'Ob odsotnosti odgovornosti do sebe ne moremo pričakovati odgovornosti do drugega'

V Sloveniji je bilo v ponedeljek aktivnih 454 okužb z novim koronavirusom. 25 oseb se zdravi v bolnišnici, od tega so trije na intenzivni negi. Od začetka epidemije do danes je covid-19 terjal 133 življenj, največ med starejšimi in ranljivimi, torej tistimi, ki so bili kronični bolniki oziroma so imeli pridružene bolezni. 

V Sloveniji je trenutno v veljavi kar nekaj ukrepov, s katerimi vlada poskuša preprečiti širjenje okužb. Del ukrepov je obveznih in so za njihovo kršenje predvidene sankcije, del pa zgolj priporočenih. Med slednjimi je tudi ukrep nošenja zaščitnih mask, ki dviguje največ prahu.

Urad varuha človekovih pravic je konec julija sporočil, da gre v zvezi z ukrepom obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih, kot ga ureja vladni odlok, za primer tako imenovane nepopolne pravne norme, kar pomeni, da za kršitev ni predpisana sankcija in s tem podlaga za morebitno ukrepanje inšpekcijskega organa zoper kršitelja. S tem je želel zgolj opozoriti oblasti, da morajo biti ukrepi jasno obrazloženi in predstavljeni transparentno - tako glede epidemioloških in drugih strokovnih ocen, na podlagi katerih so sprejeti, kot glede pravnih posledic, ki lahko posameznike doletijo v primeru neupoštevanja. Z drugimi besedami, država je v tem primeru brezzobi tiger. Vsak, ki bo v trgovino vstopil brez maske, ne bo deležen sankcij, razen če trgovina nima sprejetih posebnih pravil, s katerimi določa obvezno nošenje mask v svojih prostorih. V tem primeru ga lahko ob vstopu zavrnejo. 

Maske torej niso obvezne, so pa priporočene, tisti, ki priporočil ne bodo upoštevali, pa ne bodo sankcionirani. Kot pojasnjuje varuh, sprejeti preventivni ukrepi temeljijo na splošni zakonski določbi prvega odstavka 4. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki ne določa obveznosti države v primeru nevarnosti nalezljive bolezni. Določa pa dolžnost posameznikov, da varujejo svoje zdravje in zdravje drugih.

S specialistko zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič sem se pogovarjala o tem, ali je prav, da ti ukrepi temeljijo zgolj na osebni odgovornosti posameznika? Je trenutna družba sploh družba odgovornih posameznikov ali smo že do te mere egoistična družba, da nam ni mar za druge?

"Vrednote današnje družbe so res naravnane zelo individualistično in postavljajo posameznika v središče, kar je tudi prav, saj samouresničen človek živi odgovorno in zadovoljujoče življenje, sklepa pristne odnose z drugimi, prispeva k osebnemu in družbenemu razvoju ... Seveda pa je del tega samouresničenja tudi občutek za druge in odgovornost do družbe. Nasprotje temu je egoistična pozicija posameznika, ki vidi zgolj lastne koristi - tudi oz. predvsem na račun drugih.

Morda je ena večjih težav današnjega časa nezmožnost dojemanja posameznika, kdaj je prešel mejo, ko lastno dobrobit uveljavlja na račun drugih. Tudi kot družba takšne narcistične ali bolj laično - egoistične posameznike težje prepoznavamo in težje ustrezno omejujemo v procesu družbenega odločanja. Je pa res, da so takšni posamezniki v družbi še vedno v manjšini, so pa običajno najglasnejši in zato dajejo podobo celotni družbi."

Kakšen učinek ima kazen na posameznika?

"Sankcije imajo vedno zelo omejen domet. Vsako združbo opredeljujejo in hkrati povezujejo skupni cilji in vrednote, zaradi česar je potreba po prisili in sankcijah majhna. Kazensko pravo zna povedati, da strogost sankcij ne zmanjšuje kriminalitete. Smo si pa ljudje različni in velika večina bo svoje obnašanje prilagodila že na podlagi usmeritev oz. priporočil. Seveda pa so na drugi strani tudi posamezniki, ki potrebujejo več prisile in sankcij, da upoštevajo zahteve. Sam razlog za to lahko iščemo v osebnostni strukturi posameznika, njegovi preteklosti, vzorcih, interesih ... 

Vsak denimo razume trmarjenje majhnega otroka ali pa upornost pubertetnika. Nekateri posamezniki nikoli ne preidejo teh razvojnih faz, imajo težave z omejitvami, avtoriteto in odgovornostjo. Del obnašanja mladih lahko razlagamo skozi ta 'uporniški' vidik, seveda v povezavi z egocentrizmom, v katerega so danes mnogi vzgojeni. Drugi del pa moramo dodati tudi zavedanju posledic. Nenazadnje mlajši mladostniki mnogo težje kognitivno dojemajo posledice svojih dejanj. V aktualni situaciji s koronavirusom so pa še dodatno spodbujeni z informacijami, da so posledice okužbe v povprečju blažje v njihovi starosti."

Mnogi zavračajo, da korona sploh obstaja. Ali je res nujna osebna izkušnja bolezni, da nas 'strezni' in da resno vzamemo preventivne ukrepe?

"Zanikanje obstoja bolezni je večplasten pojav, o katerem bi se dalo razpravljati. Dejstvo je, da je zanikanje ena izmed primarnih psiholoških obramb človeka, ki deluje pretežno na nezavedni ravni. Recimo, ko izvemo nekaj res hudega, je naša prva reakcija zanikanje, izraženo z besedo ne.

Če pogledamo zgodovino človeštva, lahko ugotovimo, da živimo v času, ki daleč najmanj ogroža našo eksistenco. Seveda pa to s seboj prinese tudi adaptacijo - naša je, da smo na nek način slabše usposobljeni za soočanje s težavami. Ena takšnih je trenutna epidemija. Naenkrat smo soočeni z nevidno permanentno nevarnostjo, ne vemo, kaj prinaša prihodnost, kako se bomo odzivali na vse izzive ... In to nam vzbuja nemir, žalost, strah, jezo ... V takšnem stanju je življenje za marsikoga pretežko, zato si umisli vzporedno resničnost, kjer pa bolezni ni. Še bolje je, če v tej vzporedni resničnosti živijo tudi drugi. Če jih ni dovolj, pa toliko bolj pomaga, da so vsaj glasni. Ker se ta notranji konflikt dogaja na čustveni ravni in ne na ravni racionalnih argumentov, slednji pač nimajo pomembne teže pri spremembi drže posameznika. Zato še tako pametni in strokovno podkrepljeni argumenti ne bodo imeli posebne teže. Tako tudi pozivi k preventivnim ukrepom ne padajo na plodna tla. Če namreč ni verjetnosti, da bi zboleli, tudi ni potrebe, da bi upoštevali preventivne ukrepe. Nenazadnje, če bi jih upoštevali, bi ves čas sami sebi priznavali, da bolezen obstaja. Ker maska na obrazu je pač takšen permanentni opomnik, ki ga ne moreš spregledati."

Še vedno se dogaja, da ljudje potujejo v države na rdečem seznamu, pa se ob vrnitvi domov preventivno ne samoizolirajo. Prav tako na meji prikrijejo, da so prišli z 'nevarnega' območja. S tem ogrožajo sebe in druge. Kje je naša odgovornost do drugih?

"Ta drža pomanjkanja odgovornosti se pozna v vseh porah naše družbe. Na nek način še vedno živimo uporniško življenje, kjer bodo naše napake popravili naši starši, družba, država … Ob odsotnosti odgovornosti do sebe pač ne moremo pričakovati odgovornosti do drugega. In to kljub temu, da so naše besede polne solidarnosti. Lahko je verbalno zasledovati določene cilje, veliko težje pa jih je udejanjiti v praksi."

Imamo skupine ljudi, ki zavračajo obstoj epidemije in s tem tudi vse ukrepe, ki jih sprejemajo vlade. Na drugi strani pa imamo znanstvenike in strokovnjake, ki s konkretnimi raziskavami utemeljujejo, kako učinkovito je upoštevanje določenih priporočil. Kako je možno, da nekdo bolj zaupa prvim kot slednjim?

"Ko smo sami v sebi zaradi vseh zgoraj naštetih razlogov v nekaj zelo prepričani, bomo okoli sebe vedno našli dokaze, ki bodo naša prepričanja potrjevali. Danes je družba povezana še na zelo drugačen način kot vso preteklo človeško zgodovino. Tako lahko na svetu najdemo somišljenike za karkoli si želimo. Drug drugemu dajemo občutek pomembnosti in pripadnosti, to pa sta dve od osnovnih človekovih potreb. Moramo se zavedati, da je eden večjih problemov današnjega časa osamljenost. Mnogo ljudi prav v svojih frustracijah najde povezanost z zunanjim svetom. Globoko nezadovoljstvo s samim seboj in drugimi razplamteva jezo. Jezen človek pa bo vedno našel svojo tarčo - bodisi v sebi ali pa zunaj sebe.

Na samo zaupanje v strokovnjake moramo gledati tudi širše in ne zgolj z vidika znanosti in argumentov. Ljudje se morda danes mnogo premalo zavedamo, da smo drug od drugega odvisni. In naša koeksistenca je možna zgolj, če so naši odnosi osnovani na zaupanju in spoštovanju. Gre namreč za to, da ni vedno treba čisto vsako stvar razumeti in se z njo strinjati, da jo upoštevamo. Nenazadnje napredek civilizacije ni posledica inteligence posameznika, temveč sposobnosti človeške družbe, da se ustrezno organizira. Tako je dostikrat bolje delovati usklajeno kot pa najbolj prav. Maske denimo verjetno niso najbolj optimalen ukrep za vsakega posameznika, a če jih uporabljamo kot družba, o rezultatu ne gre dvomiti."