiš jih le - tod: goli so, bosi, bedna ljudska truma, nesrečna kri, ki jo moj dih zmrzuje. Kam vodiš jih v trpljenje, v smrt? Nikar! Vse zledenim vas v sohe, vse, pa boste otrpli, nepremični, trdi stali v temni noči in ob belem dnevu na gorskih tez stezah kot znamenje mogočne moje sile, a ljudem svarilo, naj človek si ne drzne preko mej! Obni se in vrni v dolino, ostani za pečjo, grej si kosti pokoren, tih; postava prva za vas: živeti, naj bo kakor koli!
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.29
Tovariš Tito jezdi pred kolono po ozki gorski stezi. Prav na vrhu je led. Čeri in blato naokoli. Na dnu globeli teče kalen potok. Oblaki črni se vale po nebu, plasti megle se dvigajo ko dim v goro iz gozda jelk in smrek in bukev. On jezdi, jezdi; nič tega ne vidi. Le kam ga je prenesla misel? V kterem svetu živi? Od česa je zareza krog trdih ust, od kod na čelu brazda? Nenadno obstoji in ves se zdrzne.
Jules_Verne
28. 04. 2009 16.01
Tedaj pa vrh gore udari grom, vihar zatuli in megla se dvigne, pod nebom orel zavrešči; in sonce zasije, ki slavno sije, hrani in ogreva; in Titov glas se vsuje kakor dež na utrujeno kolono, zmerom žejno njegovega glasu: Naprej!
Jules_Verne
28. 04. 2009 15.55
Tito razjaše konja, a se ne obrne. skloni se k zemlji, zgrabi kepo blata, zdrobi jo v prah in v žrelo vrže prikazni in zakliče: Naprej, Naprej! Tovariš Tito pred kolono svojo prispe na vrh planine. Skale in megla zakrivaji sam vrh Tam, kjer le stežka bi mogel skozi, nov nastvor stoji na strni skali in strmi v jahača. Oči nestvora so kot sovje, gobec lisičji in zobje so kot podganje, vsak sklep telesa grbavega je oglat, bodeč. Strmi in govori: Od kod in kam ti pustolovec blodni? Me ne poznaš jaz? Jaz oče sem vseh dvomov, glasnik nesreče in glasnik kesanja, ki so mi nohti ostri kakor kremplji, da z njimi v vaši vesti kopljem grob, ki v njem gnijo naj blazne ljudske sanje. Kaj hočeš? Kaj si dvignil vso to trumo, da zdaj trpi in kleca? Ideal je sad na veji, ki nikdar je ne doseže človeška roka; vrh planine te se dviga nedostopen do neba. Obrni se nazaj! - ti pustolovec, dejanja si umerjaj po močeh, po zemlji hodi z drobnimi koraki.
Jules_Verne
28. 04. 2009 15.54
Tako prikazen. - On z očmi zablisne in ogenj vsuje iz zenic plamtečih, spodbode konja, potepta prikazen, zakliče na ves glas: Naprej! Tovariš Tito jezdi pred kolono, steza je vedno trša in bolj mrzla. Strašilo novo zdaj stoji pred njim in mu zapira pot. Ostuden stvor! Rumen, suh. Koža kar visi na njem, kosti rožljajo v njem kakor orehi v pol prazni vreči. Govori mu: Stoj! Poglej me! Že predolgo me poznaš, a nigdar nisi videl me še vse. Veš tista sem, ki dolgo te že spremljam kot senca po izropanih deželah; posedam ob vseh dvoriščih in ob vseh ognjiščih, v vsakem hlevu; roko vtikam v vse torbe - Lakota sem, Lakota! Razjaši konja, da ga jaz zajašem! Naj vodim tvoje izgubljene fante po breznih, po gozdovih in bregovih, kjer hrane najdeta si komaj kos in veverica. Snemi rdeči prapor in črni prapor moj razvij in dvigni! Tu jaz slavim uspeh in zmago. Stoj! Otresi se vseh sanj in vrni se v nižavo. koplji, orji, sej in žanji, ker nič tako ni važnega ko kruh, in ni je večje sreče kakor sitost. Predaj mi uzde in izgini!
Jules_Verne
28. 04. 2009 15.53
Pred njim stoji prikazen. Vsa premrla od mraza in snega. Stoji, mraz širi in reče: Kam, ti drzneš, kam? V tej gori sem jaz vladar! Obrni se, poglej te reveže, ki vidiš jih le - tod: goli so, bosi, bedna ljudska truma, nesrečna kri, ki jo moj dih zmrzuje. Kam vodiš jih v trpljenje, v smrt? Nikar! Vse zledenim vas v sohe, vse, pa boste otrpli, nepremični, trdi stali v temni noči in ob belem dnevu na gorskih tez stezah kot znamenje mogočne moje sile, a ljudem svarilo, naj človek si ne drzne preko mej! Obni se in vrni v dolino, ostani za pečjo, grej si kosti pokoren, tih; postava prva za vas: živeti, naj bo kakor koli!
Jules_Verne
28. 04. 2009 15.53
Tovariš Tito jezdi pred kolono po ozki gorski stezi. Prav na vrhu je led. Čeri in blato naokoli. Na dnu globeli teče kalen potok. Oblaki črni se vale po nebu, plasti megle se dvigajo ko dim v goro iz gozda jelk in smrek in bukev. On jezdi, jezdi; nič tega ne vidi. Le kam ga je prenesla misel? V kterem svetu živi? Od česa je zareza krog trdih ust, od kod na čelu brazda? Nenadno obstoji in ves se zdrzne.
Jules_Verne
28. 04. 2009 15.51
XIDIX
28. 04. 2009 15.10
ČAS JE DA SLOVENSKO LJUDSTVO VRŽE IZ PRESTOLA PAHORJEVO VLADO!!!
ne.me.jezkat
28. 04. 2009 15.06
porka.malorka - pa veš, da ta igrica "laufa" v obe smeri? in da je čas, da se obrne? :))
porka.malorka
28. 04. 2009 15.04
pajtlerblanka Očitno niso vse potolkli,ker še zdej bentijo po Sloveniji Židi so vse fašiste lovil po svetu in jih likvidiral. Napaka Tita je pa bla da tud on tega ni naredu