Raziskave kažejo, da je v Evropski uniji spolno zlorabljena vsaka tretja punca in vsaki peti deček, po podatkih slovenske raziskave pa vsaka peta punca in vsak sedmi deček. Raziskave kažejo, da o trpki izkušnji spregovori le 38 odstotkov otrok.
In še – raziskave kažejo, da večina storilcev niso pedofili, ki čutijo spolno nagnjenje do otrok, pač pa gre za potrebe po nadzoru, nadvladi, premoči, zato je lahko storilec vsak. Ženska ali moški, ne glede na kulturo, družbeni status, višino prihodkov in verska prepričanja.
Toliko o raziskavah; to so namreč črke na papirju, ki pretresejo ali pa morda tudi ne, družba je danes namreč že tako navajena hudega, da nas le stežka kaj vrže iz tira. Bistvo teh raziskav so namreč otroci z imeni in priimki, ki se ne morejo postaviti zase, ki so nemočni in ujeti v grozljiv krog zlorab.
Amadea. Simpatična mlada ženska. Z očali in prelepimi očmi, iz katerih veje optimizem. Iskrena je in pripravljena spregovoriti o svoji izkušnji spolne zlorabe. Ne o podrobnostih, ker te niso pomembne, in ko mi pomotoma uide preveč osebno vprašanje, me hitro postavi na svoje mesto. Podrobnosti niso pomembne, pomoč tistim, ki se morajo izkopati iz obroča zlorab, ta je edina pomembna.
"Pri 16 letih sem o zlorabi najprej povedala fantu in prijateljici, ki sta mi vseskozi stala ob strani. Nato sem se zaupala mami, ki mi je verjela v delčku sekunde. Takoj se ji je sestavila zgodba in določene stvari, ki sem jih počela, so ji bile nemudoma jasne in razumljive," pravi Amadea.
"Bila sem prva v naši družini, ki je rekla – dovolj je in zaustavila dedka. Pa še jaz sem to storila šele v najstniških letih, ko sem se končno začela poslušati, se spustila z vajeti. Najprej je bilo zelo hudo, veliko sem prejokala, podrl me je plaz. Tudi zato se veliko ljudi boji povedati, ker se s tem sesujejo. Ampak ravno zato je tako pomembno, da to storijo, da se poberejo z dna."
Bistvo najinega pogovora je bilo namreč prav to, kako pomagati tistim, ki gredo skozi te težke trenutke, kako spregledati, da vaš otrok trpi zaradi spolne zlorabe, kako mu pomagati, pristopiti nasproti, se pogovoriti z njim.
"Pomembno je, da ti tisti, ki se mu zaupaš, verjame. Da je empatičen, da ga boli skupaj s tabo. Pri 16, 17 in 18 letih sem si priznala, kaj se je zgodilo, razčlenila svoje občutke, zavrnila tablete, s katerimi so me poskušali napolniti. Ugotovila sem, da lahko največ naredim prav sama. Je pa res, da če bi poslušala te besede v najstništvu, bi vam rekla, da – kar govorite. S tem mi ne pomagate, v bedi sem," dodaja sogovornica, umetnica po duši.
"Treba je poslušati samega sebe, se prepustiti športu, umetnosti, glasbi, plesu, tisti stvari pač, za katero človek čuti, da ga bo rešila."
Njo je rešila umetnost. Sledila je notranjemu vzgibu, živela v sedanjosti, za tukaj in zdaj. "Človek se ne sme preveč postavljati v preteklost ali prihodnost, pač pa mora najti pravo ravnovesje. Tudi pri meni ni šlo gladko, daleč od tega. Tiščalo me je k tlom, trpela sem, ogromno prejokala, bila popolnoma nemočna. Ker ravno to je najhuje za žrtve – strah jih drži v oklepu," dodaja Amadea.
In pove še, da si mora vsak dopovedati, da ima izbiro, izbrati spremembo. Ko bo posameznik pripravljen, da se premakne naprej, bo to tudi storil. Sogovornica še doda, da ni nekega magičnega zdravila, ljudje bi ga radi, hkrati pa ne verjamejo v magijo.
Ko jo povprašam, ali je do mame, očeta, sorodnikov kuhala zamero, ker niso znali ali zmogli prepoznati zlorabe, ki se ji je dogajala, mi pritrdi.
"Kot otrok nisem želela biti v bližini starih staršev. Družina mi ni več ponujala občutka varnosti, in to je bolelo, moja zamera do staršev je bila zelo velika. Ker niso vedeli, ker me niso zaščitili. Svoje otroštvo in najstniška leta sem doživljala kot najhujša na svetu, šele pri 20 letih sem se prikopala do tega, da nosim v sebi tudi lepe spomine, da ni bilo vse le črno," pravi Amadea.
Dodaja, da te spolna zloraba zadene počasi, nikakor v hipu: "Postopoma. Zamero do dedka sem – zanimivo – sčistila v trenutku, ko sem se odločila za tožbo proti njemu. Ampak zamera do sebe – ta je bila pa izjemna. Da se nisem uprla. Občutek krivde je samodejno prisesan nate, sam sebi moraš odpustiti za nekaj, za kar sploh nisi kriv. Zakaj? Zato, da lahko greš naprej. Da pustiš za sabo nek del, ki ti dela škodo, ki ga ne rabiš."
Kako prepoznati znake, da se z otrokom nekaj dogaja?
Če se otrok začne nenadoma spreminjati, zapirati sam vase, iskati pozornost, potem je to znak, da je morda nekaj narobe, da se z njim nekaj dogaja. Na to morajo biti pozorni starši, učitelji, okolica. Amadea je poskušala na zlorabo opozoriti s subtilnimi znaki – risbami, samopoškodbami. Zdelo se ji je, da so ti znaki očitni, na dlani, a za okolico (očitno) niso bili.
Prej sem omenila, da je njo rešila umetnost, skozi pogovor doda, da je za rešitev "kriva" tudi njena narava, njen karakter. "Osvobajajoče je bilo, iti prek občutkov, čustev, se spopasti z izzivi. Vsak posameznik, ki se spopada z zlorabo, je ujet v določene spomine, travme. Spodbujam, da se začnemo kolektivno čistiti, ker nekako mora priti ven. Nikoli ne mine samo od sebe, nikoli. Bolečina je tu, ostane celo življenje, ni pa nujno, da jo nosiš s sabo kot kamen," pravi Amadea.
Na misel mi je prišlo vprašanje, a sem se ga izjemno bala postaviti, ker me je skrbelo, da bo slišati plehko, nepošteno, naivno. Se namreč žrtev spolne zlorabe iz grozljive izkušnje lahko česarkoli nauči, odnese iz tega kaj "dobrega"?
"Seveda se da," je jasna 23-letnica. "Vsi gremo skozi izkušnje, ki so nam namenjene. Meni je bilo usojeno priti v to družino, razbiti tabuje, zaključiti zlorabe."
Nihče, ki je preživel spolno zlorabo, ni nikoli več enak. A če se uspe pobrati, je to njegova največja zmaga in najbrž je v življenju ni stvari, ki je nato ne bi zmogel. "Sama nisem imela nobenega samospoštovanja, na zunaj sem bila do 15. leta sicer zelo močna, v resnici pa ne. Zlomilo me je, padla sem na dno, da sem se nato lahko postavila na prave temelje. Postavljena sem bila pred dejstvo - ali bom sledila sama sebi ali pa bila zlagana celo življenje. Zato tako podpiram vse, ki se odločijo enako."
Žrtve (spolnih) zlorab prevevajo sram, zadrega, strah. Amadea pravi, da se morajo vprašati, od kod ta strah izhaja. "Če pogledaš direktno vanj, boš videl, da se v trenutku razblini. Če imaš v sebi dovolj vere, da si zmožen nekaj narediti, ti bo zagotovo uspelo. Ni pravilnega ali napačnega odgovora, obstajajo faze, skozi katere smo šli vsi. Treba je pustiti, da gredo stvari ven iz tebe, čustev ne smeš zadrževati, tiščati v notranjosti," svetuje dekle, absolventka pedagoške fakultete, ki ima z življenjem še velike načrte. "Ko sem začela življenje dojemati kot dar, sem se rešila. Spregovorila. Žrtve morajo spregovoriti, si poiskati strokovno pomoč."
"Nisem maščevalna oseba," mi odvrne na vprašanje, če boli, ker storilec nikoli ni bil kaznovan, njen primer je namreč zastaral. "Meni to ne bi nič koristilo. Meni je koristila tožba. Ko se je o tem začelo govoriti v krogih moje družine, ko je stigma pričela izginjati, sem dobila priložnost, da sem se začela celiti. S tožbo sem pustila dogodke za seboj, breme pa je prešlo na storilca," pravi Amadea.
Postavim ji še zadnje vprašanje, morda eno izmed težjiih, vsaj glede na to, da si je zanj vzela daleč največ časa za odgovor. Ji ni težko z nami, z novinarji, javnostjo, svetom deliti tako osebno, intimno, težko izkušnjo?
(Dolg premor) "Je izziv. Preizkušnja. Prav se mi zdi, da to delam. Podrobnosti niso pomembne. Spodbuditi pa moram druge, da povedo. Da dajo ven iz sebe in se začnejo izražati po svoje. Morajo povedati."
