Obisk ljubljanskega podzemlja in do kolen v ...

"Na, tukaj imaš zaščitni kombinezon, čez si natakni še ribiške škornje. Ne pozabi na čelado, svetilko in plezalni pas," mi je takoj ob prihodu na prelepo travnato zelenico, ki je pod seboj skrivala precej bolj temen svet, dejal Cveto Kuder, varnostni inženir JP VOKA SNAGA, ki je bil tisti dan tu predvsem zaradi nas. 

Medijci ravno nimamo veliko izkušenj glede bredenja po blatu. No, vsaj ne po takšnem v dobesednem pomenu. Delavci, ki enkrat na teden pridejo do tega zadrževalnega bazena ob Linhartovi cesti, pa dobro vedo, kako se varnostnim stvarem streže. "Zadrževalnik redno pregledujemo. In vedno mora biti človek izredno previden, da se zaradi številnih plinov ne zastrupi, pade skupaj, karkoli. Zato vedno hodimo v parih. Glede na to, da je tu spodaj polno vsevrstnih odplak, meteorne vode in fekalij, včasih malo več, včasih malo manj," mi je potrdil Leopold Zabukovec, ki kot vzdrževalec čistilnih naprav in črpališč pri ljubljanski VOKI skrbi, da vse teče, kot bi moralo. 

Tudi zato ima vsak delavec s seboj varnostno merilno napravo – dozimeter, ki pove, ali je zrak čist ali ne. Tudi mi smo ga spustili v temno globino. "Sploh nisem vedela, da se tako blizu nas oziroma naše medijske hiše skriva takšna ogromna podzemna dvorana," sem presenečeno dodala, ko mi je Polde (Leopold se je ob toplem stisku rok hitro spravil nazaj v svoje uradne dokumente) zdrdral nekaj zanimivosti, tudi to, da se da sem, pod zemljo, spraviti več kot 15.000 kubičnih metrov vode. Ampak se do sedaj še ni zgodilo, da bi bil bazen poln do vrha.

Nikoli nisem pomislila, da bi bil naš svet nad zemljo brez takšnega zadrževalnega bazena ob močnejših nalivih lahko precej drugačen. Zadrževalni bazen je namreč posebna velika podzemna ali nadzemna zgradba, v katero se ob močnem deževju ali nenadnem nalivu steka odvečna meteorna in odpadna voda iz kanalizacijskega sistema. Če bazena ne bi bilo, bi se kanalizacija ob nalivih prehitro napolnila in bi se umazana voda prelila v reke ali celo na ulice. Tako pa takšen rezervni želodec kanalizacije ta presežek vode zadrži in ga kasneje postopoma spusti v kanalizacijo in na čistilno napravo, ko ga ta zmore sproti čistiti.

Prva sta se v zadrževalnik spustila Željko in Polde. Željko Videkić, ki je sicer nadzornik kanalizacijskega omrežja, je imel tisti dan kasneje še dodatno nalogo. Da me po obisku zadrževalnika pospremi še po kanalizacijskem podzemlju številnih jaškov in kanalov. Pa se je javil, da gre z mano tudi v zadrževalnik. "Na, izberi si še zaščitne rokavice. Tele so za okna pomivati. Po mojem so ti najbližje." Aha, sem si mislila, začeli smo z zbadanjem. Ampak bilo mi je všeč. Ker sem vedela, da delavci s šalami obmetujejo le tiste, ki so jih sprejeli medse. Prijela sem tiste bolj delavske: "Ne, bom izbrala kar te, ker znam ne samo pomivati, ampak tudi fino delati!" Vpela sem si mehanizem in se začela previdno spuščati v globino. Bodo fantje že videli, da nisem neka prestrašena deklina, ki jo je strah umazanije in smradu.

Dlje v globino sem se spuščala, temneje je postajalo, potem pa se je jašek kar naenkrat razširil in znašla sem se v največji dvorani z najvišjimi stropi, kar sem jih kdajkoli videla pod zemljo, pa niso bile kraške jame. "Pazi zdaj, stopi mi na koleno, da ne padeš v umazanijo, ker stopnic tu več ni." Kakšni gentlemani, sem pomislila in popolnoma razkrečenih nog le stopila v smrdečo brozgo. 

"Pa saj niti ni toliko umazanije, niti smradu," sem dejala, medtem ko sem v družbi fekalij in ostalih umazanij z Željkom in Poldetom bredla do gležnjev. "Ne, res ne, deževja ni bilo veliko, če pa bi bilo, pa vas itak ne bi spustili sem notri. Saj gre vendar za mešanico meteorne vode in odpadne vode iz gospodinjstev in industrije. V njej pa najdeš vse od blata, papirja, hrane, do kemikalij in žal tudi trdnih odpadkov, plenic, vložkov, kondomov, nerazgradljivih robčkov. In nevarno je vse skupaj." 

Nisem mogla verjeti. Ljudje še vedno vso to svinjarijo mečemo v odtoke!? Pa ogromno vatiranih palčk, tudi kakšen kos tekstila in ja, tudi zlatnina se najde. "Včasih, ko smo večino čistili na roke, smo našli precej tega," mi je razlagal Polde. Tudi zdaj vsega dela ne opravijo strojno. Delavci sicer manjše profile cevi resda čistijo z visokotlačnimi čistilci, večje pa velikokrat še vedno ročno, z lopatami in vozički. Predvsem blato in usedline, ki se skozi čas usedejo na tla in motijo pretočnost cevi. "Jasno, zadrževalnik pa se večinoma čisti sam, avtomatsko. Zadaj imamo tako imenovane prekucnike, ki se napolnijo z vodo in potem se ta voda prekucne in splakne umazanijo v kanal naprej in pol naprej gre vse lepo v čistilno napravo."

"Kaj pa podgan, nimate nič?" me je zanimalo. "Kaj bi rada kakšno v naročje vzela?" se je pošalil Željko. "Ni prijeten občutek, veš. Enkrat je ena po meni plezala, ko sem takole, kot se boš ti zdajle povzpela na površje, plezal po lestvi, ona pa po meni na plano." Hja, no, sem si mislila, ko bi on vedel, da sem nekoč za domačega ljubljenčka imela čisto pravo pravcato podgano po imenu Miša in je na moj ukaz prišla vedno, ko sem jo poklicala, splezala name in se najraje čohljala v naročju. Ampak jasno, njene kanalizacijske sorodnice pa tudi jaz verjetno ne bi ravno želela božati. Sploh kakšne takšne obilnejše, ki ji ni mar za Ratatouille kulinariko in poje vse ostanke hrane, ki jih prinesejo priključki iz gospodinjstev. 

"Ljudje res še niso nehali metati hrane v stranišča. Pa jim lepo povemo, da si sami pljuvajo v skledo. Saj lahko mi nekaj naredimo in zatiramo, ampak podgane ne bodo izginile nikoli, če se jih bo nenehno hranilo." Spomnila sem se strahu ene od kolegic, ki vedno zapira pokrov školjke, ker nikoli ne veš, kdaj ti podgana v stanovanje prileze. "To je urbana legenda, kajne?" "Ne," mi je odgovoril Željko, "se je tudi že zgodilo, da so ljudje klicali, ker jim je skozi kanalizacijo prilezla podgana." Brr, ob tej predstavi se je tudi moja podganja strpnost končala. "Ven bi šla!" Pa so me spustili. In na svetlem soncu še oprali. Ker za v avto po vsem tem bredenju res nisem bila. Čakala me je naslednja postaja. Kanalizacijski jašek. Vilharjeva, prihajamo!

Še preden sem si uspela ponovno natakniti vso zaščitno opremo, sem nekaj metrov naprej, na naslednji ulici, opazila Vokin tovornjak. "Kaj pa se dogaja?" sem stoječa ob enem od kanalizacijskih jaškov vprašala mojega nadaljnjega vodnika Željka. "Naši delavci čistijo cev z visokotlačnim čistilcem. Bi želela videti? Tudi kamero bo mojster pripeljal. Da vidijo, ali so na ceveh kakšne poškodbe." Jasno, da sem si želela vse to ogledati. Še dobro, da sem si zaščitni kombinezon, ki me je tako zelo spominjal na tistega iz kriminalk, ko se ob truplu sprehaja ogromno takšnih belih vesoljcev, nadela le na pol. 

"Veš, po zaslugi kamere, ki sem jo kar nekaj let upravljal tudi jaz, smo nekoč rešili enega mucka," mi je razlagal Željko, ko sva hodila proti vozilu. "Naša Špela je res večkrat opravila velika dela." Delavec, ki počloveči svoje orodje, je pa res zanimiv, sem razmišljala, predvsem pa verjetno tudi strasten delavec. "In kaj se je zgodilo potem s tistim muckom?" "Nič, rešili smo ga iz temnih kanalov. Ali ga je nekdo vrgel notri, ali je padel sam, jasno je bilo, da je bil že čisto izmučen in ga je naša Špela rešila v zadnjem trenutku." Zakaj je Špela še nepogrešljiva? Ker s snemanjem zbira podatke. Podatki o kanalizacijskem omrežju pa so pomembni za odločitve o interventnih posegih in načrtovanje obnov. Na leto na ljubljanski VOKI pregledajo kar 100 kilometrov kanalizacijskega omrežja.

Z Željkom sva se spustila šest metrov pod površje. V kanal, po katerem ni bilo treba hoditi sklonjeno. Da ne bo vsega preveč, mi je dejal Željko in mi vmes trosil številne podatke, predvsem pa zanimive anekdote. "Ljudje včasih kličejo, ko se jim kaj zamaši, ali pa pade v odtok. Enkrat je poklicala gospa, s katero sem se pogovarjal skoraj eno uro, pa mi v vsem tem času ni uspela razkriti, za katero stvar gre oziroma kaj ji je padlo v odtok, pa bi to želela rešiti. Ponujala je več tisočakov in spraševala po zemljevidu omrežja. Morda je šlo za kakšen pomemben testament, zlatnino, mamila. Kdo ve." 

Po tleh mi je drselo in nenehno me je spreletavala misel, kaj če mi spodrsne in pristanem med fekalijami. Ja, vsake toliko časa je res mimo mene priplaval kakšen izloček. Ozrla sem se v eno od cevi. "Kaj pa je to? Za kakšen priključek gre tu?" "Verjetno za fekalni," mi je odgovoril Željko. "Pa lahko to pljuskne vame?" "Jasno, čisto mogoče, če kdo spusti zdaj vodo." Moj korak je kar naenkrat postal hitrejši. Res si nisem želela, da mi v obraz pljuskne kaj takšnega, kar ljudje radi poženemo po grlu straniščne školjke. Dovolj sem videla. Le podgan ne. Te se res raje zadržujejo bližje gospodinjstvom in izbirajo ožje cevi. Še meni je drselo po gladki podlagi, pa ne bo malim glodalcem z nerodnimi krempeljci. Zdaj me je čakala še zadnja postaja. Centralna čistilna naprava.

"Komunalna čistilna naprava je zadnji objekt na kanalizacijskem sistemu, kjer vodo prečistimo, preden jo vrnemo naravi," me je ob prihodu pozdravila procesna tehnologinja na Centralni čistilni napravi Ljubljana Mojca Vrbančič. Ko sem se ozirala po številnih čistilnih bazenih, sem pomislila: če bi kdo iskal najštevilčnejšo vojsko v Ljubljani, je ne bi našel v vojašnici v Mostah, ampak tu v Zalogu. Tu namreč dan in noč marširajo milijarde majhnih, nevidnih vojščakov – mikroorganizmov, ki imajo eno samo nalogo: umazano vodo spet narediti čisto. A preden sem stopila do njih, me je čakal mehanski del čiščenja.

Prvi del poti skozi čistilno napravo je za umazanijo precej stresen. Veliki kosi – plastika, nogavice, vložki, robčki, kondomi – se ujamejo v posebne grablje in odkorakajo naravnost v zabojnik. Ti vsak dan zapustijo čistilno napravo in gredo na sežig. Na leto jih zberejo več kot 1300 ton. Če bi jih naložili na kup, bi dobili pravo smetiščno pogorje.

Za tem vodo čaka bazen za pesek in maščobe. Tam odvečne snovi odplavajo na površje, vodo pa začnejo oblegati glavni junaki zgodbe.

Mikroorganizmi so res kot pravljična bitja – drobni, vztrajni, nikoli ne zahtevajo dopusta. Njihova naloga je, da požirajo dušik in fosfor, da razgrajujejo, prebavljajo in čistijo. Milijarde jih vsak dan brezplačno delajo za Ljubljano. Brez njih bi se vsa umazanija vrnila nazaj v reko, voda oziroma Ljubljanica, v katero se izliva prečiščena voda, pa bi postala strupena.

V bazenih se velikokrat na koncu na dno usede tudi blato. Ki pa ni odveč. V Zalogu z njim celo ogrevajo del naprave. Tako smeti, ki jih ne bi želeli imeti v bližini, postanejo energija, ki vrača toploto. Sliši se skorajda kot čarovnija, kajne?

Morda za konec še opomin. Tudi pravljična vojska ima svoje meje. Mikroorganizmi ne znajo razgraditi vsega. Če v odtok zlijemo čistila, zdravila ali kemikalije, to v vodi ostane in konča nazaj v naravi. Čudno, da še vedno ne dojamemo, da sta voda in zrak dve bistveni spojini, od katerih je odvisno življenje, pa kljub temu ostajata svetovni kanti za smeti. Kar zlijemo v vodo, se prek vodnega kroga vedno vrne nazaj v naš kozarec ali pa v kozarec naših otrok ali vnukov. Smo še vedno prepričani, da se nas naša nesnaga ne tiče?